Pisalo se je leto 2004, ko je Omar Naber zmagovalno odšel iz Bitke talentov, za njim pa je ostala množica pevcev, med katerimi se je vsak odločil za svojo pot. Baševa je nadaljevala delovanje v rokerski skupini Angee. Ko je skupina "razpadla", je bila del avtorske dvojice Jesse Nice. V zadnjem obdobju je prepevala na odrih z Rock Partyzani, letos pa je odločno stopila na samostojno pot z albumom Punca iz tvoje ulice.

"Nikoli nisem hotela slave zaradi nje same. Hočem za sabo pustiti sled. Razmišljanje. Glasbo. Šele zdaj vidim, da sem morala imeti takrat že zelo jasno vizijo – čeprav tega takrat nisem tako doživljala. Poslušala sem svoj notranji glas, čeprav je zelo dolgo trajalo, da sem našla pogum. Ampak izkazalo se je za pravo izbiro, saj sem si s tem dala priložnost, da zrastem kot avtor," je dejala Baševa.

Celoten pogovor si lahko preberete spodaj.

Anja, že nekaj let ste prisotni na slovenskem glasbenem prizorišču, širša javnost vas je spoznala v Bitki talentov, vendar prvenec je prišel šele zdaj. Zakaj? Je bila težava v avtorstvu? V iskanju pravih avtorjev?
Po Bitki talentov sem šele začela z avtorstvom. Takrat sem delovala še v skupini Angee, kjer sem razvila svoje avtorske sposobnosti. S to skupino smo sicer izdali album, ki pa ni bil uspešen, ker ni bil pravi čas. Poleg tega so bila vsa besedila v angleščini. Ko se je končala zgodba z Angee, sem si kupila klaviaturo in računalnik in od leta 2009 nadaljevala sama. Dve leti pozneje sem izdala prvi samostojni singel S tabo, vendar brez ambicije, da bi izdala album. Takrat je bilo takšno obdobje, ko so me vsi prepričevali, da se izdaja ne izplača, češ da je predraga vizitka.

Izdajala sem skladbo za skladbo, v zadnjem letu pa sem začela malo bolj razmišljati, da potrebujem neki fizični izdelek, s katerim bom potrdila, da sem resna izvajalka. Decembra smo določili datum izida in tudi zdaj je pravi čas, ko si upam pokazati na odru, to kar sem. Res je, da sem bila do novega leta na njem z Rock Partyzani, toda potem je prišla točka v mojem življenju, ko sem si rekla, da sem dovolj stara in zrela, da nanj stopim sama.

Kaj ste se naučili ob nastopanju z Rock Partyzani?
Sproščenosti. Kdor jih pozna, ve, da jim je vseeno (smeh). Njim je najpomembneje, da uživajo na odru. Vedno sem se obremenjevala, kaj bodo drugi rekli, zdaj pa te zavore končno nimam več (smeh). In jasno mi je, zakaj v obdobju z Angee ni potekalo vse kot po maslu – zaradi mene. Poleg tega pa sem se naučila, kako preživeti dolge nastope (smeh). Zato sem šla tudi na samostojno pot, da posvetim več pozornosti podajanju glasbe ljudem.

Po razpadu Angee ste si kupili klaviature in začeli ustvarjati sami. Kako to, da niste samo poiskali pravih ljudi, ki bi vam napisali pesmi, katere bi prepevali?
To je zanimiva zgodba. Pri 14 letih sem v kinu gledala film Coyote Ugly, v katerem je neko dekle ustvarjalo glasbo, in takrat sem spoznala, da se v življenju želim ukvarjati z avtorsko glasbo, čeprav nisem vedela, kako (smeh). Po naključju sem prišla do sintetizatorja, oče ga je od nekje prinesel. Nanj sem začela neutrudno udarjati, ne glede na vsa zavijanja z očmi (smeh).

