Z današnjim dnem se za Nipiča vse šele začenja. Potem ko je že sinoči prispel v Koper, kjer ga čaka rekonstrukcija njegovega prvega koncerta, načrtuje za prihodnje leto koncertno pot, ki ga bo vodila po številnih slovenskih mestih. "Moje jubilejno leto bo tako trajalo od danes do 5. decembra prihodnje leto," je zatrdil Nipič.

V 50-letnem delovanju v glasbi se je predstavil v številnih lučeh. Prvih dvanajst let svoje kariere je prepeval le zabavno glasbo. Nato je več kot dve leti v Zagrebu prepeval s skupino Klan, s katerimi so igrali glasbo Blood, Sweat & Tears. In razne druge priredbe.

Velja za starega mačka domačih in bližnjih festivalov. Štirikrat je nastopal na takrat priljubljenem popfestivalu na Reki, šestkrat na Slovenski popevki. Sedemkrat je zmagal na Veseli jeseni. Prav tako mu ni tuj festival šansonov. Danes pravi: "Težko bi izločil svoje 'naj' obdobje."

Delal je ogromno. "Ampak to verjetno samo zato, ker nisem bil nikjer še posebej zaposlen. Vedno sem imel čas. Če me je kdo poklical, sem vedno imel čas. Včasih se je tudi težko odzvati kakšnemu vabilu, ker si vezan na nekaj. Jaz se prav iz tega razloga nisem hotel vezati na nič, da sem lahko naredil vsako stvar, ki mi je bila ponujena," pojasni Nipič.

Z legendo slovenske glasbe smo se pogovarjali sinoči, ko je ravno prispel v Koper. Kaj vse je povedal, si lahko preberete spodaj.

Za praznovanje "abrahama" kariere ste se vrnili nazaj v Koper. Zakaj ste šli nazaj na "kraj zločina"?
Že včeraj sem prišel v Koper, kjer bom zvečer v isti restavraciji po 50 letih spet prepeval. Večer bom pripravil tako, kot je bilo včasih v navadi. Ljudje so prišli, usedli so se k mizam in tudi zaplesali ob glasbi. Rad bi videl, da bo tako, kot je bilo takrat. Isti hotel, ista restavracija, isto preddverje, ista recepcija … Redkokdaj se zgodi, da imaš po toliko desetletijih priložnost pripraviti v istem prostoru takšen večer, kot je bil takrat.

Kako je pravzaprav potekal takšen večer včasih?
Mi smo takrat začeli ob 20. uri. Igrali smo do polnoči in potem ob polnoči šli v bar, kjer smo igrali do štirih zjutraj. Tega bara žal več ni. Takrat smo imeli dvojno službo, ampak takrat to ni bil noben napor.

Kaj ste takrat prepevali?
Takrat smo peli trenutno popularno glasbo v Evropi in po svetu. Veliko smo preigravali italijanskih 'kancon', tudi našo slovensko glasbo. To je bilo obdobje, ko so bili popularni Ray Charles, Chubby Checker, James Brown in kup italijanskih glasbenikov, ki so takrat prepevali tudi na Slovenski popevki v alternaciji s slovenskimi.
50-letni obstoj na slovenskem glasbenem prizorišču je dosežek, vreden vsega spoštovanja. Kakšno je življenje na krilih glasbe?
Ni enostavno živeti od glasbe. Ampak še posebej zato ne, ker sem bil jaz res 50 let – kako bi temu rekel – "profi" in sem se ukvarjal samo z glasbo. Recept je v tem, da moraš tudi takrat, ko gre malo slabše, najti toliko veselja do dela, da vzdržiš tudi tiste negativne trenutke. Povsem normalno je, da amplituda uspešnosti oz. amplituda dela vseh teh 50 letih ni bila vedno obrnjena navzgor. Včasih smo poleti igrali, včasih nismo. Kot sem omenil: če imaš nekaj rad in rad delaš, potem vztrajaš.

