Za številne je plezanje postalo konjiček, ki se mu posvečajo pozimi v dvoranah, ko se otopli, pa tudi zunaj. Zdi se, da plezajo že skorajda vsi. "Preživel sem veliko faz razvoja plezanja in lahko rečem, da se danes plezanje zelo diverzificira. Včasih je bilo vse bolj pomešano. Ko sem sam začel to, so bila tekmovanja še v povojih. Imeli smo Martino Čufar, ki je bila ena izmed naših prvih zelo uspešnih plezalk, pa je poleg tekem ogromno plezala tudi v skali. Danes je v plezanju veliko različnih panog, imamo zelo specializirane tekmovalce, ki trenirajo samo v dvoranah, pa rekreativce, ki prav tako plezajo pretežno v dvoranah in na nizkih stenah. Potem so tu rekreativci, ki plezajo samo zunaj, pa alpinisti, balvanski plezalci, otroci, starejši. Za številne je plezanje rekreativna dejavnost kot tek. Plezanje se je razcepilo na veliko različnih pristopov in profilov ljudi," pojasnjuje Jurij Ravnik, izkušen plezalec, eden pobudnikov projekta Opremimo slovenska plezališča (OSP) ter trener in selektor paraplezalne reprezentance.

Kot pravi, morajo začeti plezalci malo drugače razmišljati o svoji dejavnosti. Plezališča v naravi so zastonj, a to ne pomeni, da ni pravil ali odgovornosti za vsakogar, ki pride tja. “Naj poskusijo kdaj kaj prispevati za projekt OSP, kjer se trudimo vzdrževati varna plezališča. Naj skrbijo za svoje vedenje in razmislijo, kako to vpliva na druge. Včasih že pri malenkostih. Vedno več videvam npr. prenosnih zvočnikov, saj ne rečem, da so moteči sami po sebi, ampak naj vsak razmisli, ali so res nujno potrebni v naravi," pobara plezalce in jim polaga na srce, naj bodo drug do drugega in do domačinov uvidevni.

"Ko prideš z opremo v plezališče, pazi, koliko prostora zavzameš, če je gneča, ne zasedi ene smeri za ves dan. Poberi smeti, pravilno parkiraj, ne kuri ognja. Takšne stvari. Da pogledamo malo okrog sebe in upoštevamo tudi druge okoli nas, predvsem pa domačine. Velikokrat rečemo, da so domačini sami krivi, ker ne znajo izkoristiti potenciala plezalcev, a včasih se moramo tudi plezalci malo zbuditi. Če toliko hodim na neko območje, se spodobi, da grem kdaj kupit tudi kakšno olje ali vino. Radi hodimo na izlete v Grčijo ali Španijo, pa bi lahko šli kdaj prespat tudi k nam na Primorsko za dan, dva, namesto da se vozimo gor in dol. Če bomo skrbni in prispevali svoj del, bodo vsi zadovoljni in se plezanje lahko razvija naprej," je poln dobronamernih nasvetov. Sam najraje pleza pozimi, ko so razmere v primorskih plezališčih najboljše. "Takrat želim biti v najboljši formi."

Ko ste hodili pred leti plezat, ste se vsi poznali med seboj. Zdeli ste se kot pleme, ki se ukvarja s posebno dejavnostjo. Zdaj se pa zdi, da se je plezanje tako razširilo, da je izgubilo nekaj romantike, če se lahko tako izrazim?

Mislim, da se vse to še vedno da najti v plezanju, se je pa res treba potruditi bolj kot nekoč, ko je bilo vse takoj pri roki. Včasih si šel plezat in si poznal vse, vedel si vse, kaj se dogaja na tem področju v Sloveniji. Zdaj je pa tako, da izveš, da je nekdo preplezal smer 8c, o kateri smo nekoč lahko samo sanjali, pa ga sploh ne poznaš. Prebereš na spletu. Plezanje je šlo močno naprej v kakovosti in množičnosti. Mogoče je pa res tudi izgubilo malo romantike.

V Sloveniji imam vrsto naravnih plezališč. Če se primerjamo s tujino, kakšna so naša plezališča, kaj nudijo?

