Ansambel, kot označujejo svojo glasbeno druščino sami, je med delovanjem prepotoval velik del nekdanje skupne države. In ko jih danes vprašate po igranju v tujini, vam odgovorijo, da so se samo pojavili na enem festivalu na Madžarskem. Drugo so preigrali v domovini - Jugoslaviji. Brezkompromisno v slovenskem jeziku. "Slovenski glasbeni izraz je kot majhna občutljiva roža in treba jo je gojiti," je v pogovoru za MMC dejal pevec zasedbe Jernej Jung.

Z Jungom, saksofonistom Jernejem Podbojem ter kitaristom in pevcem Alešem Strajnerjem smo izmenjali nekaj besed pred njihovimi nastopi v SiTi Teatru ta konec tedna, ko bodo Mladi levi znova rjoveli po koncertnih odrih.

Več si lahko preberete spodaj.

Za Mlade leve se je že zdelo, da bodo ostali v zaprašenih arhivih. Kako je prišlo do ponovne združitve? Kdo je bil njen pobudnik?

JP: Bilo je tako, da smo igrali na prijatelja "levovskega" prijatelja. In takrat smo ugotovili, da smo se znašli na istem mestu vsi Levi, razen Matjaža Deua, ki takrat ni imel časa. Vprašali smo se, zakaj ne bi igrali znova skupaj. Igrali smo ameriške sving in džezovske standarde za ples ter ustvarili prijetno ozračje. Poklical sem še Matjaža in je privolil.

Kako je bilo znova prijeti za instrumente in se zapreti v prostor v vaje po več kot štirih desetletjih?
JP: Mi smo se vmes veliko družili vmes. 25 let sem imel resno službo in vmes nisem igral niti klarineta niti saksofona. Ko je bil sin star štiri leta, sem zvlekel klarinet iz omare in začel vaditi lestvice, pa je rekel sin: "Oči, a bi lahko, prosim, malo nehal." In od takrat ga nisem več vadil (smeh). Drugače pa je težko po štirih desetletjih znova vzeti instrumente v roke. Vsaka glasba je garanje. Temu pravijo kilometrina (smeh). In pri naših letih je to že malo težje, malo bolj smo okoreli, mehansko zagotovo, mentalno pa se mi ne zdi, da bi bili. Toda na novo je treba vzpostaviti povezave. Instrument pa zahteva veliko dela. Delo v ansamblu pa je spet drugačno garanje, saj je treba uskladiti delovanje vseh glasbenikov, da je v pravem ritmu.

Glasba je garanje. Mnogi mladi glasbeniki pričakujejo, da se bo uspeh zgodil čez noč. Se res?
JP: (Smeh) Pri nas se je začelo čez noč, ampak vsi smo bili že prej glasbeniki. Od 15. leta naprej sem igral v dixielandovskem ansamblu, pravzaprav smo igrali vsi dixieland in bluz. Vsaka ljubljanska gimnazija je imela svoj orkester, tudi osnovne šole. In vsako soboto je bil na gimnaziji ples, kjer je igral gimnazijski orkester. Člani teh orkestrov smo se izmenjevali med sabo in imeli "jam sessione", saj smo imeli vsi enak repertoar. Tradicionalni džez. Tam smo se ogromno naučili, ker smo veliko igrali. S tem znanjem smo lahko potem nadaljevali v drugo vrsto glasbe.
Zgodilo pa se je tako, da sta Bor Gostiša in Dušan Velkaverh prišla na idejo, da ustanovita nov ansambel. Z Gostišo sva prej igrala v ansamblu Albatros, ki ga je vodil Miha Jazbinšek – zdajšnji ljubljanski mestni svetnik. On je bil prvi, ki je imel tri električne kitare: baskitaro, bobenkitaro in spremljevalno električno kitaro. Ko sta Bor in Dušan prišla na idejo o Mladih levih, sva pristopila k projektu z Matjažem, s katerim sva prej igrala veliko skupaj. Pridružil se nam je Peter Hudobivnik, ki je začel s pozavno, potem pa je prešel s kontrabasa na baskitaro. Privabili pa smo še Tomaža Habeta, ki se je izobraževal v poklicnega glasbenika in je bil glavni krivec, da smo igrali drugače kot drugi. Kakovostno. Po notah. Drugi so igrali na pamet.
V skladbi Zaznamovan je kitica: "Imel sem 17 let in veliko deklet." Je bilo res tako?
JP: To boste Junga vprašali (smeh). Seveda je bilo veliko deklet. Ko smo bili na odru, smo bili še bolj na udaru (smeh).
JJ: Bilo jih je, bilo (smeh).