Prav tako so mi vsi govorili po Bitki talentov, naj unovčim prepoznavnost in vzamem skladbo enega izmed uveljavljenih avtorjev, češ da bom lahko pozneje delala po svoje, ko bom "slavna". Takšno razmišljanje se mi ni zdelo prav. Nikoli nisem hotela slave zaradi nje same. Hočem za sabo pustiti sled. Razmišljanje. Glasbo. Šele zdaj vidim, da sem morala imeti takrat že zelo jasno vizijo – čeprav tega takrat nisem tako doživljala. Poslušala sem svoj notranji glas, čeprav je zelo dolgo trajalo, da sem našla pogum. Ampak izkazalo se je za pravo izbiro, saj sem si s tem dala priložnost, da zrastem kot avtor.

Kaj bi svetovali vsem udeležencem glasbenih resničnostnih šovov, ki pridejo s sodelovanjem na njih do določene prepoznavnosti: ali jo morajo izkoristiti za vsako ceno?
Ne. Po Bitki talentov sem bila zelo zmedena, nisem vedela, kaj hočem. Še danes ne vem, zakaj sem se prijavila. Bolj kot kar koli je pri odločitvi prevladala igrivost. Prišla sem daleč, toda takrat sem doživljala zelo težko obdobje, saj se ob boju z bulimijo nisem bila pripravljena soočiti s čim drugim. Ne bi prenesla.

Sicer pa vsak zase ve, kaj je zanj najbolje. Ni treba za vsako ceno vzeti glasbe nekoga drugega, mogoče ti sploh ni pisana na kožo. Bolje je, da počakaš in ugotoviš, kaj bi rad povedal v življenju. Še posebej, če v sebi veš, da boš enkrat znal pisati pesmi. To je tista pot, ki se obrestuje na dolgi rok. In nikoli ni toliko pomembno, kaj pravi okolica, temveč, kaj misliš sam.

Vmes ste začeli delovati kot spremljevalna pevka. Menite, da se bodo pojavili kakšni dvomi, kaj pravzaprav ste: pevka v ozadju ali v ospredju?
Priznam, da sem se še pred dvema letoma s tem zelo obremenjevala. Ves čas sem sledila filozofiji, da ne bom spremljevalna pevka, ker bi se teplo s tem, kar sem želela postati. Toda to ni res. Petje spremljevalnih vokalov je dobra priložnost za nova poznanstva. Ljudem, s katerimi sodeluješ, lažje pokažeš svoje delo in se tako morda dogovoriš tudi za sodelovanja v avtorskem smislu. Na podoben način sva se ujeli z Alyo. Ampak ljudje bodo vedno govorili, kar si bodo mislili, da vedo o tebi. V prvi vrsti je moj cilj, da sem na odru z lastno glasbo, toda ne bom silila z glavo skozi zid. Pustila bom življenju, da me pelje.

Alenka Godec je v intervjuju dejala, da sploh ni vedela, da ste tudi avtorica, dokler nista sodelovali pri nastajanju njenega zadnjega albuma, kjer ste najprej posodili svoj glas za spremljevalne vokale. Kako sta se ujeli v avtorskem smislu?
Bila sem navdušena, ker nisem nikoli razmišljala, da bi komu napisala pesem. Do mene je pristopila Alenka, ko smo sodelovali pri pripravi albuma ob 50. obletnici Aleša Klinarja. Dejala mi je, da dobro pišem in me vprašala, ali bi napisala kaj za njo. Privolila sem in za skladbo, ki sem jo poslala, sem kar nekako vedela, da jo bo vzela, ker sem jo slišala v njej. Res sem vesela, da jo poznam, saj je super oseba. Ni vsak uveljavljen izvajalec pripravljen poskusiti s povsem novim avtorjem in izkazala mi je ogromno zaupanje ter mi dala veliko priznanje s tem, ko je vzela mojo pesem. Od takrat dalje bolj resno delam v tej smeri, da bom avtorica tudi za druge. Res pa je, da nikoli prej nisem poudarjala svojega avtorstva, dokler nisem začela resneje ustvarjati.

