DeSUS je v vladi prvič sodeloval v mandatu 1997-2000, ko je bil na čelu izvršne oblasti Janez Drnovšek. V 5. vladi (2000), ki jo je pol leta vodil Andrej Bajuk, stranke upokojencev ni bilo, nato pa je predstavljala del 6. vlade pod vnovičnim vodstvom Drnovška (2000-2002), 7. vlade pod vodstvom Toneta Ropa (2002-2004) in zdajšnje vlade Janeza Janše (2004-2008).

V vlado Janeza Janše zaradi svojega programa
Stranka je v zadnjo vlado stopila »zaradi uresničevanja glavnih programskih točk svojega programa. To so izboljšanje položaja upokojencev, ohranitev solidarnosti v zdravstvu in splošne medgeneracijske solidarnosti ter zavzemanje za socialno pravičnost, če naštejemo samo nekatere,« pojasnjuje njen predsednik Karl Erjavec.

»V DeSUS-u smo zadovoljni, da smo uspeli s spremembo pokojninskega zakona ustaviti trend padanja pokojnin in uveljaviti usklajevanje pokojnin z rastjo plač. Pomemben dosežek je, da smo ohranili solidarnost v zdravstvu,« ocenjuje dosežke sodelovanja znotraj vlade.

Na pomembnih funkcijah Fekonja in Erjavec
Prav v iztekajočem se mandatu je stranka dobila tudi mesto državnega sekretarja v kabinetu predsednika vlade, ki ga je najprej zasedel Anton Rous. Potem ko se je ta razšel s člani DeSUS-a, ki niso bili zadovoljni z njegovim delom, in je iz stranke celo izstopil, ga je vlada razrešila. DeSUS je namreč zagrozil, da bo, če zamenjave Rousa ne bo, zapustil koalicijske vrste. Konec lanskega leta je tako na stolčku državnega sekretarja nekdanjega prvega moža DeSUS-a zamenjal Marjan Fekonja.

Med Janševo vlado je upokojencem prvič pripadla še funkcija ministra. Prvak DeSUS-a Erjavec je tako postal minister za obrambo, ki si ga bomo na tej funkciji zapomnili tudi po nekaterih zanimivih dogodkih in aferah.

Erjavec eden glavnih »junakov« v »limonadi« o oklepnikih
Najodmevnejša je bila gotovo afera Patria. Ko je minister podpisal pogodbo za nakup oklepnikov 8x8, s katero je posel pridobila finska Patria, prek nje pa slovenska družba Rotis, se je na parlamentarnem odru sprožila prava drama, ki še vedno ni dobila epiloga. Ena od glavnih »sestavin« tega političnega golaža je seveda postal tudi Erjavec, ki je kljub kritikam, še posebej ostra kopja so letela iz opozicije, ves čas vztrajal, da je posel s Patrio ministrstvo izvedlo transparentno in da ni v nobenem pogledu diskriminiralo slovenskega podjetja Sistemska tehnika, ki se je prav tako potegovalo za posel.

Obrambni minister se je v mandatu 2004-2008 spopadal tudi s pogosto javno kritiko odhodov slovenskih vojakov na misije v tujino. Še zlasti so nekateri politiki in državljani glasno kritizirali slovensko vojaško sodelovanje na misijah v okviru Nata na nevarnih območjih (denimo v Iraku). Veliko dela je moral Erjavec vložiti tudi v boj zoper kadrovsko stisko in odhode vojakov, ki so si službe poiskali zunaj SV-ja. Med drugim je dosegel boljše plače vojakov ter uvedbo štipendiranja dijakov in študentov, ki se bodo po koncu šolanja redno ali honorarno zaposlili v vojski.

Dva milijona je dal za inkubatorje
Erjavca si bomo med drugim zapomnili tudi po tem, da se je ob rebalansu proračuna odpovedal 30 milijonom evrov, namenjenim različnim naložbam, povezanim s Slovensko vojsko - med drugim naj bi se s temi sredstvi opravilo nakup izvidniških vozil RKB. Poleg tega je tedaj dodatna dva milijona evrov iz proračuna ministrstva porabil za nakup inkubatorjev za slovenske bolnišnice.

Drugič je javnost razburil na povsem drugačen način. Predlagal je namreč, da bi ime za oklepnike na javnem natečaju pomagali izbirati tudi osnovnošolci in srednješolci, kar se je mnogim poslancem zdelo na moč sporno.

»Mi smo vojska, ne pa taborniki«
Nakupe orožja, vojaških vozil in ruske ladje - pridobitev slednje pravzaprav pomeni končno zaprtje klirinškega dolga -, ki so ves čas dvigovali veliko prahu, je minister opravičeval z dolžnostmi do Nata oz. nekako takole: »Mi smo vojska, ne pa taborniki.« Tudi drugače se je v zadnjih štirih letih izkazalo, da Erjavcu smisla za humor ne manjka.