Mladi levi so doživeli veliko sprememb v sestavi. Lahko rečemo, da je bila to najboljša možna stvar, ki se je zgodila skupini?
JP: Menjave niso bile najboljša stvar, ampak so bile posledica naše potrebe po izvajanju vedno zahtevnejše in bolj napredne glasbe.
Mladi levi so doživeli zelo velik glasbeni razvoj. Začeli smo z beatom, igrali smo dixieland in popevke, Habe je pisal za zbore, tako da smo celo štiriglasno peli. Silence is Golden smo zelo dobro interpretirali, tega se dobro spomnim. Bor je odšel, prišlo je do nesporazuma. Mi smo vadili in se pripravljali, on pa je kar šel na dopust za mesec dni. Ko se je vrnil, nismo vedeli, kje je bil, in takrat je zagledal Janeza Bončino. Prekinili smo sodelovanje. Potem pa je naredil zelo uspešno kariero pri Belih vranah. Kar se je izkazalo dobro za vse, saj smo mi šli v drugo smer kot Vrane.

Skladbe Mladih levov niso bile nikoli tako predvajane na radijskih postajah, toda do danes so se nekatere obdržale v spominu glasbenih ljubiteljev. Čemu prepisujete ta uspeh?
JP: To so naše avtorske skladbe, ki so res dobro narejene. Ko poslušam našo glasbo z začetkov, se mi ne zdi slaba (smeh). So pa res bili takrat posnetki takrat narejeni na navadni magnetofon v mali sobici, kjer smo vadili. Z dvema mikrofonoma, brez tehnikov, smo posneli celo skladbo v enem poskusu.

Kako bo zdaj, ko se vračate v studio?
JP: Material smo prenovili. Ko smo začeli na novo, nismo imeli nobenih not od prej. Porazgubile so se. Zdaj sta Aleš Strajnar in Vasko Repinc stare aranžmaje iz fragmentov na novo spisala. Pomagala pa sta si z antologijo Mladih levov. Nekatere skladbe so čisto iste, kot je Zaznamovan, druge pa so modificirane in po našem mnenju so narejene boljše.

Koliko ste pazili, da ohranite prvotni zvok s posnetkov, ko ste ustvarjali nove aranžmaje?
AS: Res smo skušali čim bolj ohraniti takratni zvok. Vzdušje. In edino angleško besedilo smo zdaj spremenili spet v slovenščino.
JP: An Echo Of My Dream je bilo slovensko besedilo, prevedeno v angleščino, takrat, ko smo posneli prvo ploščo za Italijo leta 1967, ker so tako želeli. Napisal jo je Velkaverh in to spada med njegova prva besedila.
AS: Ta dva koncerta v petek in soboto bosta namenjena retrospektivi, potem pa bomo poskušali dodajati kaj novega.

Sami ste veliko nastopali tudi po državah nekdanje skupne države. In takrat ste peli v slovenščini. Kaj se je zgodilo v zadnjem obdobju, da morda Slovenci lažje sprejmemo izvajalca, ki poje v srbohrvaščini, kot recimo Balkan, izvajalca, ki poje v slovenščini?
JP: To je komercialni prijem, mi pa nimamo namena, da bi postali komercialisti. Mi bomo v nekdanjih državah še vedno peli v slovenščini, in to bodo razumeli, sem prepričan. Če bi želel ustvariti skladbo, ki bi bila potem uspešnica na Hrvaškem ali v Srbiji, bi jo seveda morali narediti v njihovem jeziku. Toda mi bomo tam samo gostovali, ne bomo osvajali njihovih tržišč.
JJ: Mi bi morali gojiti slovenski jezik in prejšnji jugoslovanski trg bi morali navaditi, da je slovenščina popolnoma enakovreden in lep jezik. Morali bi delati, da se jim ne prilagajamo, saj se tudi oni ne. Nekateri, ki se priselijo v Slovenijo, se tudi pozneje sploh ne naučijo jezika, in to je po mojem mnenju popolnoma narobe trend.

