Čeprav je delo ustanovitelja in njegovih potomcev pustilo največji pečat prav na oblikovanju in izdelavi avtomobilov, pa je znamka Pininfarina predvsem v zadnjih desetletjih presegla meje avtomobilskega oblikovanja. Leta 1986 ustanovljeni oddelek podjetja se je namreč posvetil oblikovanju številnih drugih vsakdanjih, pa tudi skrajno prestižnih izdelkov. V tem času so se z imenom uglednega oblikovalskega studia številni sodelavci podpisali pod približno 400 različnih projektov. Nekateri med njimi so prav v teh dneh na ogled tudi v okviru tematskih dogodkov v predolimpijskem Londonu.

Podjetje s tradicijo od leta 1930
Verjetno pa večina ljudi ob omembi imena Pininfarina pomisli prav na avtomobile, med katerimi izstopajo izdelki znamke Ferrari. Avtomobilski panogi se je namreč zapisal že oče Battista, ki je po izkušnjah v bratovi delavnici leta 1930 ustanovil podjetje »Carrozzeria Pinin Farina«. Njegovo podjetniško žilico je pred tem namreč še dodatno spodbudil obisk Amerike, natančneje Detroita, kjer je zavrnil ponudbo Henryja Forda za zaposlitev v njegovem podjetju in se vrnil v domovino.

Ob ustanovitvi očetovega podjetja je bil Sergio star štiri leta in naslednjih nekaj let je preživel v okolju, ki je očitno zaznamovalo njegovo poklicno in življenjsko pot. Po koncu študija v Torinu leta 1950 je takoj začel poklicno pot v domačem podjetju in leta 1961 tudi formalno prevzel njegovo vodenje. Obseg dela se je v novi sodobni tovarni, zgrajeni pod njegovim vodstvom leta 1958, močno povečal, skupaj s sestrinim možem Renzom Carlijem pa sta pospešeno nadgrajevala temelje podjetja, ki jih je postavil oče Battista in uveljavljala nov družinski priimek kot svetovno blagovno znamko.

V zvezi s priimkom je treba namreč omeniti zanimivost, da so priimek Pininfarina formalno dobili z dekretom italijanskega predsednika šele leta 1961 in je sestavljenka očetovega vzdevka Pinin in izvirnega družinskega priimka Farina.

Ime Pininfarina je povezano s približno 20 avtomobilskimi znamkami, med katerimi vsaj po prepoznavnosti izstopa Ferrari, pri nekaterih drugih pa prevladujejo atraktivne kabrio različice posameznih modelov. Sodelovanje med Enzom in Pininom se je začelo dokaj neobetavno, nekateri izmed tistih, ki so ju bolje poznali, pa so napovedali, da tudi če se začne, ne bo trajalo dolgo, saj sta kot dve primadoni v isti operni hiši. Zapletlo se je že pri njunem prvem srečanju, saj nista hotela na obisk v domači kraj drugega in prav Sergio naj bi zaplet rešil s predlogom, da se srečata na »nevtralnem ozemlju«. Trud se je očitno obrestoval in studio Pininfarina se je podpisal pod izdelke, kot so ferrari 500 mondial (1954), 250 GT (1958), dino 296 competizione (1967), testarossa (1984), mythos (1989), 456 GT (1992), F335 (1994), 360 modena (1999), 575 M maranelo (2002) in številne druge prototipe, serijske modele in različice.

Le oblikovanje in iskanje novih trgov
Poleg že kar nekako obveznega sodelovanja z znamkami, kot so Fiat, Lancia in Alfa Romeo, ter podpisa pod izdelke znamke Maserati pa je mogoče Pinninfarino povezati tudi s tujimi znamkami. Sodelovanje z ameriškimi je bilo bolj intenzivno že v času očeta Battiste, pozneje pa je nastalo nekaj bolj opaznih različic serijskih modelov, ki so jih vozili ameriški zvezdniki. Konec prejšnjega stoletja se je logotip Pininfarine pojavil še na nekaterih izdelkih, vendar ne v tako velikem obsegu kot pri evropskih izdelovalcih z atraktivnimi kupeji oziroma kabrioleti. V iskanju novih trgov pa se je italijanski oblikovalski gigant začel obračati tudi proti vzhodu, tako z oblikovanjem izdelkov kot iskanjem novih kadrov.

Prihodnost Pininfarine, na katero smrt uglednega staroste Sergia ne bo imela bistvenega vpliva, pa je verjetno predvsem v oblikovanju različnih izdelkov in ne le avtomobilov. Podjetje se je zaradi padca obsega prometa, ki je leta 2007 znašal 670 milijonov evrov, na 45 milijonov evrov v treh četrtletjih 2011, namreč že odpovedalo svojemu proizvodnemu delu in bo poskušalo ustvarjati dobiček predvsem z blagovno znamko, za katero bodo ustvarjali novi oblikovalski kadri.