Slovenija je specifična. Velika večina sten je iz apnenca, tako da nam malo manjka raznovrstnosti. Za bolderiranje, ki je čedalje bolj popularno, je granit ali peščenjak primernejši. Nimamo tudi veliko poči ali trad plezanja za uporabo zatičev, metuljev. Kar zadeva apnenec, smo pa gotovo v evropskem vrhu tako po ponudbi, kakovosti kot ambientu. Še posebej Osp in Mišja peč sta po kakovosti smeri med top 10 plezališči na svetu. To se tudi vidi po obisku. Že 30 let so to plezališča, ki so ves čas polna. Sem redno prihajajo najboljši plezalci na svetu in so praviloma navdušeni. Ponudba je nekoliko specifična, a v tem kontekstu je res vrhunska.

Kako je z urejenostjo plezališč? Je to skupna lastnina? Poti do sten so verjetno zasebna last. Kako urejate ta vprašanja?

Večina plezanja v naravi je v neki sivi coni. Tudi v tujini je večinoma tako. Glavna težava je danes množičnost, ki se je zelo razbohotila. Če imaš steno, ki je rahlo problematična zaradi svoje lege, pa je tam 20 uporabnikov, so potem te težave manjše. Včasih je kakšen lastnik, kmet slabe volje, a če ima potem 14 dni mir, je spet vse v redu. Če pa tja prihaja 200 plezalcev vsak dan, so te težave potem velike. Pri nas je večina sten in njihova okolica v zasebni lasti. K sreči so stene kot zemljišče za večino neplezalcev precej neuporabne. Edina potencialna trenja so z naravovarstveniki, ker so stene tudi zelo specifično bivališče za floro in favno. Ampak to se da vse urediti z voljo in pogovorom. Je pa res, da je danes treba biti vse bolj pozoren na to. Včasih je bilo pač tako, da smo našli steno, šli tja, plezali, navrtali svedre in si mislili, da bomo reševali težave, če oz. ko se bodo pojavile. Danes pa se je treba vse dogovoriti vnaprej. Treba je predvideti, koliko bo stena priljubljena in dostopna, za koliko avtomobilov je treba zagotoviti parkirna mesta, kje bo speljana dostopna pot. Treba je poiskati sogovornike in jim razložiti, kaj se bo dogajalo, ter razrešiti tudi vse naravovarstvene izzive.

Celoten Kraški rob je eden večjih potencialov v Evropi, ki še ni izkoriščen. Ampak vsi moramo začeti gledati na vse skupaj širše. Če vzamemo naravovarstven vidik: stene se da na primer za del leta zapreti, recimo v času gnezdenja, oz. da se jih prostorsko omejiti, kjer je plezanje dovoljeno. Včasih se ni tako razmišljalo. Krivda pa je na obeh straneh: na strani plezalcev, ki niso skušali skleniti kompromisov, ampak so navrtali svedre in si mislili, se bomo že potem prepirali. Na drugi strani pa so naravovarstveniki razmišljali, da je bolje, da se vnaprej brez natančne presoje vse prepove, pa se bodo potem ukvarjali s tistimi, ki bodo dejavni na tem področju. Dejansko se je treba dobiti na sredini, biti dovolj odprt za pogovor, stvari preučiti in najti kompromis. Plezalci morajo poznati, s katerimi živalskimi vrstami ne moremo sobivati.

Po drugi strani pa niso vse stene naravovarstveno problematične in morajo tudi naravovarstveniki vedeti, da je plezanje zelo neinvaziven poseg v naravo. Redko poškodujemo skalo, ker skala, ki ni kompaktna, za nas sploh ni zanimiva. Raje gremo drugam, saj v taki steni ni kakovostnega plezanja. V kompaktni skali pa mogoče samo očistimo najbolj krušljive stvari, sicer pa zavrtamo svedrovce in je to to. To je edini poseg, ki se naredi, poleg ureditve dostopa in kakšne klopce. Verjamem, da je večini plezalcev varovanje narave bolj v interesu kot tistih nekaj smeri več.

Se obetajo kakšne spremembe na Kraškem robu?

Močno upam. Zadnja leta se veliko več pogovarjamo o tem, so ideje, da bi se resneje razvijale stvari, sploh ker je praksa v tujini taka. Če se plezanje razvija, se na novih področjih ustvarjajo precedensi, ki pozitivno vplivajo na celotno sliko plezanja. Včasih je bilo vse urejeno malo po kavbojsko in urejati ta stara, obremenjena območja na novo za nazaj je zelo težko. Z novimi plezališči bi se razbremenilo že obstoječa in pokazalo, kako funkcionira lepo urejeno območje. In potem bi bilo lažje tudi ta stara plezališča spraviti v red. Urejeno območje bo prineslo več ljudi, ki bodo prinesli tudi več denarja. Na koncu se potem ustvari tudi interes lokalne skupnosti, da tudi sama vlaga v infrastrukturo, recimo W-je in informiranost, kje se da spati in jesti. To pa koristi in plezalcem in skupnosti.

