Sedemnajst dni po izidu albuma So najlepše pesmi že napisane II je sinoči Alenka, skupaj s svojo (preizkušeno) instrumentalno ekipo, znova zavrtela kolesje časa in začela 'teči' nov krog. S tem je dala vedeti, da tudi ko beseda nanese na priredbe, ni tekačica na kratke proge: "Jaz sem bila že prej 20 let tukaj. Če nekdo teh pesmi ne pozna, mu jaz res ne morem pomagati."

Dvojka je v primerjavi z enko ...?
Enajst skladb, kolikor jih premore Alenkin najnovejši studijski izdelek, je v primerjavi s prejšnjim številčno skromnejši. "Na tej je res tako veliko takšnih, ki jih jaz nisem poznala – ene tri, štiri nisem poznala v originalu," je razkrila za MMC.

Že po prvem predvajanju albuma poslušalec ugotovi, da gre za bolj umirjen album - takšen, ki je primernejši za dveurne vožnje po slovenskih prometnih križih kot pa a skakalne maratone po domačih klubih in diskotekah. In prav to se je še enkrat potrdilo (ob pogledu na večinoma statično občinstvo) po nekaj več kot uro dolgem promocijskem koncertu pred polno (toda ne nabito) Cvetličarno.

"Glasbo delam zaradi tistih ljudi, ki me radi poslušajo, nikakor pa ne želim 'živcirati' nekoga ali iti komu na živce. Majčken te zaboli, ko prebereš: 'Že 23 let eno in isto lajna.' Jaz pa sem tako dobro pri močeh in tako veliko se mi zdi, da imam še za povedati. Se mi zdi grdo, da te nekdo že želi pokopati pri 46 letih. Delovna doba se je tudi podaljšala," se je malo v šali, malo zares za MMC razgovorila Alenka.

Občinstvo bo sodilo samo
Glasbeni presežek za sladokusce ali glasbena kulisa za rezanje žil poznavalcev? Preprostega odgovora na to vprašanje ni do zdaj podal še noben album priredb, tudi Alenkin ni izjema. Zaman je pričakovati, da bo ob pesmih, kot sta Ti si moja roža ali Dotak'n se me z občutkom, pevka z mikroskopsko natančnostjo posnemala vsem dobro znani uvod Anje Rupel: "Hodim po b'tonskih ulicah." ali raskavi glas Janeza Zmazka. Namreč kot nam je že sama Alenka dejala v pogovoru, "občinstvo bo vedno imelo na voljo izvirnik, ki vedno ostane izvirnik in tega primata izvirniku nikakor ne želijo vzeti".

Stara ekipa, nov material
Poklon prvotnim (predvsem od mlajših generacij pozabljenih) izvajalcem, ki ga je sinoči Alenka strnila v obliko osemnajstih pesmi z obeh albumov (med katerimi so se znašle tudi njene avtorske skladbe). Ob Hacetovem basu, klaviaturah Davorja Klariča in Mirana Juvana, ritmu bobnov Jureta Rozmana in kitari Robija Pikla je Alenka pritiskala na tipke spomina zbranih. Testno občinstvo jih je spremljalo s plahim popevanjem (Vsi ljudje hitijo), najstniškim kričanjem s prvih vrst (Kot nekdo, ki imel me bo rad) in aplavziranju po vsaki skladbi, še posebej pri zadnjih dveh poslovilnih (bis: Tvoja in Vsak je sam)

"Izbor vedno ostane občinstvu. Danes so bili očitno pravi z mano. Saj je vedno tako na koncertu. Zaradi teh ljudi delaš to, kar delaš. Zaradi takšnih, ki te radi poslušajo in spremljajo. Zato sem zelo zadovoljna danes," je svoje vtise po nastopu strnila za MMC pevka, ki je v skoraj petnajstih letih nastopanja izdala šest samostojnih plošč: Tvoja (1992), Prebujena (1995), Čas zaceli rane (1997), Vse ob pravem času z Big bandom RTV Slovenija (2000), V meni je moč (2002) in Mesto sanj (2005).

Alenkino igranje na nostalgične note
Tudi tokrat ni šlo brez posebnih/stalnih gostov: harmonikarja Janeza Dovča in raperja Trkaja. Tako to ni bila le predstavitev novih sadov njihovega sodelovanja, marveč priložnost za številne njene oboževalce, da so osvežili spomin na njen nastop iz lanskih deževnih Križank, valentinovo obarvanem februarskem koncertu v Cankarjevem domu ali kakšnem izmed njenih številnih gostovanj.

Vsak je sam

Tvoja

Dotak'n se me z občutkom

Ne bom pozabil na stare čase