Precej skladb na vašem prvencu temelji na kitarskem zvoku, je razlog za to, ker ste vnaprej razmišljali, kako bodo zaživele te skladbe na odru?
Po duši sem rokerica (smeh). Vse skladbe se trudim ustvariti na takšen način, da ga lahko odigraš ob tabornem ognju. Eden izmed mojih prijateljev je nekoč dobro rekel: v tej dobi, kjer je vse elektronsko, je lahko narediti masko brez obraza. To se mi zdi dobra primerjava. Toda sama ne želim maske, ampak dober obraz (smeh). Zame je pomembno, da skladba dobro zveni na akustični kitari in da jo lahko odigram v živo. Drugi dejavnik pri kitarskem zvoku pa je moj producent Franci Zabukovec, ki je tudi izvrsten kitarist. Pri ustvarjanju skladb njemu prepustim zadnjo polovico aranžmajev in vedno se izkaže, saj me že dobro pozna in ve, kaj potrebuje skladba. Sicer pa si svoje glasbe brez kitar ne predstavljam.

Kakšen pa je vaš odnos do elektronike? Pri nekaterih skladbah najdemo vložke, vsaj njihove zametke, ki se spogledujejo s svetovno popprodukcijo? Takšne so na primer Skušnjava, Struga …
V enem obdobju mi je bil zelo všeč moderni pop z močnimi synthi. V prihodnje bi rada delala več v tej smeri. Gre za nadgradnjo skladb, s katero se želim približati poslušalcem še z zvočne strani. Tudi s Francijem tvoriva sproščeno ekipo in pustiva, da na določenih skladbah pride do izraza bolj rokerski, pri drugih synthovski zvok. Toda nisem hotela narediti nekaj, s čimer bi me lahko pospravili v predalček. Všeč mi je širina. Pri drugih avtorjih mi je bila vedno všeč drznost, sposobnost raziskovanja.

Ena izmed skladb, ki najbolj izstopa od preostalih je, Set Me Free. Ne samo zato, ker je besedilo v angleščini, ampak ker vsebuje elemente dubstepa. Od kje dubstep?
Ta skladba izvira iz bolj zoprnega obdobja, ko sva s fantom v odnosu prišla do prvih razhajanj. Nastala je v istem obdobju kot Struga. Takrat sem imela občutek, da sem ujeta v lupini in me nosi po reki. Čutila sem, da se najini poti razhajata. Predvsem se mi je zdelo, da me bo odneslo stran, če ne bova nečesa spremenila, ampak nisem vedela, kako mu naj to povem. In kadar ne vem, kako naj kaj povem, si pomagam z glasbo (smeh). Dubstep pa je bil plod raziskovanja, saj sem želela, da bobni vlečejo ritem nazaj in da nekako prikažem težo svojega doživljanja, tako da je refren dobil poudarek.

Katera skladba je najbolj osebno izpovedna? So to Bistre oči?
Da, ta je precej blizu. Skladba govori o soočanju z neuspehom. Razmišljala sem, kako bi predstavila to pesem in naletela na izjavo Thomasa Edisona, ki je ob izumljanju žarnice rekel, da je uspešno našel 10.000 načinov, kako žarnica ne funkcionira. Mi pa v Sloveniji pademo desetkrat in se že sprašujemo, kako si bomo sploh upali nadaljevati, prepričani o neuspehu. V tej izjavi sem našla takšno moč, da gledam na manj uspešne trenutke s pozitivnimi očmi. Je najbolj ranljiva skladba, kjer sem si mogla priznati, da nisem vedno vsega v življenju naredila tako, kot bi bilo najbolje. Na nobeno stvar nočem gledati kot na napako.

Poleg te skladbe, pa je zelo osebno izpovedna tudi Smisel. Nastala je pri mojih 16 oz. 17 letih, ko je bila moja samopodoba zelo na psu in nisem vedela, kaj želim v tem življenju početi. Imela sem samodestruktivne misli in spomnim se trenutka v obdobju bulimije, ko mi je bilo res že močno do tega, da jo premagam. Rekla sem si, da moram najti nekaj zase. Ko sem imela deset kil manj kot zdaj, nisem imela energije, nisem mogla peti in mi je vzelo vso voljo do vsega, kar sem želela početi v življenju. Rekla sem si: "Stop!" V roke sem vzela pisalo in napisala verz: "Dej, pomagi mi, da najdem smisel zame je že čas …" Pesem še ni nastala takrat, ker sem besedilo zakopala v podzavest do leta 2010, ko je dobilo moje življenje še ljubezenski smisel.

