Njeno leto se je začelo po prvomajskih praznikih, ko je prejela priznanje zavoda IPF za najbolj predvajano pesem v letu 2013 - Zlaži se mi. To je bil samo delček sestavljanke, ki jo je nadaljevala s skladbo Car - skladbo, ki je bila narejena za podporo oglaševalski akciji enega izmed operaterjev mobilne telefonije v Sloveniji (še pred prodajo). Nato pa je to postal naslov tretjega studijskega albuma, za katerega pravi, da je zrelejši od predhodnih.

"Začela sem iz ničle, nisem nikogar poznala … Zdaj se učim spustiti. S spontanostjo nisem imela težav, ker sem takšna od nekdaj. Zdaj pa sem še bolj. Živim za trenutek," je v pogovoru za MMC dejala Alya, ki je novembra v Parizu z drugimi glasbeniki posnela himno za prihajajoče svetovno rokometno prvenstvo v Katarju.

Celoten pogovor s pevko si lahko preberete spodaj.

Pred dnevi sem v roke vzela vaš prvi album, na katerem je v podpisu narisan še srček. Kaj se je spremenilo v času od prvega do zadnjega albuma – razen morda tega, da ne rišete več srčkov?
Še vedno jih rada kdaj narišem. Nič ni narobe s tem. Mislim, da moramo ostati pristni. Zakaj bi se otepali ljubezni in vsega pozitivnega?!
Drugače pa se je od prve plošče veliko spremenilo, saj je od takrat minilo deset let. Vmes sem izdala še drugo ploščo, ki sem jo snemala v Nemčiji z ekipo Guano Apes, poleg tega sem se veliko učila, raziskovala in si ob tem pridobila veliko kilometrine. V tem času sem dozorela in se v tem trenutku počutim veliko bolj ženstveno kot 21 letih – kar je normalno. Ta občutek je zelo dober.

Kaj je drugače (morda težje), ko človek ne gleda več na svet z neizkušenimi, mogoče naivnimi očmi?
Nikoli nisem bila naivna. Morda minimalno. Toda teh nekaj odstotkov naivnosti se mi zdi v tem poslu zdravih, zato ker ne smeš jemati teh stvari tako resno, kot so mogoče videti. Na splošno je treba skozi življenje pluti spontano in z odprtimi očmi – igrivo. Ni prav, ko rečejo, da moraš stvari jemati resno in brez naivnosti, saj mislim, da to sodi zraven.

Singel Car, ki je najavil album, je prišel v paketu z eno od oglaševalskih akcij. Koliko je singel pripomogel k prepoznavnosti skladbe? Ali ima oglas večji doseg do poslušalcev kot morda videospot?
To je relativno, odvisno od oglaševalske akcije. Z Minglom delamo skoraj od začetka leta – skupaj smo tudi snovali projekt, ki je bil drugačen, drzen in odbit. Projekt, s katerim smo pisali zgodovino. Koncert v zraku se v tem okolju še ni zgodil, dokler ga nismo realizirali v Zagrebu z gostom Massimom Savićem. To je projekt, za katerega sem resnično hvaležna in na katerega sem ponosna, da sem lahko bila del njega. Takšna znamka pripomore k prepoznavnosti. Je pa res, da se kot izvajalka trudim skozi glasbo opozarjati na stvari, ki se mi dogajajo, ampak na pozitiven način. Sporočilo in namen se mi zdita zelo pomembna.

Zakaj Zagreb in ne Ljubljana?
Splet okoliščin. Dogovarjali smo se s Croatia Airlines in bili so navdušeni. Ugajalo mi je tudi to, da sem združila hrvaško in slovensko silo - glede na to, da imam po mamini strani tudi sama hrvaško kri, na katero sem zelo ponosna. Všeč mi je bilo, ker sem projekt soustvarjala v tujini. Zelo bi bila vesela, če bi ga naredili doma, toda na koncu so o tem na veliko poročali hrvaški mediji na televiziji, radiu in spletu. Tudi ko sem šla na Kornatih v malo trgovino po nakupih, sem videla v eni od znanih revij čez eno ali dve strani, kako so se razpisali o dogodku. Vesela sem, da se je tam zgodilo, saj si želim, da bi delala na Hrvaškem.

