Se povezujete tudi z združenji znotraj Evrope, ali se mrežite bolj regionalno, na Balkanu?

Povezani smo z vsemi sorodnimi organizacijami v Evropi, največ z evropskimi organizacijami, kot je CEJA , s katero sodelujemo od leta 2011. Veliko se povezujemo s slovenskimi organizacijami, kot je Slovenska kmečka zveza in Zveza slovenske podeželske mladine. Srečujemo se na kongresih in predstavitvah, kjer si pomagamo sporočati, da so mladi kmetovalci, prihodnost pridelovanja naše hrane, pomembni za Evropsko unijo in vse nas.

Kaj bi rekli na splošno, ste mladi kmetovalci v Evropi dobro povezani med sabo? Mislim, da v splošni javnosti ne slišimo pogosto o kmetijstvu in mladih.

Na žalost to drži še danes, kmetijstvo ni seksi, a je v resnici zelo kul, med drugim mladim omogoča, da najdejo način samopreživetja, tudi zaposlitve, kar je danes pomembno, da najdeš področje za delovno mesto, ki je največkrat samozaposlitev, kjer povpraševanje je. A problem je, da se različne evropske države na področju kmetijstva srečujemo z različnimi izzivi. Nemogoče je danes primerjati kmetijstvo med Hrvaško ali Nizozemsko, saj v primerjavi z njimi zaostajamo za 60 let, zato nimamo enakih težav. Morda bi se morali povezovati bolj glede na to, katere države imajo podoben odstotek ruralnega in kulturnega razvoja in striniti skupne ideje, kako odstotek zvišati in približati naprednejšim. To je postala naša strategija, povezujemo se s Slovaško, Češko in Slovenijo. Hkrati pa je lepota prav v tem, da se učimo od drugih kultur, kot je Italija, od njih se učimo o kooperativah, ki smo jih mi izgubili 20 let nazaj. Menim, da se vedno več mladih odloča za usmeritev v agrikulturo in v tem vidim edino prihodnost, z agrikulturo lahko spodbudimo tudi druge kulture, da z njo postanejo pomemben del globalne ekonomije.

Se bojim, da smo danes izrazito usmerjeni v ta ekonomski del, kmetijstvo, pridelovanje hrane, ni tukaj zgolj zato, da nabira denar, saj je navsezadnje ključnega pomena za prihodnost naše družbe, kajne?

Vsekakor, a nazadnje moraš vseeno za preživetje zaslužiti denar in družbena produkcija je v tem trenutku takšna, kot je. Vedno bodo obstajale prehrambene in farmacevtske korporacije ter kopalci grobov (smeh). A ravno mladi kmetovalci se zavezujejo pridelavi visoko kakovostne hrane, iščejo načine, da uresničijo tudi trajnostne zahteve zemlje, so tisti, ki pridelajo hrano, ki jo brez težav pripravite svojim otrokom.

Bi rekli, da si to vrednoto mladi kmetovalci znotraj Evrope delijo, trajnostno in ekološko kmetovanje?

V času, ko v trgovini lahko kupimo 50 let staro zamrznjeno meso in celo vrsto podobnih produktov, je to res vrednota, zato bi morali ceniti kmetovalce, zlasti mlado generacijo, ki si prizadevajo pridelovati kvalitetno hrano, mi pa bi si lahko bolj prizadevali kupovati izdelke, ki ne potrebujejo prevoziti kontinentov. Tako ljudje iz mest kot na podeželju imajo to možnost. Namesto, da kupijo hrano v supermarketih, za katero nihče zares ne ve, od kod prihaja, koliko je stara in kaj je v njej, lahko podprejo lokalne pridelovalce.
V zadnjih letih smo se razvadili, da lahko katerokoli hrano, od kjerkoli dobimo kadarkoli. Jagode za božič zagotovo niso del naravnega cikla. Zato smo organizirali že nekaj sejmov zlasti v Zagrebu, kjer je na trgih domet ljudi največji, kjer ozaveščamo, v katerih mesecih dozori kateri pridelek, da ne moremo pozimi jesti tistega, kar zraste poleti.

