Slovenija je na razpotju. Model razvoja, ki je temeljil na privatizaciji in zgradnji javne infrastrukture, se je približal h koncu in pred državo sta popravljanje napak iz preteklosti na eni strani in obvladovanje tveganj, ki jih prinaša vpetost v svetovne gospodarske in politične tokove.

Štiri ugledne Slovence, razumnico Spomenko Hribar, ekonomista Saša Polanca in Jožeta Mencingerja ter evropskega poslanca Lojzeta Peterleta, smo zato povprašali, kje vidijo prednostne naloge Slovenije oz. nove ekipe, ki bo po 4. decembru prišla v prostore na Gregorčičevi ulici v Ljubljani.

Ohranitev okolja in razvoj kmetijstva
"Preživetje, razvoj v svobodi in relativni blaginji slovenskega naroda, slovenskih državljanov in državljank v svoji suvereni državi. Vsa strategija mora biti usmerjena v ta nacionalni cilj," pravi Spomenka Hribar.

Ključni nalogi sta tudi prehrambna in energetska samostojnost Slovenije, kamor po njenem mnenju ne sodi TEŠ 6, katerega gradnjo bi bilo treba ustaviti. Namesto tega bi se morali usmeriti v gradnjo novih hidroelektrarn, izrabo sončne energije, plina, lesne mase ...

Zagon gospodarstva z javnimi deli
"Nova vlada bo morala poskrbeti za nov zagon proizvodnje. Najprimerneje in najhitreje se bo gospodarstvo začelo ponovno razvijati z javnimi deli," je prepričana Hribarjeva. Pri tem meni, da bi bila dolgoročno najbolj koristna energetska obnova javnih stavb (šole, trgovine, zdravstveni domovi). Spodbuditi pa bi bilo treba tudi samoiniciativnost ljudi, da začnejo "delo na svoje".

Brez novih dolgov
"Zaradi javnofinančne krize v drugih državah je pomembno, da se javnofinančno neravnotežje ne slabša, saj bi prevelika zadolženost pomenila višje obrestne mere," meni Polanec. Prva prednostna naloga je zato zmanjšanje izdatkov za plače in pokojnine, ki pa ga mora spremljati večja učinkovitosti države oz. njena debirokratizacija, poudarja.

"Zmanjšanje izdatkov bo na kratek rok celo povečalo brezposelnost in bruto domači proizvod. Politične stranke, ki tega ne pričakujejo, bodo precej neprijetno presenečene," ugotavlja in dodaja, da med kratkoročne prednostne ukrepe sodi tudi povečanje učinkovitosti zdravstva. Ta po njegovi oceni precejšnje rezerve hrani pri nakupu zdravil, organizaciji in delovnih pogodbah.

Brez daljšega dela ne bo šlo
Glede dolgoročnih nujnih ukrepov pa je po Polančevih besedah čimprejšnja pokojninska reforma. "Potreben je dvig starosti ob upokojitvi. Najboljša rešitev je dvig starostnih mej za upokojitev na 67 let, kar je nov standard v EU-ju," pravi.
Nujna je tudi reforma šolstva, saj je slednje na vseh ravneh postalo manj kakovostno zaradi večje permisivnost in posledično manj zahtevne obravnavane snovi. "Zaradi tega so zaposleni manj produktivni in manj inovativni," poudarja.

Kapica na prispevke in bolj prožno delo
Pri davkih bi Polanec odpravil variabilno splošno olajšavo. "Ker se splošna olajšava zmanjšuje z višino bruto plače, je za nekatere dohodke mejna davčna stopnja večja od 100 odstotkov. Z drugimi besedami, povečanje plače za en evro lahko pomeni zmanjšanje plače za nekaj sto evrov," utemeljuje in hkrati ponuja rešitev tudi za socialne prispevke.

Te bi omejil do 2,5-kratnika bruto plače. Za začetek bi tako razbremenil le delodajalce, kar bi na kratek rok zmanjšalo breme podjetij. Hkrati pa bi se povečal motiv za najem dražjih, bolj produktivnih delavcev.
Za konec pa bi morala nova vlada reformirati trg dela, ki po njegovem mnenju ščiti le starejše delavce, pri čemer "je vrstni red odpuščanja nepravičen, saj ni odvisen le od produktivnosti zaposlenih, ampak tudi od trajanja zaposlitve." Hkrati pa bi bilo po njegovem mnenju smiselno odpravnine in odpovedne roke zmanjšati. "Če bi vladi uspelo narediti te ukrepe, bi naredila dovolj," sklene Polanec.