Zakaj je za slovenskega izvajalca težje, da pride na hrvaško tržišče, kot na primer obratno – če samo pogledamo Massima? Kakšne so vaše izkušnje s prodiranjem na druge trge?
Trenutno moram reči, da še nimam izkušenj s Hrvaško, saj praktično ničesar razen dogodka v zraku še nisem tam poskusila. Za zdaj je bil odziv svetoven, kaj bo pozneje, ko bom snemala pri njih, pa ne vem, upam na najboljše (smeh).

Bi še kdaj zapeli nad oblaki?
Zagotovo, zdaj ko sem premagala strah. Ne bom trdila, da sem ga premagala stoodstotno, saj zelo nerada letim. Ko je Domen Mavrič predstavil idejo, da bi organizirali koncert v zraku, sem bila takoj evforično navdušena, nato pa sem se streznila od veselja in rekla: "Počakaj malo, pela bom v zraku?" Zelo me je bilo strah, pred nastopom sem bila zelo živčna. Ampak imela sem možnost, da sem sedela pred nastopom z Massimom ob pilotu in kopilotu v kabini. Tam smo premagovali strah s pogovorom.

Govorili sva o moči promocije glasbe prek oglasov. Toda mnogi imajo prvi spomin na vas z Eme. Kako danes gledate na vseh pet poskusov na Emi? Vedno ste bili označeni za "preveč moderno".
(Smeh.) Preveč moderno ... Je pa zdaj moderno, a ne (smeh)? Zelo rada sem hodila na Emo, sploh si ne znate predstavljati, kakšen užitek se je pripravljati za kaj takšnega. Vedno sem stremela k dobremu nastopu - predvsem predstaviti novo skladbo, ne zmagati.

Ali je še kakšna možnost, da se na Emo še kdaj prijavite?
Če bi bila povabljena - z največjim veseljem (smeh).

Skladba Car in album Car imata, ko poslušamo cel album, na koncu skupno točko le v imenu. Sam album je zelo raznolik, od elementov kantrija do glasbil, ki poudarjajo bolj akustično podobo vaše glasbe. Kako je v zgodbo prišla harmonika?
Zanimivo, kajne (smeh)? Delujem spontano. Ko v studiu sodelujem s producentoma, razmišljam samo o tem, kakšen "vibe" bi rada dosegla. S tem albumom sem hotela pokazati, da sem se spremenila in da sem dozorela. Moj nastop ne temelji več na "žaganju", nisem več najstnica. Želela sem predvsem to, da je plošča topla, poslušljiva in da so besedila sporočilna, globoka in nekatera tudi malo hudomušna. Zaradi te drugačnosti, "odbitosti", so tudi napisana v slengu.
V veselje mi je bilo sodelovati z vsemi avtorji, ki se pojavijo na tem albumom. Delala sem z Alenom Vitezičem iz DMP, Alenom Steržajem iz BFM, nekaj so prispevali tudi moja mami, Raay, Žarko Pak, Martin Štibernik, Gregor Arbajter, ki je sodeloval že pri prvi plošči (napisal je Omamo), je tokrat napisal najbolj "podrto" skladbo na albumu, ker smo hoteli ta "old school" zvok.
Velik izziv je bilo dejstvo, da sem imela dva producenta. Izkušnja je bila zelo dobra in je ne bi nikoli spreminjala. Martin je bolj za varno, spevno glasbo, medtem ko je Žare tudi za spevno, toda se je bolj igral s "programmingom", čeprav so bile stvari posnete v živo. Predvsem on rad da posebni pečat skladbi, naredi ga "catchy" in doda skladbi edinstvenost.

Še naprej se v besedilih oklepate slenga. Kaj pa je prineslo sodelovanje z Markom Gregoričem, ki smo ga v zadnjem obdobju spoznali predvsem kot pisca besedil za Pliš in katarino Malo?
Zanj vemo, da ima zelo specifična besedila, ki v veliko primerih zahtevajo specifično pevko. Z Markom sva se snubila že dalj časa – približno pet let pred samim povabilom za sodelovanje. On veliko posnetkov, ki jih pozneje deli za poslušanje, dela na džezovsko podlago. Vem, da mi je nekoč predstavil balado Sestanek pod rjuho, ki so ga izdali sami s skupino Bossa de novo. Skladba mi je bila zelo všeč, toda v tistem trenutku še nisem vedela, ali bomo album sploh snemali. Nato sem si zaobljubila, da moram z njim sodelovati, ker ima noro dobra besedila in hude melodije.
Našla sva se pri tej plošči in zelo sem vesela, da sodelujeva, saj je avtor, ki je odprt za komentarje. Posluša izvajalca in nikoli ne vztraja pri svojem, ker mu je v interesu, da se naredi dober izdelek, ne glede na to, če kdo kaj dodaja ali spreminja.