Včasih je bilo več povezanosti lokalne skupnosti in plezalcev, redno so hodili plezat za več dni, spali pri domačinih in podobno. Tudi pravila vedenja so včasih že bila v veljavi. Ampak takrat, ko je bilo manj ljudi, se je problematične osebe znotraj skupnosti zlahka in preprosto reguliralo. Če je kdo delal težave, ga je pet drugih plezalcev malo za ušesa in je bila stvar urejena. Zdaj pa prideš v plezališče, pa 80 odstotkov ljudi niti ne poznaš. Tudi tečajnike bi bilo treba naučiti, kako se vesti, saj žal neredko vidim primere, kako razgrajajo pod steno. Ampak danes se teh stvari ne da več reševati individualno, treba je postaviti table s pravili, v vodnikih temu nameniti določen prostor, ozaveščati plezalce na spletu in podobno.

Ste ena izmed gonilnih sil projekta OSP – Opremimo slovenska plezališča, katerega namen je izboljšati opremljenost plezališč, ki so čedalje bolj obiskana.

Tudi ta projekt je posledica podobnih stvari, o katerih sem prej govoril. Vedno več plezalcev pomeni vedno večjo obremenitev plezališč, ki so številčno omejena. Število plezališč ne narašča skupaj s plezalci. Dodatna težava je, da velik del te opreme, glede na to, da je plezanje razmeroma mlad šport, postaja zastarel. Imamo težavo, da oprema v nekaterih smereh ni več varna. Marsikateri svedrovec ima življenjsko dobo recimo 15 let in zdaj prihajamo v čas, ko bo treba te stare stvari zamenjati, posebej v malo manj priljubljenih plezališčih. Za tista največja moram reči, da so pri nas kar lepo vzdrževana. Je pa to delo, ki se nikoli ne neha. Poleg preopremljanja pa bi radi nekatere, sploh lažje smeri naredili tudi dostopnejše in varnejše. Včasih ko se je vrtalo, je bilo to narejeno izpod rok drznejših plezalcev in alpinistov in se smeri niso vrtale za absolutne začetnike in otroke. Včasih so se vsi začeli učiti plezati v skali, zdaj pa plezalci pridejo iz dvorane, kjer so svedrovci postavljeni na en meter in je lahko prvi stik s skalo kar manjši šok. Predvsem se ne želimo kakšne nesreče, ker je nekdo varčeval z opremo ali pa se mu je zdelo, da je smer dovolj varna, pa v resnici ni.

Smeri se pri nas skozi različne iniciative in projekte seveda opremlja in preopremlja že veliko dlje, kot traja OSP. A naša želja je bila, da naredimo stvar trajnejšo in da potegnemo v projekt vso plezalno skupnost, da bi dobivali prispevke iz donacij plezalcev in da bi iz teh donacij po nekem rednem načrtu plačevali preopremljanje in vzdrževanje plezališč, ki ne bi bilo več odvisno od tega, ali bomo dobili neki projekt na fundaciji ali pa evropska sredstva. Če bi zadeva dovolj zrasla, se pa ponuja še vrsta drugih možnosti, npr. odkup zemljišč za ureditev parkirišč in podobno.

Kako to urejanje smeri poteka v praksi?

Preopremljanje je težko delo, za katerega je treba imeti veliko posebnega znanja. Hkrati pa je to tudi zelo odgovorno delo. Vsak, ki se spravi vrtati ali prevrtavati smeri, mora vedeti, da je posledica slabega dela lahko tudi huda poškodba ali celo smrt. Kar se dela prek projekta OSP, lahko prevrtavajo le opremljevalci, ki so prek Komisije za športno plezanje (pri Planinski zvezi Slovenije) pridobili ustrezno licenco. Pa tudi tukaj imamo željo, da so opremljevalci dejavni, da ostanejo v stiku, sodelujejo s projektom OSP in s takimi z veseljem delamo naprej. Če je nekdo opravil tečaj pred 20 leti in vmes ni nič vrtal, je pa dobro, da pride pokazat, ali še zna stvari narediti tako, kot je potrebno.

Ste zelo dejavni. Med drugim ste napisali tudi že več plezalnih vodnikov po Istri, po Kraškem robu. Kako se takega projekta sploh lotite?

