Njen idejni pobudnik je bil Franc Zagožen, prvi predsednik Slovenske kmečke zveze pa je postal Ivan Oman. Oman je ob praznovanju 20-letnice ustanovitve poudaril, da je bil nastanek SKZ-ja protikomunistični upor v obliki kmečke stanovske organizacije.

Leta 1990 se je SKZ preimenoval v Slovensko kmečko zvezo - Ljudsko stranko, dve leti pozneje pa v Slovensko ljudsko stranko. Leta 2000 se je Slovenska ljudska stranka, ki jo je vodil Marjan Podobnik združila s SLS + SKD, ki sta ga sestavljali zgodovinska Slovenska ljudska stranka in Slovenski krščanski demokrati, vodil jih je Lojze Peterle (ti stranki sta se združili osem let prej). Nova, združena stranka se je imenovala SLS + SKD Slovenska ljudska stranka. Zaradi številnih nesoglasji je zveza kmalu razpadla.

Stranka z več kot 100-letno tradicijo
V Slovenski ljudski stranki radi zapišejo, da je SLS naslednik Katoliške narodne stranke, ki je nastala po prvem slovenskem katoliškem shodu leta 1892. Stranka se je kmalu po ustanovitvi začela preoblikovati iz katoliškokonservativne v krščanskosocialno. Zavzemala se je za izboljšanje socialnega položaja kmečkih in delavskih slojev, pa tudi za uvedbo splošne in enake volilne pravice.

27. novembra 1905 se je stranka preimenovala v Slovensko ljudsko stranko in je po uvebi splošne in enake volilne pravice dve leti pozneje dobila večino slovenskih mandatov v državnem zboru, naslednje leto pa tudi absolutno večino v kranjskem deželnem zboru. Leta 1909 je bila na shodu, ki so se ga udeležile tudi sorodne stranke iz Štajerske, Koroške, Goriške in Istre, ustanovljena Vseslovenska ljudska stranka. Stranka je zagovarjala reformo habsburške monarhije in preoblikovanje v trializem. Tako je 30. maja 1917 Anton Korošec v imenu Jugoslovanskega kluba v dunajskem parlamentu prebral Majniško deklaracijo, s katero so zahtevali združitev vseh južnoslovanskih dežel monarhije pod habsburškim žezlom.

Med diktaturo SLS razpuščen
Po nastanku SHS-a se je 6. aprila 1920 Vseslovenska ljudska stranka preimenovala v Slovensko ljudsko stranko. Stranka je v ospredje svojega programa postavila boj za slovensko avtonomijo. Anton Korošec je po atentatu na hrvaškega voditelja Stjepana Radića 7. Julija 1928 postal edini slovenski premier v kraljevi zgodovini. A je kralj Aleksander januarja 1929 uvedel diktaturo, med katero je bil SLS razpuščen. Kljub temu pa je stranka ohranila svojo strukturo, kar ji je omogočilo, da je ohranila večinsko podporo med Slovenci. Konec leta 1923 je SLS z deklaracijo Punktacije zahtevala federativno preureditev Kraljevine Jugoslavije in ustanovitev Zedinjene Slovenije. Zaradi deklaracije so bili predstavniki SLS-a politično preganjani, nekateri pa celo obsojeni na zaporne kazni. Korošec je bil obsojen na konfinacijo. Na zadnjih parlamentarnih volitvah pred razpadom Kraljevine Jugoslavije je SLS dobil 78 odstotkov slovenskih mandatov.

Stranko vodili iz tujine
Po smrti Antona Korošča ga je na čelu stranke nasledil Fran Kulovec, ki pa je življenje izgubil ob nemškem bombandiranju Beograda leta 1941. Stranka je tako ostala brez sposobnega voditelja, del vodstva stranke pa se je umaknil v tujino. Stranka je tako izgubila nekdanji politični vpliv, v začetku maja 1945 pa se je vodstvo SLS-a začelo umikati pred partizani na Koroško. Privrženci SLS-a so svoje zatočišče našli v Avstriji in Italiji ter se pozneje umaknili v ZDA in Argentino. V izseljenstvu je SLS pod vodstvom M. Kreka uspešno obnovil svoje delovanje, leta 1954 je SLS v New Yorku sprejel nov program, ki ga je obdržal vse do konca osemdesetih let. Poudarjal je pravico slovenskega naroda do svoje države, Slovenija pa naj bi bila urejena po krščanskih in demokratičnih načelih. Kreka je po smrti leta 1969 zamenjal Miloš Stare, ki je deloval iz Argentine. Leta 1984 je umrl, zamenjal ga je Marko Kremžar.