Sodelovanje z Žaretom Pakom traja že vrsto let. Kaj ohranja vajin odnos tako vitalen?
Z njim sem prvič delala pri skladbi Sama s sabo, ki sem jo pela z Guštijem. Mislim, da je bilo to pred 13, 14 leti. Potem pa smo začeli leta 2003 snemati našo ploščo in jo 2004 izdali (smeh). Žareta moraš imeti rad, čeprav zamuja in ni nikoli točen in krši dogovore, pozablja shranjevati posnetke – tudi takšne, ki bi jih moral njuno … On je umetnik, ki ga spoštuješ in rečeš: "Kapo dol." Je samosvoj človek in zanj lahko rečem, da je drugačen, drzen in "odbit". Res ga spoštujem. Vedno je inovativen in ne kopira. Vedno poskuša najti nekaj novega, in to mi je zelo všeč pri njem. Pa ne samo z Žaretom, tudi z Martinom sodelujem že leta, in sicer sva začela leta 2007 prek Jana Plestenjaka.

V enem izmed zadnjih intervjujev ste izjavili, da se je vse spremenilo v vaši karieri, ko ste spoznali Plestenjaka. Kaj je bilo takrat tako prelomnega?
To so stvari, ki se ti enostavno zgodijo v življenju in se ne vprašaš, zakaj so se. Takrat sem želela spremembe, ampak si morda nisem niti upala priznati. Bila sem mlada in enkrat me je poklical Jan: "Sem v Velenju, rad bi ti zaigral eno skladbo, ker mislim, da ti je pisana na kožo." Dobila sva se v neki zaprti glasbeni trgovini. Tam sva pela in igrala – to je bila pesem A veš. Samo poslušala sem besedilo: "A je padla solza v tvojo dlan ..." In sem si mislila, da to nisem jaz (smeh). Jaz ne trpim, sem rekla. Do takrat nisem bila človek, ki je kazal, da je tudi meni kdaj hudo. Kar je narobe, saj smo vsi ljudje in ne moreš samo prepevati o lepih stvareh in sončku. Čeprav sem privrženka pozitivnega razmišljanja - kdaj je treba tudi kaj povedati.
Jana sem prosila, da mi da čas za razmislek. Inštrumental sem dala poslušati tudi mami, ki je moj največji kritik, in ona je rekla: "To je hit." Ampak potrebovala sem čas, da sem tako tudi sama začutila. Od dneva, ko smo ga posneli, sem začela drugače gledati na življenje in spoznala sem, da sem na kakšne stvari gledala narobe. Postala sem bolj odprta, ker prej nisem hotela govoriti o tem, da sem tudi kdaj ranljiva. Zato sem zelo hvaležna Janu za povabilo. Pred njim sem imela težavo, do koliko pokazati ljudem, da sem ranljiva, saj ne delim rada z drugimi svojega zasebnega življenja. Vedno se bojimo, da nas bodo ljudje potem hitreje ranili, ampak to ni res. Sam dobro veš, kje je meja. S tem, da se odpreš, ni nič narobe, ampak pokažeš še dodatno, da si človek.

Katera je najbolj izpovedna skladba na tem albumu?
Skladba Ljubezen ni tako izpovedna, zato je bolj skladba Spet in spet. Govori o mojem načinu razmišljanja: "Tudi če je dan meglen, vem, da me bo sreča našla spet in spet, ker se tam vrti moj svet. In ni dilem, ker vem, kje se skriva moč odprtega srca. Če je dan meglen, vem, da vodi me pot do tja." Je skladba, ki odpira srce – mogoče se sliši sladko, ampak se mi zdi, da v tem času krize vrednot moramo govoriti o tem svetu: kaj je pomembno v življenju. Pomembna je ljubezen, pomembno je, da daješ, in mislim, da je vsak najbolj srečen, ko daje, saj posledično tudi dobi nazaj: ampak treba je dajati nesebično, nič pričakovati v zameno.

Skladbo je napisal Alen Steržaj. Se pravi vez z BFM še ni čisto uničena, saj je na prvem albumu nekaj besedil prispeval Gušti?
(Smeh.) Rada delam z njimi.