Kako pa je kaj z vašimi najljubšimi skladbami – koliko jih imate ob vsej tej bogati zakladnici?
Težko je reči, katerega otroka od treh imaš najraje. Ampak imel sem jih po obdobjih. Prvič, ko sem zmagal na Veseli jeseni, so mi vsakič, ko sem prišel v Ljubljano rekli: "Glej totega – toti preseneti." To je bil Štajerc, ki se me je še dolgo držal. Ko sem šel k Avsenikom, je to postala skladba Slovenija, od kod lepote tvoje. Velikokrat za mano prepevajo Silvestrski poljub. In nenazadnje, ko smo nehali z Avseniki in sem sklenil, da bom ostal, to kar sem, mi je pod kožo zlezla skladba Ostal bom muzikant. Skratka več je te teh skladb: Žametne noči, Poljane dom, Vračam se domov …

Kdaj najbolj uživate v svojem delu?
Uživam in sem užival, kadar sem bil zunaj naših meja in ko so Slovenci prišli poslušati našo glasbo. Takrat vidiš, da je tu veliko nostalgije do domače pesmi in domačih izvajalcev. V Sloveniji – majhen prostor, kot je - slišimo vse drugo prej kot prepevanje v slovenščini. Še posebej, če gledamo naše sosede. Zato so bili to moji najljubši trenutki v karieri.

Ste se kdaj prenasičili kakšne izmed vaših skladb? Se vam je kdaj zgodilo, da je prišlo obdobje, ko npr. Silvestrskega poljuba niste mogli niti več slišati, kaj šele zapeti?
To se ne more zgoditi. Sploh pri Silvestrskem poljubu se dogaja, da ko ga začnem peti, dvorana začne kar sama prepevati. To so prijetni trenutki, ko si rečeš: "Vidiš, to bo ostalo." In kar nekaj je takšnih pesmi, ki bodo ostale in ki so že legendarne. Nekatere se že tudi spogledujejo s 50-letnim mejnikom. Silvestrski poljub je tako letos star 42 let, a se mi zdi, kot da bi ga snemal predlani.

Kaj ste takrat vnašali v besedila in melodije, da so se obdržala? Danes vemo, da večina skladb pride in prav tako hitro odide v pozabo.
Povsem normalno je, da čovek nikoli ne ve, kaj bo ostalo. O tem vedno odloča publika. Ko si misliš, da si ustvaril hit, to sploh ne postane na koncu. Ko pa nekaj narediš mimogrede, kot sem naredil Silvestrski poljub v pičlih 15 minutah za eno televizijsko oddajo, pa ostane tudi do 42 let. Vedno o tem odloča publika, in mislim, da je tako prav. Jaz sem napisal številna besedila in vedno sem pazil, da so se prilagajala melodiji. Seveda, da sta bila nekako v domačem slogu: da je opevala Slovenijo in domače občutke. Ker če poslušate katero koli drugo glasbo - pa naj bo to iz katere koli dežele -, se mi zdi, da se dogaja isto.

A kljub vsemu vašo kariero niso zaznamovale le avtorske skladbe.
Jaz sem v svojih začetkih zmagal na eni oddaji Radia Ljubljana Sončna ura s pesmijo Twist Again in pred nekaj dnevi mi je nekdo prinesel posnetek, ki je nastal 1962 z Big Bendom v Studiu 14 pod dirigentsko palico Bojana Adamiča – pel sem Quando, Quando, Quando v slovenščini – takrat je bil San Remo zelo poslušan in veliko smo prepevali skladb od tam. Meni se je zdelo prav, da pojemo tuje in domače.
Ne moremo mimo tega, da ste začeli kot pevec zabavne glasbe. Danes mnogi mladi, ki naredijo tovrsten korak iz zabavne v narodno-zabavno glasbo, naletijo na očitke, da so se prodali zaradi denarja. Kako je bilo v vašem primeru?
Nekateri so to gledali s skepso. K meni v Maribor je prišel Slavko Avsenik, z vprašanjem, ali sem zainteresiran za sodelovanje, saj njihov pevec odhaja. Malo sem bil skeptičen tudi sam, ker nisem imel vpogleda v to glasbo. Drugače pa, tisti, ki to naredijo zaradi denarja, naredijo veliko napako. Če pa ti to narediš, ker iščeš nove smeri in se hočeš dokazati tudi v drugih glasbenih zvrsteh, je pa drugače. Jaz nisem nikoli delal zaradi denarja in sem vedno močno premislil, preden sem se spustil v kakšen izziv. Podobno je bilo tudi pri mojem prehodu, toda potem mi niti slučajno ni bilo žal. Marsikdo misli, da je veliko lažje prepevati narodno-zabavno glasbo kot zabavno, toda tu se moraš strogo držati določenih pravil. V zabavni glasbi pa si lahko malce bolj svoboden.

