Tako imenovana »pot nespoznavnosti« (arab. »maslak al-tadžhil«) in »učena nevednost« (arab. »al-džahl al-haqiqi«) pomenita sestavni del islamske teološko-mistične tradicije. V islamski teologiji predvsem »mutaziliti«, pripadniki islamske sholastike, veljajo za pomembne zagovornike spoznavne metode via negativa. Toda poleg omenjenih muslimanskih sholastikov, ki so negativno metodo uporabljali predvsem nanašajoč se na božje atribute, so nauk o »nespoznavnosti Božjega bistva« učili predvsem muslimanski mistiki. Na eni strani je sufizem, islamsko mistiko, mogoče označiti za »kraljevo pot« spoznanja Boga, na drugi pa obstajajo številni sufiji, ki možnost popolnega spoznanja Boga odločno in popolnoma zanikajo. Po njihovem razumevanju človek kvečjemu lahko spozna resničnost božjih atributov, ne pa resničnosti Boga samega. Abu Nasr Al-Saradž, avtor prvega sistematičnega priročnika o sufizmu, v tem kontekstu opozarja, da se Bog kot Absolut človeku daje spoznati samo toliko, kolikor lahko ta prenese – torej nikoli v celoti in popolnoma. Božja absolutnost in popolnost človeku ostajata nedoumljivi. Asket in mistik Abu Talib Al-Makki v svojem obsežnem delu »Živež src« poudarja, da je Bog vselej nekaj drugega od naših predstav in vednosti o Njem. »Spoznanje nespoznavnosti« tako postane najvišja modrost spoznavalca, intelektualna ponižnost pa njegova najpomembnejša vrlina. V tej luči je treba razumeti tudi to mistikovo ugotovitev: »Skrajna meja spoznanja resničnih spoznavalcev je njihova nezmožnost dokončnega spoznanja. Kajti kar na koncu dejansko spoznajo, je to, da Boga [v Njegovem bistvu] ni mogoče spoznati.«
Še posebno zanimiva so v tem kontekstu osebna Božja razodetja, ki nam jih v svojem delu o mističnih postajališčih posreduje skrivnostni muslimanski mistik iz 10. stoletja Abduldžabar Al-Niffari (»Knjiga mističnih postajališč in nagovorov«, Kud Logos 2020). Po njegovih besedah Bog o samem sebi razodeva tole: »Veličastvo ne pripada nikomur razen Meni in nihče ga ni vreden razen Mene. Jaz sem Veličastni, čigar bližina je za mistika nevzdržna in vztrajanje v mističnem zrenju nemogoče. Razodel sem vidno, a sem vidnejši od njega; njegova bližina Me ne doseže in njegov obstoj ne vodi k Meni. Skril sem nevidno, a sem še bolj skrit od njega; nobeno izmed njegovih znamenj ne kaže Name in nobena izmed njegovih poti ne pelje k Meni.« Absolutna presežnost in z njo povezana načelna nespoznavnost Boga se jasno izrazita tudi v tej sentenci, ki jo Al-Niffari pripisuje Bogu: »Če bi razodel govorico veličastva, bi ta kot srp razcefrala razum in razpihala spoznanja, kot vihar razpiha pesek. In če bi glas veličastva spregovoril, bi potihnili glasovi razlage in bi se pomeni vsakega znamenja vrnili v ničnost.« Po Al-Niffariju človek Božjega samorazodetja sploh ne bi mogel prenesti, kajti Bog mu je zaupal: »Ne razodenem se nobenemu očesu in nobenemu srcu, ne da bi ga pri tem izničil.« Glede možnosti dokončnega, popolnega in celostnega spoznanja božje biti Bog mistiku vzame zadnje upanje: »Ne obstajajo niti vrata niti pot, ki bi vodila k Meni.« Tako torej Bog, ki je po Koránu sicer človeku »bližji od njegove vratne žile« (50:16), za mistika v svojem bistvu navsezadnje ostaja nedoumljiva in nespoznavna Skrivnost, ki se ji lahko le neskončno približuje.
