Gledalci so mladega igralca, ki že nekaj let deluje pod okriljem Mariborskega lutkovnega gledališča, lahko bolje spoznali v televizijski seriji Nova dvajseta, ki jo je predvajala Televizija Slovenija. Vsak petek zvečer je prihajal v dnevne sobe Slovencev v vlogi Endija, srednjega izmed treh bratov, ki se vsak po svoje spopadajo s težavami, ki jih prinese življenje.

Kranjčan pa bi lahko do večje medijske izpostavljenosti prišel že pred leti, ko sta Slon in sadež skupino njegovih prijateljev, med katerimi sta tudi novinarja Toni Cahunek in Adi Omerovič, karikirala v skladbi Fantastičnih pet. "Malo mi je bilo takrat težko," je dejal z nasmeškom na obrazu za MMC.

Cel pogovor si lahko preberete spodaj.

Vaš zahvalni govor na Viktorjih se je izkazal za enega izmed daljših tistega večera ...
Nisem si mislil, da bo trajal toliko časa, ampak da bo šlo vse hitreje. Nekaj sem še imel pripravljeno, pa sem izpustil (smeh). Meni se ni zdel tako dolg. Nekaj časa čakaš na kaj takega, da kaj dobiš. Nazadnje, ko sem bil na tako veliki stopnički, je bilo leta 1997, ko sem postal državni prvak v gorskem kolesarstvu. Hotel sem povedati anekdoto od mame, pozdraviti ljudi in nekaj sporočiti staršem. Verjetno je bilo dolgo, ampak na posnetku se mi ne zdi, da je bilo dolgočasno.

Koliko časa je nastajala pesem, ki ste jo posvetili staršem? Kako to, da ste se sploh odločili za pesem?
Pesem je nastajala skozi ves teden, ko sem razmišljal, kaj bom naredil, če prejmem viktorja. Nekako sem se jima hotel zahvaliti. Dva dobra prijatelja sta lani izgubila očeta, umrla sta stara okoli 50 let. Za enega je bila usodna kap, za drugega rak. In sem si rekel, da nikoli ne veš, kaj prinese prihodnost, zato sem se ob tej priložnosti želel zahvaliti staršem, ker si to zaslužijo.

Koliko ste prej spremljali Viktorje?
Iskreno povedano, prireditev Viktorji se me ni nikoli dotaknila. Vedno se mi je zdela preveč glamurozna, pompozna. Raje bi videl, da bi dobil še tisoč evrov poleg kipca, kot da vsi po prireditvi zastonj pijejo in jedo. Zaradi česar tudi večina ljudi pride tja, da se malo pokažejo in dobro jedo ter pijejo.

Usoda nominirancev in dobitnikov viktorja za obetavno medijsko osebnost je takšna, da se kar malo izgubijo v slovenskem medijskem prostoru. Recimo televizijska voditeljica Ana Pirkovič Tavčar je izjavila nekaj mesecev po prejemu viktorja leta 2011, da prinese nagrada tudi precej zavisti in ljubosumja. Kako vi gledate na to nagrado?
Predstavljam si, kaj ta nagrada pomeni, ampak ne vem, kaj bo pomenila v prihodnje. Sam težko kaj naredim. Potrebujem ponudbo od nekoga, da jo lahko izkoristim. Pri nas težko nekaj narediš, če te nihče ne pokliče. Lahko dobiš viktorja za televizijsko osebnost, a kaj ti to pomeni, če te nihče ne povabi k sodelovanju novih vsebin. Podobno je s Činčem, ki je dobil viktorja za radijsko osebnost, pa so ga vrgli iz službe. To je tudi smešno na neki način. Upam, da bo vsaj še ena sezona nadaljevanke.

Nadaljevanje nove sezone Nova dvajseta za zdaj še ni potrjena.
To bomo izvedeli septembra.

Koliko menite, da vas je lik Endija, ki ste ga upodobili v seriji Nova dvajseta, zaznamoval oz. koliko Anžeta je v njem?
Precej. Imam dva brata, starejšega in mlajšega. Oba sta bolj pridna kot jaz. Mislim, da si z Endijem deliva veliko značilnosti. Tudi zelo hitro sem prišel do vloge – s srede na soboto. V sredo so me klicali, v četrtek sem imel vajo, v petek sem podpisal pogodbo in ves dan preživel na kostumski vaji z vsemi kostumi čez celotno serijo, v soboto pa smo že snemali.