Na albumu je manj maminih besedil kot v preteklosti - kaj pa nasvetov? Jih je z leti manj ali več?
Mami pravi, da jih je manj (smeh). Rekla je, da je ponosna name in bila sem tako srečna, ker je to nekaj najlepšega, kar mi lahko reče. Ponosna sem na njo. Imava zelo poseben odnos. Ni ravno klasični odnos mama-hčerka, seveda je bil v najstniških letih. Zdaj temelji na nesebičnem toplem prijateljstvu.

Kateri je bil zadnji najboljši nasvet, ki ste ga dobili?
Če ne moreš kakšnih stvari držati, jih spusti. Ker se stvari potem kar zgodijo. V življenju se mi zdi, da ljudje preveč pogosto tiščimo stvari, ker mislimo, da moramo nadzorovati. V bistvu pa je vse v glavi. Vse, kar smo si zamislili, se manifestira v življenju, zato moramo paziti, kaj si zamišljamo. Če včasih vidiš, da greš prek sebe in še tiščiš stvari v sebi, spusti. Vse se bo zgodilo.

Zadnjič me je vprašal neki novinar, ali sem si vse, kar živim, zamislila v glavi – tudi letalo. Odgovorila sem, da sem si že lani delala načrte in pisala, kaj si želim, da se zgodi letos. Imela sem v glavi nekaj odbitega, ampak sem puščala stvarem prosto pot. Potem so se zgodile takšne stvari, ampak večino sem si jih zamislila.

Koliko ste spontani in koliko težite k temu, da imate vse pod nadzorom?
Včasih sem bila velik "control freak". Vsako stvar sem želela desetkrat preveriti in jo nadzorovati. Iz tega vidika, ker sem kariero zgradila iz ničle. Imela sem beležko in sem samo delala. Bilo je lepo delo. Mogoče sem zaradi tega hotela vse nadzorovati, ker sem vedela, koliko truda je bilo vloženega v to, da sem prišla na mesto, kjer sem bila. Začela sem iz ničle, nisem nikogar poznala … Zdaj se učim spustiti. S spontanostjo nisem imela težav, ker sem takšna od nekdaj. Zdaj pa sem še bolj. Živim za trenutek.

Če bi vas danes postavili v vrsto za resničnostni šov, bi se ga udeležili?
Ne. Nikoli. Tudi prej nisem razmišljala o tem. Nisem tip, da bi se javno razkazovala in dovolila ljudem vpogled v svojo zasebnost. To ni zame.

Je glasba šov?
Je šov. Zagotovo. Dober šov. Zelo sem vesela, da sem v tem "šovbiznisu", ker je to nekaj najlepšega, da lahko razveseljuješ druge, ne samo sebe. Poleg tega, da ti uživaš na odru, uživajo še drugi. Najlepše je, ko lahko komu polepšaš dan. Ko te ljudje ustavijo na cesti in ti povedo, da si mu s kakšnim besedilom spremenil pogled na svet ali da mu je življenje lepše, ko posluša tvojo skladbo. To je moj namen.

Rekli se "šovbiznis". Koliko te "biznis" - torej posel - omejuje pri tem, kar počnete?
Naredila sem si takšnega, da me zanima. Želim vse jemati skozi igro. Moraš biti dosleden, marljiv, ampak še vedno igriv. Če izgubiš iskrico, ne samo v poslu, ampak tudi v partnerstvu, je konec s tabo. Skozi življenje se moraš ves čas igrati. Čisto preveč ljudje jemljejo življenje.

Kdaj bo sledil kakšen večji samostojni koncert, na primer v Križankah ali Cankarjevem domu?
Tega me je zelo strah (smeh). Upam, da enkrat. Do zdaj sem nastopala v Križankah, Cankarjevem domu, Stožicah v sodelovanju z drugimi. Za samostojni koncert pa upam, da pride enkrat. Toda v glavi vem, da moram še veliko doseči. Imam še veliko nerealiziranih projektov, za katere vem, da jih moram narediti kot izvajalka. Sem na pravi poti, ampak se veselim prihodnjih stvari, ki jih bomo delali. V glavi so videti zelo lepo (smeh).

Kako je v vaših mislih zastavljen Katar, kamor se odpravljate v sklopu svetovnega rokometnega prvenstva?
Vsega vam ne smem razkriti (smeh). Noro bo (smeh). Moram reči, da mi je v čast sodelovati pri tako velikem projektu s takšno ekipo, pesem smo že posneli, snemali smo jo v Parizu v studiu SGA, kjer snemajo Mick Jagger in U2, pesem pa je snemala ekipa, ki dela za Fifo.