"Mi ne jamramo, mi opozarjamo," sta poudarila člana skupine Adam Damir Lisica - Dado in Peter Dekleva po pogovoru o njihovi priredbi Naš svet.

Prve junijske dni je namreč skupina izdala nov videospot za priredbo oz. prepesnitev skladbe Mad World, ki jo v izvirniku izvajajo Tears For Fears. "Poleg vseh teh stvari, ki smo jih delali na albumu Alfa, kjer smo preizkušali sami sebe, smo si vzeli za izziv, da bomo naredili priredbo," je za MMC povedal njen avtor, kitarist Dekleva. Tako on kot prvi glas skupine Lisica sta poudarila, da je priredba hkrati zaključek neke celote kot začetek nekaj novega, saj material za nov studijski izdelek že počasi dobiva prvo obliko.

Pogovor se je ustavil pri njihovem pogledu na trenutno aktualno dogajanje po slovenskih festivalih in nasploh glasbenem prizorišču. "Kingston, Čuki, Mambo Kings. Oprosti, to nima kaj početi na študentskih žurih. Ampak niso krive skupine. Krivi so študenti in njihove organizacije, ki prek tega perejo denar in ga tlačijo v svoje žepe," je bil oster Dekleva in dodal: "Mi smo kot mulci hodili na Demolition Group in Miladojko Youneed."

Cel pogovor s članoma skupine Adam si lahko preberete spodaj.

Dado, Peter, na začetku poletja ste z Adam izdali videospot za novi singel Naš svet. Gre za priredbo Mad World. Kako to, da ste se odločili za prepesnitev?
DL: Med snemanjem prvenca Alfa, je nastala ideja, da bi se lotili skladbe, ki ni naša avtorska. Sploh ni bilo debate, kaj nam je všeč in kaj ni. Iz Petrove strani je prišla ideja, da bi naredili Mad World v naši izvedbi: s prepesnitvijo v slovenskem jeziku in z značilnim Adam zvokom. Nismo se ozirali na izvirnik, ampak smo želeli samo povzeti sporočilnost skladbe. Tudi Peter, ki je delal besedilo, ni toliko težil k temu, da bi delal klasičen prevod, ampak skladbo skozi naše oči. Lahko še Peter malo konkretneje pove …
PD: Poleg vseh teh stvari, ki smo jih delali na Alfi, kjer smo preizkušali sami sebe, smo si vzeli za izziv, da bomo naredili priredbo. Če bi besedilo ostalo v angleščini, se mi zdi, da ne bi ustrezal našemu podpisu, tako da smo se sami odločili za slovenščino, ki smo jo dali v ta čas in ta okoliš. Časi so se vmes spremenili, ampak samo sporočilo pa ostaja še vedno isto. Kar je žalostno.

Kako mislite, da so jo sprejeli tisti zagreti oboževalci skupine Tears For Fears, ki jo je prvotno izvajala?
PD: Ne poznamo nobenega zagretega oboževalca (smeh).
DL: (smeh) V bistvu res.
PD: Tears For Fears se mi zdi kot skupina, ki je lahko vsem všeč, ampak ne verjamem, da ima močno baze strastnih oboževalcev.
DL: Sploh pa se mi zdi, da večina misli, da v izvirniku pesem izvaja Gary Jules.
PD: Naša generacija verjetno. Starejši poznajo bolj Tears For Fears. Ta skladba se je najbolj proslavila skozi film Donnie Darko in ravno v obdobju, ko smo ustvarjali album, ga je nekdo od nas gledal. Mislim, da celo jaz. Dogovorili smo se, da bomo naredili priredbo, ampak ni pristala na plošči, ker je do izida albuma še nismo naredili do konca.

Tudi v besedilu za Naš svet vas aktualno družbeno dogajanje vas ni zaobšlo.
DL: Jaz mislim, da nas nikoli ne bo. Tudi na Alfi so bila takšna besedila. Peter rad opozarja na nepravilnosti in krivice, ki se dogajajo drugim. Meni so njegova besedila zelo všeč. Skupaj se zelo ujamemo. Sam skozi svoje oči gledam podobno kot on, zato rad pojem njegova besedila. Stvari, ki se dogajajo po svetu, vemo, da niso pravične do vseh, zato radi opozarjamo na njih. Ne toliko v političnem smislu, ampak bolj v smislu, da ljudi opozorimo, kako so določene stvari odvisne od njih in da lahko sami spremenijo situacijo, v kateri so se znašli. Ne pa da se samo pritožujejo – to za sabo povleče kup negativizma, ki se preslika na celotno družbo. Na koncu ne živimo kakovostnega življenja, ampak smo v norem svetu.

