"Poglej, nova podoba riše se v ogledalu. Mal' se nasmej," je Saša Vipotnik, vokalistka zasedbe AKA Neomi, prepevala v skladbi Poglej (2011). Osem let pozneje se je nova podoba izrisala – od igrivega radijskega popa so se podali v moderen psihedelični pop, ki so ga zaobjeli na albumu Beautiful Disasters.

Jedro skupine sta Vipotnikova, ki piše pesmi in poje, in Mario Babojelić, ki poskrbi za aranžma in produkcijo. Skozi album prisluhnemo melodijam, ki gredo hitro v uho, s Sašinim zasanjanim vokalom in Marijevimi edinstvenimi kitarskimi vložki pa spominjajo na nekaj nezemeljskega. Zvok AKA Neomi je poln, lahkoten, a hkrati drzen in izrazit, njihovo ustvarjanje pa intuitivno, ne želijo se omejevati – tako ali drugače.

Še pred izidom albuma, ki ga bodo 18. januarja pospremili s promocijskim koncertom v Kinu Šiška, smo se pogovarjali s Sašo in Mariem.

Kar nekaj časa je minilo od vaše prve izdaje do danes, ko ste tik pred predstavitvijo drugega albuma – albuma, ki je v zvočni sliki precej drugačen od prvega. Kako in kdaj se je zgodil ta preskok?
Saša: Res smo žanrsko zaplavali v druge vode, a moram reči, da se je vse skupaj zgodilo zelo organsko. Tak tip glasbe mi je bil vedno blizu, in ko se mi je pred štirimi leti pridružil Mario, ki se prav tako najde v bolj kompleksni, elektronski glasbi, sva pesmi popolnoma naravno začela aranžirati v tem slogu. Imava podobno vizijo, podoben okus, kar vodi v eno tako … recimo temu simbiotično sodelovanje. Odlična Dejan Slak in Marko Grubar, basist in bobnar, ki sta se pridružila v zadnjem letu, le še dodatno prispevata k tej harmoniji. Seveda ne smem pozabiti omeniti bratranca Jerneja Kržiča, ki je bil producent na prvem albumu, tokrat pa je, poleg Žige Rezarja, naredil miks za polovico pesmi v studiu Penrose Recording. Za masteriziranje albuma je odgovoren Gregor Zemljič.

Ne le žanr, tudi slovenska besedila ste zamenjali za angleška. Je bilo to zaradi želje po preboju v tujino ali ste glede na žanr večjo smiselnost videli v angleških besedilih, morda zgolj želeli poskusiti nekaj drugačnega?
Saša: Ni šlo za željo po preboju v tujino. Besedila v angleščini sem začela pisati v obdobju, ko sem živela v Carigradu, kjer smo imeli bend, v katerem so bili glasbeniki z vseh koncev sveta. Kar nekaj pesmi z novega albuma je nastalo v času bivanja tam. Je pa res, da so bile že nekatere pesmi s prvega albuma v osnovi napisane v angleščini.

Saša, se lažje izražate skozi slovenska ali angleška besedila?
Saša: Trenutno se žal udobneje počutim v angleščini. Žal pravim, ker bi si pravzaprav želela več pisati v slovenščini. Upam, da v prihodnosti spet najdem navdih v maternem jeziku.

Besedila so osebnoizpovedna, ste se kdaj zaradi svoje pristnosti in iskrenosti počutili preveč “razgaljeno”?
Saša: Absolutno. Sploh povsem na začetku. Pravzaprav prvih pesmi nisem želela nikomur pokazati, počutila sem se točno tako – razgaljeno. Pesem Poglej se je znašla tudi v enem izmed televizijskih oglasov, čemur sem sprva zelo nasprotovala, imela sem namreč občutek, da se "prodajam". Pozneje sem spoznala, da je na ta način pesem prišla do ljudi, ki je sicer ne bi slišali. Mnogo jih je izrazilo, da je v njih vzbudila nekaj pozitivnega, kar mi veliko pomeni.