Zanimivo: "zdržali" ste natanko toliko kot The Rolling Stonsi (smeh).
(Smeh). Tudi prepeval sem blizu njih. Oni so imeli v Frankfurtu razprodano dvorano. Mi pa smo imeli malce stran tudi razprodano dvoran. Tako Stonsi kot Avseniki smo imeli na isti dan razprodano dvorano.(smeh). To je bil takrat slučaj. Ampak obe skupini sta bili takrat na panojih v Frankfurtu.
Kaj pa po priljubljenosti med oboževalci. Ste bili tudi tam takrat kje blizu Stonsom?
Če gledam samo Evropo, ker Avseniki v Ameriki nismo bili tako veliki, smo bili prvi v narodno-zabavni glasbi na nemško govorečem področju in v delih držav, ki mejijo na nemško govoreče predele. Takrat smo bili skoraj vsak teden na televiziji.

Pogrešate kaj te dni?
Ja, moram reči, da jih res. Pogrešam te fante, s katerimi sem 17 let potoval po Evropi. Še posebej decembra se vsakega posebej spominjam, ker smo imeli zadnji koncert ravno decembra, saj smo se takrat poslovili, med sabo obdarovali in razšli.

Kako je takrat potekalo življenje na turneji?
Mi smo se vozili dva po dva. Imeli smo vsak dan koncert. 21 dni, vsak mesec. Jaz sem se zadnjih 12 let vozil s klarinetistom Alvinom Rudanom, ki ga žal več ni med nami. Mi smo vsak dan prevozili okoli 150.000 kilometrov. Če se voziš iz Milana v Köln, je to že 120.000 kilometrov. Še dobro, da so že takrat obstajale avtoceste, kar nam je olajšalo potovanje.

Potem sta bila z Rudanom že kot zakonca (smeh)?
Ja, na žalost. V avtu skupaj, na odru skupaj, v hotelu pa vsak v svoji sobi (smeh).

Z vso prepoznavnostjo pa ste si zgradili zavidanja vredno bazo oboževalcev. Katera anekdota z oboževalci vas spremlja še danes?
Nekega dne sem bil doma in sem pogledal skozi okno. Pred hišo se ustavil avtobus, iz katerega je izstopilo 40 ljudi, ki so prišli na kavo. Zdaj si pa zamislite, da ste doma in vas pride obiskati 40 ljudi z avtobusom. Nagnati jih ne moreš. Sprejel sem jih in zdelo se mi je, kot da sem na kolodvoru (smeh). Takšni trenutki se ne zgodijo vsak dan, toda bilo je res šokantno. Ko sem zagledal avtobus, sem mislil, da gre za pomoto. Šele ko so vsi prišli ven in me začeli klicati, sem dojel, da so prišli k meni, in ne k sosedu.

Ste bili kdaj v precepu ali v dvomih, ali ste se odločili za pravo življenjsko pot? Navsezadnje ste obiskovali tekstilno in tehnično šolo pred začetkom glasbene kariere.
Vsekakor lahko rečem, da že dalj časa vidim, da sem se prav odločil. Ko sem končal tekstilno in tehnično šolo, sem se vpisal na višjo. Toda po srednji glasbeni šoli sem nekako opustil študij tekstila in se posvetil le glasbi. V vseh teh letih bi lahko rekel, da, če bi se še enkrat odločal, bi se mirno odločil še enkrat za isto pot. Kajti poleg tega, da sem preživel, sem videl lep del sveta ravno zaradi glasbe. Prepotoval sem vso Evropo, sedemkrat ali osemkrat sem bil v Združenih državah Amerike in Kanadi, dvakrat sem bil v Avstraliji. Da pa Slovenije sploh ne omenjam. Še zdaj, ko se sprehajam po Sloveniji, mi je domač skoraj vsak kotiček. Če se ne bi ukvarjal z glasbo, tega ne bi bilo. Ampak vedno, kadar sem na odru, še vedno uživam. Komaj čakam na današnji večer, ko bom spet stopil na oder. Prepričan sem ,da bom marsikateri obraz znova prepoznal v tisti restavraciji.

Če se ne bi odločili za glasbeno kariero, kaj bi postali?
Takrat bi bil zagotovo tekstilni inženir. Vsekakor bi končal kakšen študij in se zaposlil v kakšni tovarni ali pa temu primernemu podjetju, ki bi potrebovalo takšne inženirje. Ni mi žal, da sem postal glasbenik. Nekaj najlepšega namreč je, ko lahko hobi povežeš s svojim poklicem, in meni je to uspelo. Uresničile so se mi moje sanje.

Klavdija Kopina, spremljate me lahko tudi na Twitterju.