Širši javnosti se je kot samostojni izvajalec prvič predstavil na festivalu Slovenska popevka leta 1998, kjer je s skladbo Ne jokat’, lubika osvojil drugo meto in nagrado za najboljšega debitanta. V nadaljnjih letih je naziv nemalokrat opravičil in ga še podkrepil s številnimi drugimi nagradami. Čeprav mu je po začetnem vzgonu in vzponu rahlo pošla sapa, ni pravzaprav nikoli počival. “Menim, da ga ni junaka, ki bi bil ves čas na samem vrhu,” je dejal ob svoji “vrnitvi” pred leti.

V zadnjih letih je ustvarjal glasbo na različnih odrih, z različnimi zasedbami. Dvoletni projekt, v katerem je združil moči s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, je leta 2017 sklenil z izidom albuma Huanani. Sledilo je sodelovanje s Prifarskimi muzikanti, s katerimi je leta 2018 odigral turnejo po vsej Sloveniji. “Potem pa sem, mislim, da organsko, začutil, da potrebujem zvok električne kitare in bend," pravi. Tako je nastal nov album, že šesti Hribarjev, ki nosi naslov Čas je.

Album izžareva prav to, kar nazorno in brez prispodob predstavi v istoimenski skladbi na albumu. "Čas je, da se prižgejo električne kitare in se spet pokaže ta pravi Andraž Hribar, kakor ga jaz osebno poznam iz prejšnjih plošč," je povedal v pogovoru na Prvem programu Radia Slovenija.

Več o ustvarjanju novega albuma si lahko preberete v spodnjem pogovoru.

V času, ko vsi stremijo k spremembam vseh vrst, se vi vračate v preteklost – vsaj v glasbenem smislu. Na albumu je mogoče čutiti več "najstniškega rokenrola". Se je včasih dobro vrniti v preteklost, da gremo potem lažje naprej?
V bistvu tega, da smo ploščo producirali bolj kitarsko, ne jemljem kot vračanje v preteklost. Morda ravno obratno. V danem trenutku sem imel občutek, da so mediji prepolni prečiščenih in spoliranih pop izdelkov. V svojo glasbo sem vedno rad vnašal odklon od ustaljenega. Tudi iskanje malo drugačnega zvoka od tistega, ki je trenutno večinsko prisoten, se mi zdi del ustvarjalnega procesa pri nastajanju albuma. Včasih k drugačnemu zvoku ponesejo tudi čisto praktični razlogi. V tem primeru recimo to, da sem sam odigral kitare na tem albumu. Saj veste, kako to gre: "Daj kitare še malo bolj naglas, ne slišim dobro."

Kako to, da ste se kitare v celoti odločili posneti sami?
Zadnja leta sem se zelo posvetil kitari. Ocenil sem, da je čas, da to pokažem drugim. Ne vem, če kaj na tem svetu še bolj organsko čutim kot svoje kitare.

Vaša glasba je neobremenjena z aktualno radijsko produkcijo. Menite, da poslušalcem, ki postajajo vse bolj zahtevni, zadosti preprostost in iskrenost?
Vedno sem bil in verjetno do zadnjega tudi bom idealist. Verjamem v ljubezen ljudi do dobre in poštene glasbe. Ali zato izgubljam? Verjamem, da trenutno da, na dolgi rok pa ne.
Kot vsak pravi naivnež mislim, da se bo pošteno delo izplačalo. Nekje, nekoč.

Delate glasbo zase ali za ljudi?
Ko govorimo o pisanju pesmi, jih najprej odsanjam zase. Tako da so meni všeč in jih nato zapišem, posnamem, pozneje pa jih na koncertih ali prek medijev izvajam za ljudi. Takrat v celoti zaživijo.

V enem izmed intervjujev ste dejali, da z albumom zakoličiš določeno obdobje. Kakšen mejnik predstavlja tokraten album? Zakaj je prav zdaj čas, da uglasite kitaro in pokličete bend?
V zadnjih nekaj letih sem ustvarjal glasbo na zelo različnih odrih in s pisanimi zasedbami. Popolnoma neobremenjeno sem se predajal različnim glasbenim slogom. Od etna v sodelovanju s Prifarskimi muzikanti, s katerimi sem leta 2018 odigral turnejo po vsej Sloveniji, do klasične glasbe, ob snemanju albuma Huanani, v sodelovanju s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija. Super sem se imel in totalno užival. Potem pa, mislim, da organsko začutil, da zdaj potrebujem zvok električne kitare in bend. Čas je.

Za številne vaše skladbe je značilna atipičnost. Poslušalca ne posiljujete s klasično formo: kitica, refren, kitica, kitica, refren … Ima zato minimalizem znotraj skladbe večji učinek?
Nikoli ne pišem s skritimi nameni ali da bi namerno uporabljal obrtniške zakonitosti. V tem smislu ostajam zvest umetnosti. Pesem, ki si jo zamislim, pustim, naj teče spontano. Naj živi in diha po svoje. Moje vodilo je askeza. Manj je več.

