Leta 1954 se je Lars Larsson, glavni projektant za švedsko podjetje s kmetijsko mehanizacijo, odločil, da razvije vozilo z gosenicami, s katerim bi se z bratom vozil na ribolov v zimskih mesecih. Podjetje je tako vozilo začelo proizvajati že tri leta kasneje.

V alpskem svetu se je teptalnikov snega prijelo ime ratrak. Verjetno večina ne ve, da gre za švicarskega proizvajalca, ki je bil prvi, ki se je šestdesetih letih prejšnjega stoletja v alpskem področju prebil na trg z množično proizvodnjo. Dolga leta je bil vodilni proizvajalec, dokler podjetje ni zamrlo.

V Planici eden najmodernejših strojev
Med pionirje pa uvrščamo tudi italijanski Prinoth, podjetje iz Južne Tirolske. Svoj prvi prototip so izdelali leta 1962, danes pa v Nordijskem centru v Planici uporabljajo enega najsodobnejših strojev iz tega podjetja, imenovanega Lightwolf.

Pod planiško velikanko sicer deluje majhen teptalnik, ampak pri slabih desetih metrih dolžine in štirih metrih in pol širine ter okoli 14 tonah mase niti slučajno ne gre za otroško igračko.

Za premagovanje najstrmejših vzponov, kot je vzpon na planiško velikanko, je teptalnik opremljen z vitlom oziroma jeklenico. "Vitel pripnemo na sidrišče povsem na vrhu skakalnice, s tem izboljšam oprijem, teptalnik pa tako premaga tudi najbolj strma pobočja," je v oddaji Avtomobilnost razložil Boštjan Paušer. Vlečna moč vitla je 3,5 tone, njegov namen pa je pomagati teptalniku na strmih naklonih. Dolžina jeklenice v primeru planiškega teptalnika je 800 metrov, proizvajalec pa ponuja dolžino vitla, kar kilometer in 200 metrov.

Pred seboj potiska veliko gmoto snega
Zmogljiv pa mora biti tudi motor. V primeru planiškega teptalnika gre za 12,8-litrski vrstni šestvaljnik, ki sicer poganja MAN-ove tovornjake, v tej različici pa zmore dobrih 300 kilovatov moči in 2400 Nm navora, kar je dovolj, da teptalec pred seboj potiska tudi 10 kubičnih metrov snega.

Kokpit se močno razlikuje od tistih, ki jih poznamo v vozilih. Na začetku smo v njem pogrešali volanski obroč. Sicer pa z vso množico stikal in upravljalnih palic bolj spominja na pilotsko kabino vojaškega letala.

Ena od posebnosti teptalnika je hidravlično vzmetenje koles v gosenicah. S tem se lahko določena razbremenijo, kar vpliva na obračalni krog in na ugrezanje teptalnika v mehkem snegu; tako uravnavamo oprijem s podlago.

Ko se jeklenica odtrga
Govorili smo tudi z Juretom Fenzom, upravljavcem teptalnika, ki nas je popeljal pod planiškimi skakalnicami. Povedal nam je marsikatero zanimivost, ki se je pripetila med teptanjem snega.
"Najprej moraš narediti izpit, ki je zastavljen podobno kot izpit iz varstva pri delu," pravi Fenz in dodaja, da novincem znanje vedno predajajo starejši. "Ostalo je praksa," pravi in doda, da je treba dobro poznati vrste snega. Pravi, da verjetno drži, da Inuiti poznajo več kot 100 vrst snega. Tudi zato je delo odvisno od razmer: "Če na utrjeno podlago pade pršič, potem imamo s teptalnikom za vse planiške skakalnice nekaj ur dela," pravi in tudi razloži, kako nevarno je lahko delo, ko pripet z jeklenico visi s planiške velikanke in tepta sneg.

"Na vsakih nekaj let se zgodi, da se 'zajla' utrga. Takrat teptalnik hitro pospeši v dolino. Tudi tega se privadiš. Na srečo se ustaviš že v izteku skakalnice. Ni pa prijetno. Enkrat se mi je zgodilo, da sem bil obrnjen naprej. Moraš držati smer. Bil sem blizu stare ograje z veliko železa, zato me je bilo strah, da ne bi priletelo kaj v kabino. Na srečo ni," zaključi sogovornik.