Gregor Gruden je v pogovoru za MMC ugotavljal, ko je vprašanje naneslo o frazi "trideseta so nova dvajseta", da se je v trenutni situaciji težko iz dvajsetih premakniti v trideseta, češ da veliko slovenskih družin ostaja v nekakšnih mehurčkih, kjer stvari ostajajo take, kot so. Koliko po vašem mnenju serija nosi družbeno kritični naboj?
Serija ima velik družbeno kritični naboj. Saj trije sinovi dva čez 30 in najmlajši blizu 30, še vedno živijo doma in se preživljajo od očetovega denarja, ki vsak mesec redno prihaja. Tudi v Sloveniji veliko 'otrok' čez 30 živi doma, kjer so stroški plačani in hladilnik poln. Ne vem, kje mladi skrivajo željo po svobodi in življenju na svojem.

Koliko časa ste imeli, da ste se spoznali s preostalo igralsko ekipo?
Grudna sem se poznal že prej, prav tako Jerneja, z Ivom Banom je izjemno delati, z Nino Rakovec pa sva celo malo v sorodu. Nismo potrebovali veliko časa, da smo se ujeli. Poznali smo se že z akademije, zato to sploh ni bilo vprašanje.

Katera je bila vaša druga želja za študij, ki ste jo vpisali?
Ni je bilo.

Zakaj ste bili tako osredotočeni ravno na AGRFT?
Zakaj bi vpisal faks, da bi imel status in bi jedel zastonj? To sem si želel. Zakaj bi si želel nekaj drugega? Zakaj bi se vpisal na nekaj drugega, kar bi me premamilo, da bi izgubil željo in voljo za AGRFT? Pristal bi na gozdarski fakulteti zaradi statusa. Ali kje drugje.

Kaj vas je zvabilo k igri?
Adrenalin, ki ga težko opišeš, če ga sam ne doživiš. Prej sem treniral gorsko kolesarjenje in ta adrenalin s tekmovanj sem lahko zamenjal z adrenalinom na odru, ki je čisto drugačen, ampak je včasih mogoče še večji. Nekaj te potegne noter. Lepo je nastopati in se preleviti v nekaj drugega.

Zadnje čase vas lahko predvsem spremljajo obiskovalci mariborskega lutkovnega gledališča. Zakaj lutke?
Tako je naneslo. Saj lutke niso nič manj vredne kot dramski teater. Že med akademijo so me klicali, da bi šel v Kranj v službo, vendar se je ponudba sfižila, zato ni bilo realizacije. Vmes so prihajale še nekatere druge ponudbe, toda odločil sem se za Kranj, kar se ni izšlo, zato sem šel v Mariboru.

Kaj pa Ljubljana?
V Ljubljani sem takrat zavrnil ponudbo, ker sem se odločil za Kranj, toda ko se je tista možnost izjalovila, nisem imel tu več možnosti. Prav tako pa sem bil brez dela in sem si rekel, da grem raje v Maribor, kot da ne počnem nič. K odločitvi je pripomogel tudi Jernej Lorenci, ki je delal lutkovno predstavo za odrasle Meso ali razodetje, saj sem želel z njim sodelovati, saj je dober človek, režiser in mentor. Zdaj pa sem v Mariboru že četrto leto, ampak upam, da se kmalu vrnem v Ljubljano.

Na kakšnem odru bi si želeli zaigrati v Ljubljani?
V mladinskem gledališču. Zdi se mi, da je največ gibalno in precej gostujejo, kar rad počnem.

Obstaja kakšna vloga ali lik, za katero bi naredili vse, da bi se preizkusili v njej?
Nekoč se želim preizkusiti v vlogi Jagota v Othellu, ampak težko se odločim le za eno. Vsako vlogo bi rad igral. Zelo pogrešam vlogo z Lovskih scen iz Spodnje Bavarske, ki smo jo delali v Prešernovem gledališču Kranj. To je bila ena tistih, ki so se mi zelo vtisnile v spomin in mi je bilo pozneje kar malo težko, da se je predstava končala.

Koliko vloga definira vas?
Odvisno, koliko se ji pustiš ali se ji sam želiš prepustiti. Več boš raziskoval, bolj boš delal na liku, bolj te bo vloga spremenila. Velikokrat se sploh ne zavedaš, ko začneš delati na vlogi, kako se spreminjaš in ti nekdo potem reče: "A veš, da si dvakrat zaploskal?" In ne veš, ker se tako vživiš v njo. Obstaja veliko igralcev, ki jih je zaznamovala njihova vloga. Jerneja Šugmana veliko ljudi še danes kliče Veso. Težko se znebiš tega, čeprav bi se rad. Odvisno - kakšno vlogo raje nosiš sabo, kakšne ne maraš.