Bi rekli, da mlade generacije temu spet dajejo težo? Generacija njihovih staršev je z navdušenjem sprejela nakupovanje v supermarketih, čeprav so zrastli ob mnogo bolj naravni hrani, kot je na voljo danes.

Opažam, da mladi temu začnejo namenjati pozornost, ko postanejo starši. Mladi starši pri nas iščejo nasvete kot recimo, kje kupiti jabolka ali mandarine, pridelane z manj pesticidi. Zelo so zavestni, ko gre za varnost hrane. Na Hrvaškem imajo mladi pridelovalci le po nekaj hektarov zemlje, kjer ne morejo pridelati ekstremnih količin, zavedajo pa se, da kvaliteta dvigne ceno.

So Hrvati že pripravljeni plačati višjo ceno za boljšo hrano?

Ne še, majhni procenti v Zagrebu, Splitu in na Reki.

Omenili ste, da se povezujete z državami, ki se v kmetijstvu srečujejo s podobnimi izzivi, kaj bi rekli, da so dandanašnji izzivi hrvaškega kmetijstva?

Zagotovo je največji problem birokracija, visoke obresti na posojila in kredite, zato je težko modernizirati kmetije, češki kmetovalci dobijo posojila z obrestno mero 1 odstotka, Hrvati pa 9 odstotka, to je velika razlika in zrcalo neenakopravnega trga znotraj EU. Problem je tudi dostop do obdelovalne zemlje, mladi si je ne morejo privoščiti, zato se v parlamentu dogovarjajo o novem zakonu in katere ukrepe izbrati, s katerimi bodo mladi kmetovalci imeli prednost pri nakupu obdelovlnih površin. Do zdaj so za to na bančnem računu morali imeti vsaj 3 tisoč evrov začetnega kapitala, vlada je to prevedla v 3,66 hektarov jabolk, kar je ogromen začetni vložek brez, da bi zemljo sploh imeli, poleg tega, da mladi do kredita seveda ne morejo priti. Celo Evropska komisija je ocenila, da je to nemogoče.

Bi za konec delili tudi vašo zgodbo, kako in kdaj ste se povezali s kmetovanjem, kaj je vaš izziv v kmetijstvu?

Področje produkcije hrane mi je zelo zanimivo, z družino pa smo s kmetijstvom povezani, od kar vem. Izziv mi je, da h kmetijstvu pristopam s podjetniškega vidika, zgodaj sem opazil hiper produkcijo in ponudbo na policah ter kako pomembna bo ponudba kvalitetno pridelane hrane v prihodnosti. Zato mi je v izziv, kako znižati raven uvoza prehrambenih produktov in povišati povpraševanje po kvaliteni, lokalni hrani. Moj cilj ni pridelovanje na evropski ravni, pač pa čim večja samopreskrba Hrvatov, kar je najbrž cilj vsake države.

Moram zastaviti še dodatno vprašanje. Po vstopu Slovenije v EU, se je prenekatero področje slovenske industrije zaprlo, bili smo skoraj 100 odstotno samopreskrbni s sladkornim trsom, nato smo ga v celoti uvažali. Prevladujejo trgovinske verige tujih korporacij. Kaj se je zgodilo na Hrvaškem?

Se bojim, da nekaj podobnega. Ne vem, kako naj povem, da ne bo slišati, kot da smo proti vsemu ali vsem, ampak zdi se mi pomembno, da država najprej da prednost lastni produkciji in nato uvozi vse, kar še potrebuje. Hrvaška ima le 4,5 milijona prebivalcev, a če bi najprej zase poskrbeli z lastno industrijo, bi bil naš BDP mnogo višji, kar bi bilo na koncu bolje za vse. A žal je res, tudi na Hrvaškem veliko več uvažamo, kot ustvarimo sami, ne le v kmetijstvu, na vseh področjih nimamo močne lastne produkcije, razen redkih izjem, ki jim gre odlično, a na splošno menim, da bi morali ustvariti sami veliko več. In na Hrvaškem še vse pridelamo ekološko, ni veliko industrije, ki bi vplivala na zemljo, zrak in pritiskala s kemikalijami. Zato se zdaj pogovarjamo, da bi se države morale v povezovanju ločiti v skupine, glede na stopnjo razvitosti.