Iztok Mlakar ni nameraval postati glasbenik, a se je to nekako kar zgodilo. Svojih glasbenih začetkov oz. prestopa iz gledališča v glasbo se spominja takole: "Takrat sem bil še mlad in se je še dalo. Pa smo stlačili kontrabas v juga in smo šli okoli. Na nekem ..... martinovanju ali nečem podobnim v Števerjanu so bili tudi RTV-jevci, tudi pokojni Vili Vodopivec." Ta je vodil Razvedrilni program takratnega Radia Ljubljana in v okviru tega organiziral javne radijske oddaje in veliko potoval po Sloveniji.

Hitro je prepoznal Mlakarjev potencial in nanj opozoril Iva Umka, poznejšega urednika prve izdaje Štorij in baldorij in poznejšega dolgoletnega direktorja ZKP RTV Slovenija. Umku je predlagal, da se z Iztokom Mlakarjem dogovorijo za snemanje in kaseto.

"Dobili smo se v legendarnem Turistu nasproti Radia, kjer so se rojevale ideje za nove projekte," zgodbo začenja Umek in doda: "Sestali smo se Iztok Mlakar, Mojmir Sepe in moja malenkost. Iztoku sem predlagal, da bi obogatili njegove pesmi z godali in drugimi instrumenti, za katere bi naredil priredbe mojster Sepe. Seveda se Iztok in Mojzes z mojo idejo nista strinjala. Menila sta, da naj ostane, kakor je. Iztok Mlakar in David Šuligoj naj gresta v studio in z minimalnim nasnemavanjem posnameta album."

Mojmir Sepe ni hotel narediti nič – ker bi z dodatki pesmi več izgubile kot pridobile

Mlakar se je medtem dogodka malo drugače spominjal: "Z mojstrom smo se srečali nekega sončnega dne v Ljubljani na kavi, prinesel sem mu demo posnetke, tekste, prosil me je še za intonacije. Dogovorila sva se, da se drugi dan spet dobiva. Komaj sem čakal, da slišim, kaj bo veliki Mojzes ustvaril iz mojih pesmic. Naslednji dan mi je povedal, da ne bo naredil nič! Kaj je narobe? Se mu zdijo pesmi slabe? Mu je pod častjo delati z mano? Bil sem vidno razočaran. Rekel mi je, da je razmišljal, kaj naj naredi, in se odločil, da je stvar najboljša takšna, kot je. Lahko bi dodal cel kup akordov, instrumentov, pasusov in vse zakompliciral, a pesmi bi s tem več izgubile kot pridobile. Naj jih posnamem kar sam. Zaželel mi je vse najboljše in obljubil pomoč, če jo bom potreboval."

"Dandanes so ljudje, ki bi naredili aranžma še za konjski prdec, če bi le dobili honorar za to."

Ob tem legendarni kantavtor dodaja: "Bolj kot razmišljam o tej njegovi odločitvi, bolj ga občudujem. Dandanes so ljudje, ki bi naredili aranžma še za konjski prdec, če bi le dobili honorar za to. Da stopiš, ko je to prav, korak nazaj in se umakneš, moraš biti ne samo velik umetnik, ampak tudi velik človek. Še zdaj sem mu hvaležen."

Mlakarjeve pesmi danes veljajo za ponarodele, razgibano narečje, ki jih preveva, brezčasna sporočilnost in edinstvena interpretacija pa so se mnogim vtisnili v spomin. “Najlepši kompliment, ki ga dobiš v tem poslu, je, ko ti običajen človek reče: “Take pesmi bi jaz delal, če bi jih znal.” To pomeni, da si na pravi poti," je o komplimentih v pogovoru z Andrejem Karolijem za Val 202 dejal Mlakar, ki bo v četrtek na Ljubljanskem gradu predstavil album tudi na vinilu.

Ob jubileju se je namreč založba ZKP odločila Štorije in baldorije izdati na vinilu – gre za kakovosten 180-gramski vinil s posebej restavriranimi posnetki in novim LP-masteringom, ki je namenjen predvsem zbirateljem.

Druge vrste komplimenti, ki jih ceni, pa so tisti, ko mu ljudje rečejo: "Ta zgodba pa mora biti resnična." "Ma, ni resnična, malo sem si izmislil, ampak ..." Prepričan je namreč, da se za vsako resnico skriva zgodba, a včasih jo je treba malo popraviti. "Vsaka pesem mora biti zgodba. Vsi evergrini so zgodbe. Resnico moraš narediti včasih bolj resnično tako, da se malo zlažeš. To je taka mala plemenita laž."