Borut Gosar je po izobrazbi doktor biotehnologije, ki je kot mladi raziskovalec na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani raziskoval predelavo ameriškega slamnika, pridobljeno znanje pa danes namesto na Univerzi v praksi uporablja na svoji kmetiji za pridobivanje izvlečkov iz slamnika, borovih in smrekovih vršičkov, timijana, konoplje, aronije, rdeče pese in drugih izvlečkov zdravilnih rastlin, ki so namenjeni mešanju z medom. Tako je izdelal okusnejše in uporabnejše preparate za povečanje odpornosti organizma, njegova naslednja zamisel pa je vključevanje v mlekarske verige, tako, da bo pridelal nadstandardne proizvode za dodajanje jogurtom.

Bili ste eden izmed kandidatov na tekmovanju Inovativni mladi kmet Slovenije 2017, ki ga podeljuje Zveza podeželske mladine Slovenije. Med kandidati vas je bilo kar nekaj, ki pridelujete zelišča ali čaje. Kaj to sporoča?

Mogoče se prodaja obrača v smer: Nazaj k naravi. Pri čajih namreč ni dodanih nobenih konzervansov. Drugače pa sam ne pridelujem čajev. Iz zdravilnih rastlin delam izvlečke. Ekstraktom ali sokom nato odparim odvečen alkohol in vodo z nizkotemperaturno podtlačno destilacijo. Nato te koncentrirane izvlečke in sokove uporabljam kot dodatek k medu.

Po čem se ti proizvodi in način pridelovanja razlikujejo od drugih?

Moji proizvodi so čisto unikatni. Ne more jih delati kar vsak, ki ima kmetijo. Za izdelavo takih produktov potrebuješ znanje v pridelavi zdravilnih rastlin (veliko ljudi obvlada to področje), potrebuješ tudi znanje in izkušnje z delom v laboratoriju (takšnih ljudi je že manj), imeti pa moraš tudi unikaten ter uporaben proizvod ter inovativno tehnologijo proizvodnje. Pa tudi to še ni dovolj. Imeti je treba tudi pravo prodajno zgodbo in edinstven pristop prodaje.

Vi ste si ravno stlakovali akademsko pot v biotehnologiji, ko ste se odločili, da boste po očetovi smrti prevzeli kmetijo. Kako to, da ste sprejeli to odločitev?

Kmetijo lahko prevzame vsak, ki dobi priložnost. Sploh pa sem bil v tistem trenutku najprimernejši kandidat za vodenje kmetije. Živel sem na kmetiji, imel sem ustrezno znanje in izkušnje ... Toda ko enkrat prevzameš kmetijo, se je treba odločiti, kaj boš z njo počel. Če hodiš v službo, na kmetiji ne moreš imeti delovno intenzivne panoge. Zato sem takrat tudi opustil mlečno proizvodnjo in se preusmeril v proizvodnjo krav dojilj, ki je veliko manj intenzivna panoga.

Ne nazadnje podirate stereotip o neizobraženih kmetovalcih. Kaj novega ste se zdaj naučili tudi v praksi?

Pravzaprav uspešni kmetje niso več neizobraženi. Če sklepam po svojih sošolcih iz srednje šole in s fakultete, ki se uspešno ukvarjajo s kmetijstvom, mislim, da so ne samo izobraženi, ampak tudi inteligentni. Vedeti morate, da je v sodobnem kmetijstvu v povprečju med 50 in 70 % fizičnega dela, preostalo je papirologija, ki prinese več dodane vrednosti kot pa samo fizično delo. Žal je tako. Pri delu na kmetiji pa sem se v praksi naučil, da je ekstenzivno kmetijstvo na uro dela bolje plačano kot intenzivno.

Kmet mora prav tako kot drugi danes biti tudi promotor, prodajalec in še marsikaj drugega v enem. Katera znanja, ki ste jih v življenju pridobili in se vam zdijo pomembna pri kmetijski dejavnosti, združujete vi?

Tudi kmet mora biti inovativen, če hoče uspešno kmetovati. V življenju sem se naučil, da moraš tudi v kmetijski proizvodnji biti inovativen, če želiš z manj vloženega dela in denarja pridelati kakovostne proizvode. Če zaradi majhnosti kmetije ne moreš konkurirati v ceni, je pomembno, da imajo tudi kmetijski proizvodi prodajno zgodbo, s katerimi na trgu lahko dosežeš višjo dodano vrednost.