Ampak glede besedil: jih je lažje pisati, ko imaš za sabo že izdane albume ali je vedno težje najti navdih in rdečo nit?
Če si dovoliš biti odprt in se ne obremenjuješ s trendi, ohranjaš izvir čist. Tako tudi nisi preveč zmeden okoli tega, v katero smer je treba v določenem obdobju zaviti. Vsaka smer je prava. Živemu človeku se vse zgodi, pravijo stari ljudje, tako da tem za pisanje nikoli ne zmanjka. Vsako obdobje ima svoje teme. Pomaga tudi refošk.

Zakaj vam je tako blizu motiv barke? Uvodna skladba prejšnjega albuma nosi naslov Na barki iz besed pa tudi na tem albumu se pojavi skladba z naslovom Barčica. Kaj vam pomeni ta motiv?
Morje simbolizira neskončnost in mir, barke pa svobodo. V Barčici govorim o odnosu in barka je najin odnos. Na odprtem morju se ljubezen oplaja s svobodo, je divja in nepredvidljiva. Doma v pristanu pa se umiri.

Kaj pa vlak? Tudi ta se večkrat pojavi v skladbah.
Mislim, da vsa prevozna sredstva v pesmih predstavljajo čudežni odhod od tu, iz dolgočasnega in sivega vsakdana. In ta možnost izhoda nudi uteho in uliva upanje.

Gledate na svojo interpretacijo besedil bolj kot na petje ali kot na pripovedovanje zgodb?
Poskušam združevati petje s pripovedovanjem. Po navadi se v refrenih in v višjih legah razpojem, kitice pa bolj pripovedujem.

Besedila so močno samoizpovedna. Ste se kdaj zaradi tega počutili preveč "razgaljeno"?
Že vse življenje sem nudist, tako da z razgaljanjem nimam težav (smeh). V resnici sem sramežljiv in se vedno skrijem za vsako še tako tanko deblo.

Nekaj besedil je prispeval tudi vaš oče. Kako je bilo ustvarjati skupaj z njim?
Moj oče, Milan Hribar, se loteva pisanja besedil tako, da ne pošilja predlogov in osnutkov. Pošlje premišljeno in dokončano delo. Vedno znova me preseneča z detajli. Jaz sem pri pisanju bolj ekspresionističen, impulziven, Milan pa besedila premišljeno barva. Lepo se dopolnjujeva.

Tudi igre brez mej opevate na albumu, včasih pa so meje vendarle nujne. Jih znate postaviti? V vsakdanjem življenju pa tudi glasbenem.
Škoda je postavljati meje. Morda otrokom ob vzgoji. Meje na koncu postavi življenje samo. Jaz jih rad prestavljam naprej in dlje.

Če se naučiš reči ne, toda v fazi, ko želiš vsem ugajati, koliko zaradi tega trpi ustvarjalnost – to, kar želiš povedati?
Pri ustvarjanju poskušam biti popolnoma neobremenjen z okolico. Lagal bi, če bi rekel, da me ne briga, kaj si mislijo drugi, vendar se mi zdi pomembneje, da sem najprej zadovoljen s tem, kar ustvarjam. Tudi s producentom Dejanom Radičevičem sva mnogo razpravljala glede končne zvočne podobe albuma. Kadar je bil zaskrbljen zaradi kakšne glasne kitare, sem razmišljal: "Če bova midva zadovoljna z zvokom, bodo tudi drugi." Mislim, da je pretirano prilagajanje in ugajanje splošnim trendom zelo nevarno početje. Mislim, da imajo poslušalci radi, da se jim naliva čisto vino.

Na albumu je mogoče slišati kar nekaj sodelovanj. Kako boste prenesli zvok s plošče na oder?
Vse analogne inštrumente s tipkami je odigrala Neisha, sintetizatorje in zvočne efekete smo zaupali Tomažu O. Rousu iz Siddharte, bobne je odigral član moje stalne zasedbe Dorian Granda, Pimps je odigral tolkala, bas sta igrala Matej Tekavčič in Miha Koren, jaz pa sem odigral vse kitare. Plošča je odigrana v živo in jo bomo na koncertih tudi tako izvajali. Z veseljem bom povabil na kakšen koncert tudi člane originalne zasedbe s plošče.

Navsezadnje imate, kot kaže, za to še precej časa. Kako se soočate s trenutnim položajem in kaj to pomeni za naprej, sploh v fazi, ko bi sicer predstavljali album po različnih koncertnih prizoriščih?
Ja, položaj zaradi novega koronavirusa ni najboljša. Upam pa, da se bo čim prej uredila, da se spet začnemo srečevati na koncertih, se dotikati, stiskati, poljubljati ... in vse tisto, kar tako radi počnemo.

Kaj je najboljša lekcija, ki ste se je naučili v letih ustvarjanja?
Morda je že večkrat slišano pa vendar, treba je zaupati svojim občutkom in vztrajati. Pravzaprav nimaš česa izgubiti, če je pomembna pot in ne cilj. In če imaš glasbo iskreno in tako neskončno rad, seveda.