V obdobju priprav na volitve se pojavljajo številna ugibanja - kdo bo po 4. decembru novi predsednik vlade? MMC-jeva sogovornika, pravnik Miro Cerar in nekdanji ustavni sodnik Tone Jerovšek, sta spregovorila o tem, kaj se bo dogajalo po volitvah in kakšna bo vloga predsednika države Danila Türka.

Kot pojasnjuje Miro Cerar, mora predsednik države najprej počakati na objavo volilnih izidov in na sklic prve seje državnega zbora, na kateri se potrdijo poslanski mandati in oblikuje državni zbor. Ob tem se bo predsednik že pripravljal na začetek postopka za predlaganje predsednika vlade, torej mandatarja. V skladu z ustavo bo nato po oblikovanju državnega zbora opravil pogovore s predstavniki poslanskih skupin in nato predlagal državnemu zboru kandidata za predsednika vlade.

O izvolitvi predsednika vlade državni zbor glasuje tajno in sprejme odločitev z večino glasov vseh poslancev. Če je kandidat predsednika države zavrnjen, lahko predsednik države po ponovnih posvetovanjih s predstavniki poslanskih skupin znova predlaga istega ali pa drugega kandidata za mandatarja. V tem drugem krogu pa lahko kandidata predlagajo tudi poslanske skupine ali skupine najmanj desetih poslancev. Če se zgodi takšna konkurenca, se odloča najprej o predsednikovem kandidatu, in če ta ni izbran, še o naslednjih po vrstnem redu, kot so bile vložene kandidature.

Predsednik države ima torej v tem postopku kot prvi predlagatelj močno vlogo, vendar pa ni nujno, da je izvoljen njegov kandidat.

Nepisano pravilo: mandat zmagovalcu volitev
"Vemo, da je naš sedanji predsednik države Danilo Türk izjavil, da bo zelo premislil, komu bo podelil mandat," pojasnjuje Jerovšek, ki dodaja, da se v tudi v vsakem parlamentarnem sistemu posameznih držav oblikuje praksa, ki se je v glavnem predsedniki držijo, in sicer, da se podeli mandat tistemu, ki je dobil največje zaupanje volivcev.

"V zvezi s tem se zastavlja vprašanje, koga lahko predsednik države predlaga za predsednika vlade. V tem pogledu predsednik države ni pravno vezan, zato je to stvar njegove politične presoje in ocene, ki jo dokončno oblikuje po tem, ko se posvetuje z vodji poslanskih skupin. Zagotovo je temeljno vodilo predsednika, da mora biti kandidat za mandatarja nekdo, ki je predvsem zmožen oblikovati in voditi čvrsto, kakovostno in učinkovito vladno koalicijo," meni Cerar.

"Težko bi rekli, da lahko predsednik že kar vnaprej predvidi, kdo s kom ne bo šel v koalicijo," je prepričan Jerovšek, ki verjame, da je to stvar prvakov strank, ki so prišle v parlament, da te dogovore dosežejo.

Kaj pa, če se predsednik odloči drugače?
"Glede na sedanjo prakso bi bila to kar precejšnja reakcija, verjetno tudi nezadovoljstvo," meni Jerovšek in dodaja: "Če dobi na primer Janša večinsko podporo, potem pa da predsednik države nekomu drugemu mandat, bi to bilo zagotovo neko nagajanje Janši, to gotovo lahko rečemo, ker vendarle bi bila prava pot, da mandat stranki podeli, potem pa bi se lahko zgodilo, da nekdo ne bi mogel sestaviti ekipe, ki bi dobila podporo, potem ima pa predsednik možnost, da seveda podeli ta mandat drugemu".

"Ja, seveda bi šlo tudi za neupoštevanje volje volivcev, ker bi poskušal sestaviti vlado nekdo, ki nima najvišjega števila podpore," je sklenil Jerovšek.

Cerar: Predsednika vlade izvoli državni zbor
"Seveda je morebitni odstop predsednika države od prej omenjenega demokratičnega običaja politično tvegana zadeva," pojasnjuje Cerar, ki meni, da bi, če predsednik države pri svojem predlogu ne bi dal prednosti predstavniku najmočnejše stranke, ta stranka in njeni podporniki med volivci in v javnem mnenju to politično skoraj zagotovo ocenili kot nelegitimno dejanje, kar bi "v sedanjih slovenskih razmerah, ko se ob splošni krizi poglablja tudi politična kriza in še nadalje upada raven politične kulture, zagotovo vodilo v zelo razgrete politične razprave in v poglabljanje že zdaj preostrih delitev v političnem prostoru".

Sicer pa bi odločitev predsednika države, ki bi mandat dodelil nekomu drugemu, po Cerarjevih besedah lahko zahtevali neki izredno prepričljivi razlogi in posebne okoliščine, ki bi, denimo, izkazovale, da lahko ta oseba oblikuje širšo ter uspešnejšo vladno in parlamentarno koalicijo, kot pa vodja ali kakšen drug predstavnik stranke, ki je dobila največjo relativno podporo na volitvah.

"V vsakem primeru se moramo tudi zavedati, da je tu predsednik države le iniciator postopka ter da predsednika vlade izvoli državni zbor, zato je ta tisti, ki ima pri oblikovanju vlade zadnjo besedo – nazadnje tudi zato, ker na predlog predsednika vlade državni zbor imenuje tudi ministre."