Obstajajo avtomobili, ki bi morali biti spregledani, pa niso. Obstajajo taki, ki so spregledani, in je to dobro za vse, obstajajo pa tudi avtomobili, ki so spregledani, pa ne bi smeli biti. Fiat sedici spada v zadnjo kategorijo. Po prenovi, dobil je novo masko in nekaj kozmetike, smo se z njim zapeljali v jesenskih dnevih brez omembe vrednega snega in mraza, vendar z mnogo blata ter vlage.
Sedici je enostaven avtomobil. Enostavne konstrukcije, brez bleska in šminke, a z zelo zanesljivim in dobro delujočim štirikolesnim pogonom, ki je plod prijateljstva med Suzukijem in Fiatom. Avtomobil, tako neopazen, da je najbrž bolj pojaven njegov Suzukijev bratranec, da o mlajši sestri, pandi 4x4, sploh ne govorimo, je z eno besedo odličen. Dovolj velik, da ni prevelik, dovolj varčen, da ni sporen, dovolj robusten, da ni limuzina. Zanesljiv na cesti, z izključenim štirikolesnim pogonom celo varčen, na terenu pa, z vključenim štirikolesnim pogonom seveda, zelo prepričljiv.
Čeprav je avto brez ene same posebnosti, je sedici nekako privlačen.

V našem primeru ga je poganjal 1,6-litrski bencinski agregat s 79 kW, ob posodobitvi pa se je na dizelski strani moral posloviti nekoliko postarani 1,9-litrski dizel, ki ga je nasledil moderni 2,0-litrski "multijet". Ta zna biti šele zanimiv in bi ga še radi preizkusili - ko ga bomo, (če ga bomo), vam o izsledkih poročamo …