Da ne bo videti, kot da gre za otožni album, kako nastane verz, kot je, "ali pa na Kras, z raketo v vesolje"? S pomočjo skladb spoznamo več vaših obrazov.
Obdobje, ko sem ustvarjala album, je trajalo pet let. Obdobje, iz katerega izvirajo pesmi, pa je dolgo deset let. Omenjena skladba pa izvira iz obdobja, ko sem ugotovila, da je v življenju vse super. Vesolje je prispodoba, da gremo zunaj okvirjev. Ni treba, da je vsak dan isti. Poskrbiš, da ni.

Kdo je punca iz tvoje soseščine, kot je naslov albuma?
Mislila sem sebe. Hotela sem povedati, da ima vsak svojo življenjsko zgodbo, ki je ne poznamo. Je prispodoba za maske, ki jih nosimo v življenju. Snamemo jih samo pred redkimi osebami. Na neki točki sem se odločila, da ne bom več neiskrena, zato je ta punca iz soseščine priznala, kdo je in kaj je naredila. Je oseba, ki gre v življenju naprej in se ne ustavlja, ko je naporno.

Če se vrnemo nazaj na skladbe oz. na skladbo Nimaš kaj, koliko v svojih skladbah dopuščate "samplanje"?
Šlo je bolj za raziskovanje nekega plug-ina, ki sem ga takrat uporabljala za synthe, in ni bilo samplanje v klasičnem pomenu besede. Všeč mi je, ko lahko nekaj starejšega predstaviš na nov način. Razmišljala sem, da bi na kakšno že narejeno vokalno linijo naredila novo skladbo. Zame je izziv, da sem ustvarjalna. Nisem se pa še resneje spogledovala s samplanjem, čeprav je moderna glasba polna tovrstnih vložkov. Lahko se zgodi kaj podobnega v prihodnosti (smeh).

Kaj potrebuje moderni slovenski pop, da pride do brezčasnega statusa, ki jih imajo popevke iz zlatega obdobja slovenske produkcije?
Avtorji se morajo nehati obremenjevati s tem, ali bo glasba všečna ali ne. Pomembna je iskrenost. Verjamem, da nas zna notranji glas najbolje usmerjati. Težko je sklepati kompromis, ko se znajdeš v precepu, ali boš všečen drugim ali zvest sam sebi. Moraš si drzniti, da greš dlje od drugih. Avtorji, ki jih spoštujem, se niso pustili ujeti v okvirje. Pri starejših skladbah, ki jim rada prisluhnem, se opazi, da avtorji niso razmišljali, ali bo skladba uspešnica. Tudi sama ne gledam nikoli tako na to, zato moje skladbe niso klasične uspešnice na prvo žogo. Mogoče pa ravno zaradi tega nekoč bodo. Scena se ne bo izboljšala sama od sebe, na avtorjih je, da damo vse od sebe: nekaj, kar ni narejeno samo za to, da bodo radijske postaje predvajale.

Vam je morda iz tega razloga žal, da tako niste razmišljali že pred desetimi leti, ko bi bilo lažje prodreti.
Prav to sem razmišljala pred časom. Ves čas od začetka ustvarjanja imam že podobno filozofijo, za katero je zaslužno obdobje iz skupine Angee, ko sem prevzela to mišljenje od kitarista. Takrat sem sklenila, da je pomembno, da ni treba ugajati za vsako ceno. Toda takrat sem se bala kritik, saj sem bila v zelo ranljivem obdobju. Bila sem boječe dekle, vedno malo sramežljiva – tudi na odru. Nikoli si nisem upala preveč govoriti. In bojim se, da bi bila takrat na odru videti precej groteskna (smeh). Zdaj je pravi čas in vedno je bilo težko prodreti.

Kam zdaj?
To vprašanje sem namenoma pustila za čas po izidu albuma, saj sem želela izpeljati promocijski koncert na Ljubljanskem gradu na najvišji mogoči ravni. Sledi klicanje lokacij, ki se zdijo primerne za mojo glasbo. Ostajam osredotočena na avtorsko glasbo – akustično ali s celo skupino. Delala bom na kakovosti, ne količini. Sicer pa čim več ustvarjanja zase in za druge, slikanje, poučevanje petja in kaj norega, kar mi bo padlo na pamet v nekem spontanem trenutku.