To je najlepše delo, ki ga kot plezalec lahko delaš. Edino finančno je bolj nehvaležno, če ga delaš tako kot jaz (smeh). Vsako plezališče obiščem vsaj od tri- do štirikrat, da tam plezam, da vse dvakrat fotografiram, zrišem in opišem. Vedno se dobim z domačini, ki tam plezajo in vrtajo, da mi povedo vse, kar je treba vedeti, od različnih omejitev do kakšne zabavne anekdote. To je res krasno delo, če bi mu sploh lahko rekel tako. Da lahko za službo hodim plezat in se družim s fantastičnimi ljudmi, je pa sploh pika na i. Gre pa za to po drugi strani tudi veliko denarja in časa in se finančno ne pokrije toliko, kot bi si mogoče lahko kdo predstavljal glede na končno ceno.

Kakšna je plezalna kultura slovenskih plezalcev? Znajo dovolj dobro oceniti svoje zmožnosti in se lotevajo svojemu znanju primernih smeri?

Mislim, da smo v tem smislu kar visoko. Na to se nanaša tudi močna tradicija v alpinizmu, na tekmah in v svetovnem pokalu. Imamo zelo dobro bazo klubov oz. alpinističnih odsekov ter plezalnih inštruktorjev, ki imajo zelo veliko tehničnega in plezalskega znanja, ki se prenaša naprej. Nimamo še te generacije, ki bi sama od sebe začela plezati v dvoranah in bi potem prišla nevešča v plezališče, kar se morda več dogaja v tujini. Tudi v vseh novoodprtih plezalnih centrih so vedno navzoči odlični inštruktorji. Seveda pa je razlika, če se gre v Mišjo peč, kjer so od 5- do 10-metrski padci, čez pol stene, pa so povsem varni, vse poteka, kot mora, ali pa recimo v Črni Kal, ki je bolj začetniško plezališče, kjer se vidi veliko napak. Potem pa stari mački tam popravljamo plezalce, čeprav jih ne poznamo. Neprimerno varovanje, nepozornost, brezglavost, pa tudi etične zadeve … na vse to se odzovemo. Saj mogoče se zdimo malo zoprni, ampak varnost je na prvem mestu.

Kako je pa s tujimi plezalci pri nas?

Plezalni turizem je v svetu v porastu, pri nas pa je še v veliki meri neizkoriščen. Večina plezalcev pride sem v lastni režiji, nekaj turistov "polovimo" prek spleta ali v turističnih središčih. Moje izkušnje po tujini so takšne, da večina rekreativcev, recimo v Angliji, sploh ne ve, kje je Slovenija, če pa že, pa ne vedo, da je tudi krasna za plezanje. Vsi želijo v Španijo in Francijo, ki sta znani plezalni destinaciji. Pri nas je to še v povojih. Lahko bi se več angažirali in promovirali Slovenijo tudi kot plezalno destinacijo, kajti potencial je (čeprav se vedno vprašam, ali res želim še več ljudi v naših stenah ...). V tujini se recimo plačuje članke v plezalskih revijah, lokalna skupnost to financira, saj imajo na koncu od plezalcev koristi vsi.

Slovenija ima veliko turistično rast, redno se uvršča na vse sezname priporočenih destinacij. Toda dejansko na to nismo pripravljeni. V plezanju recimo vidim odlične primere v Španiji, pa tudi že na Hrvaškem. V bližini Buzeta je odličen center, kjer je celotna lokalna skupnost prepoznala priložnost za dodano vrednost. Pri nas je pa večkrat tako, da se en domačin znajde, v bližini plezališča odpre kamp ali gostilno in drugi nimajo nič od tega ter grdo gledajo nanj in na plezalce. V Španiji pa imaš primere, ko vsa vas živi od plezanja. So trije, štirje hostli, ki v svojo ponudbo dajo tudi izdelke domačinov. Pomagajo si in skupaj delajo za to. Na koncu pa zmagajo vsi.