Kdo je kriv za takšno stanje?
JJ: Mislim, da smo krivi sami. Je pa tudi res, da smo manjšinski narod v nekdanji Jugoslaviji. Tam je bil glavni jezik srbohrvaščina. Že od vojske naprej. Jaz kot zagrizen Slovenec, moji vzorniki so Prešeren, Cankar, Jakopič, zagovarjam slovenščino. Če pa že tuj jezik, potem pa zagovarjam izražanje v angleščini. Nikoli v srbohrvaščini, ker menim, da je moj jezik lep. Angleščina pa je univerzalni jezik za popddžez. Kot jezik je najboljša za petje, ker ima v nasprotju z drugimi jeziki največ vokalov in ga je najlažje zapeti.
AS: Mislim, da se Slovenci preveč zgubljamo in mislim, da je čas, da spet najdemo svojo tradicijo in jo začnemo gojiti. Moramo pisati slovensko muziko, ki bo vsestransko uporabna. Po mojem mnenju je preveč južnega jezika in njihove glasbe, ker je morda bolj všečna in morda preveč narejena na prvo žogo.
JJ: Ko smo bili še mladi, smo imeli Slovenci popolnoma svoj slog. Slovenska glasba ni bila nikoli balkanska glasba. Popolnoma drugače se je razvijala. Melodično smo popolnoma drug narod – veliko bolj evropski. Nimamo južnega melosa, ki je bližje Afganistanu in Pakistanu. To ni Evropa in nima veze s klasično glasbo, iz katere izhajamo.
In to bi morali gojiti. Imamo polno slovenskih kantavtorjev, ki so drugi zvesti slovenskemu zvoku. Slovenski glasbeni izraz je kot majhna občutljiva roža in treba jo je gojiti.

Spremljate, kaj se dogaja s Slovensko popevko in slovenskim šansonom?
AS: To sta instituciji, ki gojijo slovenski jezik in glasbo. Toda v manjšini so.
JP: Mi smo bili dve leti spremljevalni ansambel na SP. Poleg nas je bil še veliki plesni orkester in simfoniki. Oni so igrali eno izvedbo iste skladbe, Mladi levi pa so odigrali bolj rokersko različico.

Da bi pa sami kdaj nastopili …
JP: Imeli smo skladbo Gostja, ki jo je pel Benč.

Kaj je pripeljal v skupino Benč?
JP: On je pripeljal r'n'b in soul. Bila sta nam blizu, ker je to v bistvu bluz. Kot mlajši smo igrali črnsko glasbo in jo tudi poslušali. On pa je bil velik navdušenec nad tem. Imel je vse mogoče plošče in od tam smo posnemali skladbe ter jih začeli preigravati.
AS: Benč je začutil simbiozo takratnega bluza in soula s slovenskimi besedili. Lep primer, kako se lahko v slovenščini naredi dobro skladbo v bluzu, je skladba Mirno desno si mi dala.

Zakaj nismo bolj gojili te tradicije?
JP: Zakaj pa niste?
JJ: To je dobro vprašanje. Kaj vi mladi počnete? Naša generacija je vlagala v razvoj.

Preveč je bilo drugih vplivov.
JP: To ste dopustili (smeh). Mi smo se držali svojih načel. Nismo bili komercialni in nismo bili za vsako občinstvo, zato nas tudi niso veliko predvajali po radiu. Mogoče je Oda Ireni takšna komercialna uspešnica.
AS: Ampak še Oda Ireni izhaja iz klasične glasbe.

Danes bi bili Mladi levi alternativci?
JP: Mi smo alternativci. Glede na to, da so vsi drugi drugačni (smeh). Alternativa ni ena, jih je več.

Bi lahko prenesli energijo "flower power" oz. generacije rož, ki vas je napajala, v današnji čas?
JJ: Težko. Takrat, ko smo bili mladi, so bili ti, ki nam zdaj solijo pamet, še niso bili dobro organizirani, zato smo imeli vakuum, v katerem smo bili z lahkoto uporniki. Zdaj pa so se organizirali. Naredili so model in ga držijo v rokah. Vedno bolj je vse sistematizirano in pod nadzorom.

Benč je izjavil v najinem zadnjem intervjuju, da sovraži oznako živa legenda, kaj pa vi?
AS: Tudi. To je zelo zlorabljen izraz. Če le nekaj malega narediš, si že legenda, kot tudi tisti, ki so že naredili veliko. To so izrazi, ki jih ustvarja kapital. Podobno je z užitkom. Kar pomeni: Kupi moj izdelek.
JP: Drugi je pa stres.

Ampak vi boste večno Mladi.
JP: To je pa čisto druga stvar in nima veliko povezave z legendami (smeh).