Peter, koliko mislite, da slišijo poslušalci, kar želite povedati?
PD: Tisti, ki hoče, že sliši. Tisti, ki noče …
DL: … pa mu ni pomoči (smeh). Jaz podobno mislim: tisti, ki se poglabljajo v glasbo, lahko najdejo veliko zanimivih detajlov. Tisti, ki pa so površinski poslušalci, ki jim je glasba le površinska zadeva v življenju, se pa tudi v druge skladbe ne bo poglabljal. Ne samo v naše.

Če gledamo s tega vidika – kdo je bolj dovzeten za sporočilnost, ki jo skupina izraža -, kje raje nastopate: na lastnih koncertih ali na festivalih?
DL: Mi nikoli nismo tako ločevali občinstva. Če je dober "vibe", da je med nami dobra energija, lahko odpove tudi ozvočenje, mi bomo 'žgali' do konca (smeh). Če pa kdo nima svojega dne, pa se to tudi malo pozna na odru. Toda vedno damo vse od sebe. Ne delamo nobenih razlik. Igrali smo že na Rock Otočcu, Schengenfestu, Itak Džafestu, Pivu in cvetju, Majskih igrah, Gora rocka ... In bili so dobri odzivi. Ljudje pravijo, da smo 'live' skupina in da naša glasba pride bolj do izraza v živo kot na albumu. To je večna uganka, kako rokenrol iz žive energije na koncertu, spravimo na album, ampak se trudimo, da smo vedno boljši tudi v studiu. In za nas ni pomembno, ali je pred nami 5.000 ali tri sto oz. še manj ljudi.

Znano je, da vsi člani skupine delujete še pri drugih skupinah oz. projektih. Zakaj Adam ni samo "še en projekt", ki ga imate?
PD: Načeloma jaz pri svojih stvareh nič ne jemljem kot projekt. Vsako stvar vzamem kot svojo lastno.
DL: Meni se zdi projekt zelo neosebno. Projekt je lahko, ko se skupina »session« igralcev zbere: pokličejo bobnarja, kitarista in basista in rečejo, da bodo zaigrali nekaj skladb. Skupina pa je združba glasbenikov, ki jih povezuje skupna kemija. Ni samo glasbeni del, ampak mora delovati kot družina. Če je meni hudo, je tudi meni. In zato tudi na odru doživljaš projekt drugače, ko veš, da boš z enim nastopom zaslužil 200 evrov, z drugim malo več. Ne sodelujemo kot najeti glasbeniki.

Kako izbirate, kje se boste udejstvovali skozi glasbo? In kako vam vse skupaj uspe časovno uskladiti?
PD: Hotela si reči, projekt, kajne (smeh)?
(Smeh)
PD: Časovno težko. Izbira pa ni težka, saj izbereš tisto, kar ti je všeč, in tisto, kar misliš, da ima neko trajnejšo podobo.
DL: In vsebino.
Dekleva: Seveda.
DL: Jaz mislim, da je Peter mojster usklajevanja. Veliko je glasbenikov, ki jokajo, da imajo dve do tri vaje na teden in koncert. In se nato pritožujejo, koliko gre za to energije. "Bullshit.*" Peter lahko uskladi šest skupin in tri koncerte na noč, studijsko snemanje … Vse se da, če se hoče. Če želiš to početi, si stvari prilagodiš tako, da se vse izpelje. Jaz imam še drugo skupino – Anavrin – in ni nobenih težav. To je moja skupina še iz srednje šole, že 14 let. Te nisem izbral. Tam se je vse začelo, Adam pa je bila samo nadgraditev.

Dado, zdaj ko se predstavljate v dveh skupinah, vas morda kaj skrbi, da jih bodo zaradi vašega vokala zamenjevali?
DL: Mislim, da jih bodo razlikovali. Pri Adam je tekstopisec Peter, pri Anavrinu pa smo jaz, Jure Golobič in Leon Kolenc. Glasba je drugačna. Pri Adam si radi puščamo kanček mističnosti, pri Anavrinu delamo drugače. Pri Anavrinu smo bili že na meji, da se vse ugasne, nato pa se je zbrala nova energija – z novimi člani -, ki je skupino znova obudila. Tako da je odločitev, kaj bodo ljudje poslušali, njihova. Kolikor slišim povratne informacije drugih, se ve, kdaj je Adam in kaj Anavrin.
PD: Jaz mislim, da v umetnosti ni nikoli važen subjekt, ampak vedno objekt. Ni važno, kdo to izvaja, ampak kaj izvede. Večinoma bi bilo veliko bolje, da ne veš, kdo je narisal neko sliko ali naredil neko fotografijo, ker jo lahko gledaš bolj neobremenjeno. Če pa imaš že neko osnovo in veš, da je človek iz na primer iz Rusije in slika Prešerna, kako se naceja z vinom, je takoj drugače, kot če bi to narisal Japonec. Takoj bi gledal z drugačnimi očmi. Pri glasbi je podobno.

Daft Punk sta bila po vašem v prednosti, ker sta se skrila?
PD: Ja, čeprav gre tu za blagovno znamko. Ne veš, kdo sta, ampak kaj izvajata. Načeloma se je najlažje skriti. Ampak to ne leti na Daft Punk, ker sta super.