Kako pa to znanje uporabljate pri svojih končnih produktih?

V življenju sta me vedno zanimala tehnika in naravoslovje, manj družboslovje. In lahko mi verjamete, da se, ko se redno šolaš do 30. leta, znanja nabere veliko. Pravzaprav več ko veš, bolj se zavedaš, da »nič ne veš«. Pri izboru teme diplomskega dela in doktorske disertacije sem imel to srečo, da nisem izbral teme, ki so bile razpisane, ker se mi preprosto niso zdele zanimive in uporabne. Tako sem se sam spomnil poskusa za diplomsko nalogo. Poskus je bil na tematiko pridelave zdravilne rastline ameriškega slamnika. Ko sem diplomiral, sem dobil zaposlitev kot mladi raziskovalec na Biotehnični fakulteti v Ljubljani. Imel sem to srečo, da sem delal na področju zdravilnih rastlin (moje naloge so bile v glavnem preučevanje učinkovin v zdravilnih rastlinah; delo je večinoma potekalo v laboratoriju) in doktorsko disertacijo sem prav tako naredil na temo zdravilne rastline ameriškega slamnika. Če še ne veste, je škrlatni ameriški slamnik (Echinacea purpurea L.) edina zdravilna rastlina, ki ima uradno priznane učinke na povečanje odpornosti organizma. Zato v lekarnah v EU in severni Ameriki prodajajo registrirana zdravila za povečanje odpornosti samo iz te zdravilne rastline. »Ameriški slamnik z medom« je bil tudi prvi produkt, ki sem ga razvil po zagovoru doktorske disertacije. Proizvod nima konzervansov, alkohola, barvil, toplotne obdelave ..., je pa zelo okusen in primeren tudi za otroke. V Sloveniji sem eden izmed redkih ljudi, ki so naredili doktorsko disertacijo in unikaten proizvod na temo svojega znanstvenega dela.

Kakšno izkušnjo imate s trgom?

Z različnimi trgi imam dobre in slabe izkušnje. Po navadi se učiš na lastnih napakah. Če kaj ne gre, moraš analizirati, zakaj je tako, napako popraviti, poskusiti znova, in četudi ne gre, vztrajati vsaj kakšno leto ali dve.

Kako je to povezano z iskanjem novih, svojih poti in idej?

Nekateri imajo talent, drugi motivacijo, za tretje pa je to služba in imajo izkušnje. Če imam sam talent, je to samo zato, ker me iskanje novih idej veseli. A talent brez izkušenj ne pomeni nič. Talent za iskanje novih idej ima kar dosti ljudi. Rekel bi, da vsaj 20 %. A le malokateri dobi priložnost za nabiranje izkušenj. V poslu je iskanje novih poti in idej toliko pomembno kot marljivo delo.

Katere inovacije ste recimo že ustvarili?

Prvi proizvod (Ameriški slamnik z medom) je bila inovacija postopka. Tudi naslednja inovacija je bila inovacija postopka, in sicer, kako spraviti v med netopne snovi (npr. smolo iz borovih vršičkov) v takšno obliko, da se v medu popolnoma raztopijo. Inovacije je treba narediti tudi takšne, da jih je težko skopirati. Sicer pa sem lastnik ali avtor petih patentov, ki so objavljeni na spletni strani Urada za intelektualno lastnino Republike Slovenije. Zdaj se ukvarjam tudi z nekim novim projektom, ki ni povezan z medom, ne smem pa še povedati, za kaj gre. Bo pa kmalu in zelo zanimivo, zato me kar spremljajte.

Kakšna pa bi bila vaša vizija kmetijstva, pridelovanja hrane širše družbe, v katerih bi se morali slovenski mladi pridelovalci združiti?

To je zelo kompleksno vprašanje. Povezovanje kmetov s podobnimi cilji je vedno dobrodošlo. Vizijo si mora vsak kmetovalec postaviti sam glede na svoje razmere in možnosti. Država bi lahko še kaj naredila, da kmetije ne bi bile tako razdrobljene – predvsem v smislu zakonodaje.