Ljudje vzamejo lik, ki ga predstavljaš na televiziji, za svojega, saj prihajaš v njihove domove z njim vsak teden. Saj vemo, kako je pri nas …
Če bi na leto igral v dveh filmih in v seriji, ne bi mogel delati v gledališču. Samo teh možnosti ni. Dobiš priložnost za vlogo v enem filmu na letu in vlogo v nadaljevanki. Mogoče. Mislim, da je majhen odstotek igralcev, ki si ne želijo, da bi zaigrali v filmu, imeli svojo oddajo ali vlogo v seriji.

Vas kaj mika tujina?
Zdaj sem se že malo ustalil tu, toda še vedno je opcija. Zelo me vleče v Francijo. Puščam si odprte možnosti.

Omenili ste oddaje. Bi se preizkusili kdaj v resničnostnem šovu?
Ne. Mogoče bi me vleklo bolj, če ne bi hodil na akademijo. Zelo me je mikalo, da bi bil tisti človek, ki je 'disturber', ki je v šovu samo zato, da nekoga 'izživcira'. Takoj bi šel ven, ampak bi zelo užival. No, lahko bi bil v šovu tri ali štiri tedne, verjetno me ljudje ne bi hoteli vreči ven, toda na koncu verjetno ne bi tekmoval za glavno nagrado. Razkril bi se. Bi pa šel z veseljem v en šov, in sicer samo z namenom, da psihološko vplivam na preostale tekmovalce.

Toda to pomeni, da morate biti tudi sami zelo močno psihološko pripravljeni. Bi zdržali?
Mislim, da bi.

Kako hitro "preberete" človeka?
Zelo hitro.

Vaši prijatelji so o vas povedali, da ste vi tisti, ki bi jih reševal iz nepredvidljivih situacij v naravi. Od kje to izvira?
Mami se je rodila v Nemiljah, kar je nad Dražgošami. Tam te obkroža samo gozd. In kot majhni smo hodili po njem bosi, polni klopov … Zvečer pa smo morali kakšno kanglico mleka odnesti skozi gozd. Precej hitro sem se navadil tega strahu teme. In kako odreagirati, ko se ugasne tista slaba baterija, ki je bila še nekoč. Spreleti te srh, ampak ne boš kar ostal v gozdu, moraš do doma. Lani smo šli igralci - precej iz MGL-ja - in režiserji v divjino za pet dni. Preživljali smo se brez hrane in pijače. Nabirali smo razne gozdne plodove, lovili ribe, kače, polže, se učili prižiganja ognja na več načinov … Zelo sem se znašel. Razglasili so me za najboljšega preživelega. Z Jako Ivancem sva si delila prvo mesto (smeh). In tudi s temi prijatelji, ki so vam to povedali, gremo vsako leto na Kolpo, malo raftat in prespat kakšno noč. Vedno se takrat kaj zgodi … Saj jih presenetim s čim.

Ko smo že ravno pri teh prijateljih. Toni, Jani, Boki, Tomaž in Adi – Fantastičnih 5 iz skladbe Slona in sadeža. Kako to, da ste vi izpadli?
Dva sva izpadla (smeh). Ne vem, Igor je rekel, da se ni tako dobro rimalo (smeh). Malo mi je bilo težko, ko je prišel komad (smeh). To pa so moji prijatelji, to je res. Manjka še Zlajo. Tomaž in Boki sta v Londonu. Adi je Pop TV, Toni na RTV-ju, Zlajo … 'freelancer'. Jani je pa direktor!

Ste kdaj delali variacije skladbe, kako bi bilo, če bi uporabili še Anžeta?
Ne (smeh).

Tudi ko sem vprašala Tonija glede vašega sodelovanja v Tu pa tam, je rekel, da niste na koncu sodelovali. Torej ste izpadli tudi tam?
Tam sem želel nastopiti, ampak so potem nastali nesporazumi, tudi s Tonijem se takrat še nisva tako dobro poznala.

Trije iz klape delujete v medijih in ste kar izpostavljeni: gre za naključje ali ste drug drugega spodbujali pri tem cilju?
Vsi smo iz Kranja in celo isti letnik - jaz, Toni in Adi. Toni je hodil na gimnazijo, jaz na biotehniško gimnazijo, spoznala sva se prek Pižame. Igral sem na Odru mladih v eni predstavi, kjer je igral tudi Pižama. Toni pa je z njim sodeloval na Improligi. Z njim sva se spoznala nekoč na avtobusni postaji, potem pa sva šla skupaj na gledališko šolo v Izolo leta 1998. In takrat se je začelo. Poznava se že 16 let. Če pridem v Kranj malo domov, se zagotovo srečam z njimi. Mami me včasih vpraša, ali sem bolan, ali mi prijatelji pomenijo več kot družina. Ampak nekaj nas druži. Lepo je priti v krog ljudi, ki te imajo radi. Vedno si imamo veliko stvari za povedati.