Medtem ko je prvi žezlo v roke prejel Lojze Peterle ima najdaljše obdobje predsedovanja glavnemu izvršilnemu organu v Sloveniji preminuli Janez Drnovšek. Najkrajše obdobje - pol leta - je pripadlo Andreju Bajuku, sledi mu Anton Rop. Zdajšnjo vlado vodi Janez Janša.

Lojze Peterle - 16. 5. 1990 do 14. 5. 1992
Lojze Peterle je po prvih večstrankarskih volitvah v Sloveniji kot neznano politično ime zasedel premierski stolček. Takrat to dejansko še ni bila vlada, kot jo poznamo danes, oziroma ni delovala pod tem imenom, saj je šlo za izvršni svet skupščine Republike Slovenije. Šlo je za osamosvojitveno vlado, ki je najprej imela nalogo izvedbe projekta osamosvojitve Slovenije, pozneje pa je bila njena primarna naloga postavitev države in njenega aparata. Demosova koalicija je razpadla zaradi notranjih trenj. Premiersko obdobje Lojzeta Peterleta se je končalo s konstruktivno nezaupnico. Zamenjal ga je Janez Drnovšek, Peterletov SKD pa se je priključil koaliciji, s tem pa je nekdanji premier dobil funkcijo podpredsednika vlade in zunanjega ministra.

Janez Drnovšek - 14. 5. 1992 do 25. 1. 1993, 25. 1. 1993 do 27. 2. 1997, 27. 2. 1997 do 7. 6. 2000, 30. 11. 2000 do 19. 12. 2002
Janez Drnovšek je vsekakor premier, ki je najbolj zaznamoval začetne korake Slovenije na poti v (uspešno) prihodnost. Precej tehnokratski način vodenja se je izražal tudi v njegovih javnih nastopih, slovel pa je tudi kot dober pogajalec in usklajevalec različnih interesov. Njegov nastop na premierski položaj se je začel z gospodarsko krizo, ko se je Slovenija spopadala z izgubo jugoslovanskih trgov, obenem pa je mlado državo tepla tudi visoka brezposelnost. Potekal je nenehen boj z inflacijo, pretresali pa so tudi notranjepolitični boji, od Depale vasi do Cirila Pucka, ki je s pomladne strani prestopil na stran levice.

V drugi polovici devetdesetih se je začelo prestrukturiranje gospodarstva ter približevanje EU-ju in Natu. To sta bila tudi eni najpomembnejših nalog tistega časa. Drnovšek je "prestol" izgubil leta 2000 za pol leta, ko je iz njegove koalicije izstopil SLS. Zmagoslavno se je vrnil še isto leto, ko je njegov LDS dobil največjo podporo do tedaj. Drnovšek je bil tudi edini premier, ki je bil najbližji dogovoru s Hrvaško o ureditvi mejnega vprašanja, a sporazum Drnovšek-Račan, nikoli ni stopil v veljavo. Poslovil se je leta 2002, ko je bil izvoljen za predsednika države.

Andrej Bajuk - 7. 6. 2000 do 30. 11. 2000
Tudi Andrej Bajuk se je na slovenskem političnem prizorišču pojavil kot nov obraz. Po dolgoletni vladavini levice je Slovenija dobila prvo vlado, ki so jo sestavljale samo stranke desnice. Andrej Bajuk je prej živel v Argentini, kalil pa se je predvsem v bančnih vodah. Obdobje njegovega vodenja vlade so zaznamovali predvsem boji pred volitvami, ki so bile istega leta jeseni. To je vlada, ki je na položaju zdržala najkrajši čas.

Anton Rop - 19. 12. 2002 do 3. 12. 2004
Po Drnovškovem odhodu na mesto predsednika države je na njegovo mesto stopil Anton Rop, ki je tudi prej sodeloval v vladi, in sicer kot minister za delo in minister za finance. Med njegovim mandatom je Slovenija dosegla dva najpomembnejša zunanjepolitična cilja - vstop v EU in severno vojaško zavezništvo Nato. Potekale so pospešene priprave na prevzem evra, v njegovem času pa so se začele, ne še na očeh javnosti, notranje razprtije v LDS-u. Odhod glavne ikone te stranke - Janeza Drnovška - se je poznal, opozicija na čelu z Janezom Janšo pa je začela svoj pohod na oblast. Na očitke o klientelizmu, na vprašanje izbrisanih in navsezadnje na incidente na meji s Hrvaško niso našli pravega odgovora in tedaj Ropov LDS ni dobil zadostne podore na volitvah, da bi prevzel vodenje nove vlade.

Janez Janša - 3. 12. 2004 - sedanjost
Potem ko je bil eden glavnih akterjev v osamosvojitveni vojni in potem ko je kar trikrat v krajših obdobjih vodil obrambno ministrstvo, večino časa pa preživel kot vodja opozicije, se je Janez Janša z volilno zmago leta 2004 zavihtel na premierski položaj. Šlo je za drastično zamenjavo vodenja države, saj so glavno besedo pri razvoju države do njegove zmage imele le leve stranke. Napovedal je reforme gospodarstva in jih začel tudi izvajati, izvedel je davčno reformo, izpeljal pa je tudi odgovorno polletno predsedovanje Slovenije Evropski uniji. Konec mandata zaznamuje t. i. boj proti tajkunom, nikakor pa se ne da znebiti občutka, da v tej zgodbi nima nihče čistih rok.

Visoka rast gospodarstva je eden od uspehov te koalicije, a jo je zasenčila visoka inflacija na koncu mandata. Prevzem evra je drugi uspeh, ki je našo državo postavil v klub najbolj razvitih, predvsem stabilnih evropskih držav. Opozicija pa mu očita preveliko avtoritarnost in poskus podreditve medijev. Janezu Janši je uspelo v svojem mandatu držati trdnost koalicije, ki ni bila nikoli v situaciji, ko bi se resno govorilo o razpadu, kar mu gre nedvomno šteti v plus, vsekakor pa se je najprej šibka opozicija močno okrepila in reorganizirala ter predstavlja grožnjo, da bi svoje reforme, ki jih je Janša začrtal, izvajal tudi v naslednjem mandatu.