V pesmih pogosto nagovarjate svojo muzo. Kdo je to?
Saša: Ni ji ime Nataša in ni iz Depale vasi (smeh).

Zasledila sem, da imate veliko verzov in melodij posnetih kar na telefonu, verjetno se tudi v vaših telefonskih beležkah znajdejo kakšni osnutki besedil. Nam lahko zaupate delček svojega zadnjega zapisa?
Saša: Vau, kakšno vprašanje, naj bo, a je v angleščini:

You fell asleep, I focused on your breath, I deep dived
And nowadays I'm swimming to the surface.
And I'm amused by the view,
It's charming. *

Izhajate iz zelo umetniške družine, med drugim ste si v sorodu tudi s slovenskim poetom Cenetom Vipotnikom. Gledate na svojo interpretacijo besedil bolj kot na petje ali pripovedovanje zgodb?
Saša: Verjetno oboje. Bolj kot tehnika mi je pri petju pomembna interpretacija. Tako da če odgovorim na vprašanje, želim s pomočjo petja pripovedovati zgodbe.

V svoja dela pogosto vključujete sporočila, povezana z aktivizmom LGBTQ+. Ste bili kadar koli deležni cenzure ali priporočil, da se kakšnih fraz znebite, jih spremenite ali zamenjate?
Saša: Aktivizem se mi zdi zelo pomemben, v našem prostoru pa tudi izjemno potreben. Ne počutim se sicer, da bi bila za to poklicana, a glede na to, da sem del LGBTQ-skupnosti, se mi zdi edino pošteno, da o tem spregovorim v svoji glasbi. Homofobija je še vedno prisotna in tega se je treba zavedati. To je boj, ki ga bijemo vsak dan in je relevanten. Glasba je medij in prek nje lahko poveš nekaj, kar ti leži na duši in ima hkrati težo tudi za druge v podobnem položaju. Sporočila v besedilih sicer pridejo naravno, aktivizem pa je korak dlje. Nikoli ni bilo nikogar nad mano, ki bi lahko izvajal cenzuro, tako da za zdaj mi še nihče ni ničesar takega rekel. Če bi mi, bi verjetno prekinila sodelovanje.

Z besedili na albumu ste nastavili ogledalo družbi. Menite, da bi morali biti umetniki vsaj malo politični in naslavljati problematike ter deliti svoja mnenja?
Saša: Umetnost je lahko tudi samo zabavna in sproščujoča, a menim, da je v dobrem humorju vedno nekaj resnice. Vsak smeh ima v sebi tudi solzo in obratno. Škoda se mi zdi, da bi kar tako nizal besede ali le napolnil melodijo z besedilom, ko pa imaš možnost nekaj povedati. Na splošno mi je v umetnosti všeč, če družbi pokaže ogledalo in te poskuša predramiti iz stanja pasivnosti ali cone udobja. Živimo v časih, ki so daleč od obetavnih, in če imaš glas, ga uporabi za kaj smiselnega.

Če se navežem na naslov albuma, kaj je za vaju "lepa polomija"?
Mario: Gre za občutek, ko svet propada, izginja, glavni junakinji pa se predajata prijetni otožnosti.
Saša: Da. Gre za to oazo miru oziroma upanje, ki ostaja kljub katastrofi, ki se nam bliža z vseh strani.

Že sam naslov tvorita nasprotji, na albumu pa jih najdemo še več. Sprehajate se med lepim in grdim, skozi toplino in odtujenost, kar pa odlično dopolnjuje zvočna slika. Zakaj prav nasprotja?
Mario: Ker je takšna narava. Nasprotja ustvarjajo gibanje.

Kaj vama album pomeni v osebnostnem in kaj v kariernem smislu?
Mario: Osebno gre za brskanje po notranjem svetu misli in občutkov, zapis teh pa pomeni njihovo urejanje in sprejemanje.
Saša: Sama gledam na ta album kot na svojega otročička, ki bi ga rada negovala in ves čas vsem kazala (smeh). To je eden izmed svetov, med katerimi se gibam, kariero v pravem smislu pa trenutno vidim drugje.