Še eno aktualno vprašanje. Prej sta naštevala festivale, na katerih sta nastopili z Adam. Kaj pravita vidva, da se na domačih festivalskih odrih pojavljajo eni in isti obrazi.
DL: Res je. Ampak težavo vidim v osebi, ki je programski vodja. Sam si ga predstavljam – ni nujno, da je to res -, kot osebo, ki mora urediti tisoč stvari in povrh vsega še program. Sam ne čuti odgovornosti, da bi mogoče festival zapeljal malo drugače in se poglobil, izluščil slovensko glasbo: jih primerjal in hotel biti malo poseben. Najlažje pa je reči: "Dajmo tako kot lani, to 'pali'." To pogrešampri organizatorjih. Morda v študentskih klubih, kjer so zadolženi za organizacijo mlajši ljudje, ki niti ne spremljajo dogajanja, je najlažje poklicati ena in ista imena. S tem pa ne razvijajo prizorišča in ne dopuščajo drugim skupinam, da pridejo poleg. Oz. jih tlačijo navzdol po eni strani. To je na žalost tako. Marsikateri festival bi se dalo sestaviti – alternativen ali 'mainstream' – z različnimi izvajalci, ampak kakovostnimi.
PD: To je žalostno, da skupine, ki igrajo že dvajset let, še vedno igrajo po enih in istih festivalih.
DL: Ene in iste komade.
PD: Še bolj pa je žalostno, da na študentskih žurih načeloma izvajajo otroško glasbo. To veliko pove o študentski populaciji.
DL: Na koga to meriš (smeh)?
PD: Lahko povem. Kingston, Čuki, Mambo Kings. Oprosti, to nima kaj početi na študentskih žurih. Ampak niso krive skupine. Krivi so študenti in njihove organizacije, ki prek tega perejo denar in ga tlačijo v svoje žepe. Mi, ko smo bili mulci, smo hodili na Demolition Group in Miladojko Youneed.
.
Ampak ljudje pridejo na te nastope.
PD: To ti pove veliko o ljudeh, ki bodo enkrat vodili državo. Če se lahko pri 28 ali 30 letih še vedno zabavajo na Čuke, me je strah, na kaj se bo zabaval čez trideset let.

Pa vendar se na študentskih žurih pojavljajo tudi alternativna imena, ampak konkreten primer: The Tide so pred dvema letoma na Brucevanju igrali med prvimi in privabili pod oder peščico obiskovalcev. Kdo nosi krivdo za takšno situacijo?
DL: Po navadi takšne skupine izsiljujejo za honorar in si ne morejo privoščiti niti tonskega tehnika, da ti dobro uredi zvok, ampak si avtomatsko potlačen dol. Od vseh pa se pričakuje enako. Tako od glavnega izvajalca, da bo ponudil ne vem kakšen svetlobni šov, in od manjših, ki si to ne morejo privoščiti. Zato je tako velik prepad med skupino, ki igra za pivo, in med skupino, ki živi od tega dobro. Vmes je prepad. To je težava. Pred leti tega ni bilo. Bila je neka stopnja, da si lahko prišel do nekega honorarja tudi glede na to, koliko si prepričljiv in koliko so ti ljudje sledili. Zdaj pa: ali si v zgornji ligi ali te pa ni. Zato se vsi trudimo kot lahko.

Če bi prišel organizator do vas in rekel, da lahko nastopite na festivalu, ampak morate prodati 50 kart, kaj bi naredili?
DL: Mogoče bi pred petimi leti sprejeli, zdaj pa ne vem. To smo že z drugimi skupinami dali skozi.
PD: Če je nekdo zadolžen za program, je zadolžen za nivo. Ni njegova služba samo, da 'bookira' skupino, ampak da izobražuje. Služba vseh medijev – tiska, televizije, radia in spleta -, ne samo, ni samo da obveščajo, ampak njihova primarna vloga je, da izobražujejo. Ti mediji so zato, da oblikujejo mnenje ljudi in se morajo postaviti na eno stran. Na vsakem posamezniku pa je, ali verjamejo temu mediju in novinarju ali ne.
Včasih so bile kritike zelo kredibilne. In ko si prebral, si vedel, o čem govori, ker si mu zaupal. Vseeno je malo več bilo izobraževalne vloge. Tako kot šola. Ona ni samo, da čuva otroke, ampak je vzgojno-izobraževalna enota. To velja tudi za vsak medij. In tudi ti, ki delajo te festivale, se ne zavedajo, da je to del kulturne dediščine in ne zabavne, kar večinoma mešajo. To pa mešajo zato, ker jih to ne zanima, ampak koliko denarja bodo strpal v žepe. Ne me razumeti narobe: to ni jamranje, to je opozarjanje.

*bullshit = sranje