Tisti tujci, ki pridejo k nam plezat, večinoma že poznajo naša plezališča. Mogoče malo manj Gorenjsko in Štajersko, ker pač tako izstopata Osp in Mišja peč. Je pa zelo odvisno, koga dobiš. Kako naj se diplomatsko izrazim: na začetku smo imeli kar nekaj težav s plezalci iz vzhodnoevropskih držav, kar naenkrat so se povečale količine smeti in različnih incidentov. Verjetno ni šlo toliko za objestnost, temveč da so pač tako navajeni. Profili se precej razlikujejo: iz določenih držav pridejo predvsem mlajši, ki bi recimo najraje spali zastonj pod steno, povprečen profil plezalca s severa in zahoda Evrope pa je pa že drugačen: gre za rekreativca z dobro službo, ki pogosto pride z družino, ki bo najel apartma, ki hoče imeti mir in urejenost, ki bi rad videl tudi kakšno znamenitost. Tu se ponujajo številne možnosti tudi za druge turistične ponudnike, od vinarjev do oljarjev … Ampak stvari morajo biti urejene. Tudi s tistimi, ki jih plezalci motijo, se da dogovoriti, da se spelje pot do plezališča drugje in podobno. Če pa stvari niso urejene, pa je nenehno bitka, ali plezalci da ali plezalci ne, potem je pa to za vse naporneje in hitro se pojavijo nepotrebne napetosti.

Kje, kdaj in zakaj najraje plezate?

Ena boljših stvari pri plezanju je ta širina, ki jo ponuja. Moje najljubše plezališče je Mišja peč, ampak če bi moral samo tam plezati, bi mi tudi to presedlo. Pri plezanju je čudovito, da lahko greš plezat na toliko različnih krajev in vsak ima svoj karakter in ambient. Pri nas imamo 130 plezališč, ki so zelo različna. Z nizkocenovnimi letalskimi prevozi se gre zelo preprosto tudi v tujino. Sam rad kombiniram plezalski izlet s tem, da vidim še kaj drugega v državi, torej pol turizem pol plezanje. Prek plezanja prideš v stik z domačini tudi na drugačen, pristnejši način. Takoj se razumemo, govorimo isti jezik, v mestu pa kot turist pogosto predstavljaš zgolj hodeči bankomat. Včasih na izletu ne splezam nič težkega, pa je bil vseeno nepozaben. Poleg tega je v plezanju tudi veliko disciplin, ki so vse zabavne: večraztežajne smeri, balvani, študiranje težkih “projektov” ali nabiranje kilometrov v lažjih smereh. Lahko se lotiš ene smeri za dalj časa z enim ali dvema prijateljema ali pa plezaš z večjo družbo, kjer je spet čisto druga dinamika. Vse mi je super in všeč mi je, da se lahko način plezanja ves čas menja.

Ste tudi selektor slovenske paraplezalne reprezentance? Kako so vas poti privedle do tega?

Postopoma in po spletu naključij, pod črto pa, ker ni nihče drug želel tega prevzeti. Po nekaj letih dela pa se je že zgradila nekakšna baza, tako da zdaj zelo dobro delamo, pri nekaterih stvareh smo že skoraj na avtomatiki, sploh kar zadeva trening in pristop za tekme. Zadnje čase smo se bolj usmerili, da bi na mednarodni ravni reformirali stvari, kajti na tem področju je kar velik kaos. Letos se je to še toliko bolj pokazalo na nedavnem svetovnem prvenstvu v Brianconu. Nekateri tekmovalci so v svoji kategoriji tako izstopali, da se je še občinstvo spraševalo, ali so to demonstratorji smeri, toliko so bili predobri v primerjavi z drugimi.

Paraplezanje poteka v okviru IFSC-ja, mednarodne športnoplezalne zveze. Na začetku ni bilo dovolj znanja in se je veliko pravil preprosto kopiralo od drugih parašportov, zdaj pa čedalje bolj vidimo, da ima plezanje svoje specifike in pravila je treba temu prilagoditi. Vsi sanjajo, da bi bili nekoč na paraolimpijskih igrah, ampak njihova glavna maksima je, naj zmaga najboljši, in ne tisti, ki ima najmanjši hendikep. Pri nas so kategorije tako slabo zastavljene, da si najboljši, če ti nekako uspe priti skozi sistem z ravno pravimi izidi, v kategorijo, kjer boš zmagoval. Paraplezanje je prav tako v porastu, zato bo pravila treba čim prej urediti, da se postavijo zdravi temelji za naprej.

Na zadnjem svetovnem prvenstvu je bilo športnikov več kot 200, čez nekaj dni pa je bila tekma normalnega svetovnega pokala in je bilo prav tako malo več kot 200 tekmovalcev. Je pa to gotovo eno področje, ki ti kot plezalcu in trenerju ogromno da. Toliko pozitivnosti, volje in energije, kot je je v paraplezalni skupnosti, drugje v plezanju težko najdeš.