Kakšna čustva želite s svojo glasbo vzbuditi v poslušalcih?
Saša: Težko bi rekla, da imamo željo po določenih čustvih poslušalcev. Meni bi bilo super, da bi glasba prišla do tistih ljudi, ki jim bi bila všeč. Težava je na tem prenasičenem trgu sploh prodreti do ciljnega oziroma hvaležnega občinstva.
Mario: Želimo si, da bi album zaživel na "old school" način. Da se usedeš in ga poslušaš od začetka do konca, zato ga bo mogoče naročiti tudi kot LP – vinilko.

Vajine skladbe popeljejo poslušalca v popolnoma drug svet – čeprav nas marsikje soočita z nesmisli in krivičnostjo življenja, se lahko skozi vajino glasbo umaknemo od hektičnega vsakdana. Kaj je za vaju "dnevna oaza"?
Mario: Jutranja kava v popolni tišini.
Saša: Zame jutranja kava žal ne. Zjutraj po navadi prestavljam budilko, dokler se mi noro ne mudi in odhitim v službo. Verjetno so to zame bolj tisti dnevi, ko imam čas zase. Ko lahko kaj preberem ali pa grem teč. Ko nekaj časa nisem vsaj malo fizično aktivna, se začnem psihično slabo počutiti.

Od leta 2018 sodelujeta tudi s portugalsko založbo European Phonographic, kako se obnese ta naveza?
Saša: Povezali smo se na festivalu MENT pred dvema letoma. Naš koncert jim je bil zelo všeč, zato so ponudili sodelovanje v smislu promocije in digitalne distribucije zunaj Slovenije. Dobro je imeti nekoga takega za seboj, saj te spravijo na vse glavne pretočne kanale (Spotify, Apple music in druge), poleg tega pa nas vrtijo radii po Evropi. V aprilu načrtujemo koncert na enem od njihovih festivalov. Kaj nam sodelovanje zares prinese, bomo videli, ko bo album tudi uradno izdan.

Že svoj prvenec ste predstavljali v Kinu Šiška, zdaj se na "domač" teren vračate z drugim albumom. Kakšna so pričakovanja?
Saša: Da bodo ljudje znoreli od navdušenja (smeh). Ne vem, seveda bi radi, da pride veliko ljudi. In da izvedemo koncert tako, kot smo si zamislili. Predvsem pa, da uživamo tako mi na odru kot tudi tisti pod njim.
Mario: Glede na prenasičenost glasbenega trga danes je težko imeti kakršna koli pričakovanja. Upamo, da se bo vsaj za trenutek ustvaril premor med nepretrganim šumom.

Pridružila se vam bosta dva prav posebna gosta – Aleksandra Ilijevski in Klemen Klemen. Kako to, da sta za sodelovanje izbrala prav njiju?
Saša: Z Aleksandro sva se zelo ujeli na državni proslavi, ko sva si po naključju delili garderobo. Mislim, da imava podobno energijo. Klemen Klemen pa je legenda slovenskega repa, po energiji bolj nasprotje bi rekla. Kar bo ustvarilo gibanje, kajne Mario?
Mario: Tako je. Vsi člani benda smo "feni" Klemnove glasbe! Imamo pa to srečo, da je naš basist Dejan Slak tudi član zasedbe Dubzilla, ki je Klemnov spremljevalni bend. Tako da je bila odločitev spontana.

Leto 2019 je za nami, kakšni so načrti za naprej?
Mario: Najprej promocija albuma 18. januarja v Kinu Šiška, potem sledijo koncerti po Sloveniji, nekaj jih bo tudi v tujini. Nastaja tudi že nov material, ki bo kot EP, "kratkometražec", izšel jeseni.
Saša: Huh, ne smeva preveč obljubljati, Mario, ampak da, načrt je, da do naslednjega albuma ne mine osem let (smeh).

* Zaspal/a si, osredotočila sem se na tvoje dihanje in se potopila v globino
še danes plavam na površje.
Pogled nate me kratkočasi,
očarljiv je.