Umiritev javnih financ
Tudi Lojze Peterle kot prvo prednostno nalogo nove vlade izpostavlja ukrepe, ki bodo umirili in zmanjšali tako javni dolg kot tudi proračunski primanjkljaj. Hkrati pa naj ti pogoji vzpostavijo ugodne razmere za novo gospodarsko rast. "Brez tega ne more biti vzdržne sociale," opozarja. Bolj dolgoročno gledano, po Peterletovem mnenju v ta okvir spada tudi izvedba pokojninske, zdravstvene in šolske reforme.

Kratkoročno pa so nujne "ukinitev političnega bančništva in ozdravitev bančnega sistema ter ustavitev kraje in drugih zlorab pri upravljanju podjetij v javni lasti". Poleg tega pa še strateške naložbe v proizvodnjo, podpora malim in srednjim podjetjem, nov sistem javnih del in spodbude za manj razvita območja, našteva Peterle.

"Ključna pogoja za uspeh sta dosledna uveljavitev načel pravne države in ekosocialne tržne ekonomije, k temu pa sodi tudi socialni dialog na realnih osnovah, odločnost in visoka koalicijska kultura vlade," še dodaja evropski poslanec.
Mencinger: Velikih strategij ne potrebujemo
"Slovenija ne potrebuje velikih strategij ... Splošni cilj je ohranitev proizvodnih zmogljivosti, ki jih je mogoče ohraniti, način delovanja vlade pa je hitro prilagajanje okoliščinam," pravi Mencinger.
Ob tem pojasnjuje, da, gledano primerjalno z drugimi gospodarstvi EU-ja, javnofinančna stanje v Sloveniji ni nič posebnega. Po njegovem mnenju raven javnega dolga ni kritična in hkrati kaže na "napačnost zahtev za takojšnjo konsolidacijo javnih financ in zahtev po takojšnji uveljavitvi novih pravil kapitalske ustreznosti bank".

"Javni dolg je najmanjši problem med tremi vrstami zadolženosti, zato je postavljanje konsolidacije javnega sektorja na prvo mesto zgrešeno," poudarja in dodaja, da bosta prehitro fiskalno in denarno zaostrovanje onemogočila "odpravljanje bistveno pomembnejših težav, kot sta kreditna zasvojenost in nelikvidnosti podjetij ter zadolženost bank v tujini".

Vladi svoje, parlamentu svoje
Šibko domače povpraševanje lahko spodbudi le država, a le s spodbujanjem proizvodnje, dodaja, kar pa lahko stori le z novim zadolževanjem in večjim javnim dolgom. "Oba pa se bosta z ohromitvijo gospodarstva samodejno povečevala, kar je še slabše," ocenjuje Mencinger.
Prepričan je, da je treba odgovornost za ekonomsko politiko odvzeti parlamentu in jo prepustiti vladi, ekonomski sistem pa parlamentu. Tako bi vlada lahko sploh vladala, pravi in hkrati predlaga, da se politiki prepreči razpise referendumov in za odločitev na referendumu zahtevati vsaj 50-odstotno udeležbo, pri čemer bi stroške pri manjši udeležbi nosil predlagatelj.

11 nalog, ki ne smejo čakati
Med nujne ukrepe, ki bi jih nova vlada morala sprejeti, pa Mencinger uvršča takojšnje sprejetje pokojninske in zdravstvene reforme ter intervencijskega zakona, prilagoditev zahtev po višji kapitalski ustreznosti standardom v EU-ju ter izdajanje državnih poroštev bankam le z določitvijo splošnih pogojev za poroštvo, bankam pa je treba prepustiti izbiro dolžnikov in namenov posojil.

Hkrati bi bilo treba preprečiti, tako Mencinger, nepotrebne razprodaje zaplenjenega premoženja v bankah in postopno odpraviti državno skrbništvo in same finančne holdinge. Odpraviti bi bilo treba tudi križno in verižno lastništvo v teh holdingih.

Prednostna naloge so po Mencingerjevem mnenju tudi razpršitev javnih naložb v delovno intenzivne lokalne infrastrukturne projekte in varovanje okolja, selektivna prisilna dokapitalizacija podjetij v težavah (kriterij je primerjava cene dokapitalizacije s socialnimi stroški stečaja) ter spremembe v sistemu javnih razpisov. Formalno odločanje bi nadomestil z dejanskim in uvedel osebno odgovornost razpisovalca.

Uvede naj se tudi progresivna "krizna" dohodnina z višjo mejno davčno stopnjo (npr. 50 odstotkov nad dohodki, ki presegajo 50.000 evrov letno), ne glede na vir dohodkov, in dvigne naj se davčna stopnja na dobiček družb na evropsko povprečje in odpravijo vse olajšave ter hkrati poenostavijo davki z razširjeno pavšalno obdavčitvijo.