Anna Margaret Michelle Calvi, po očetu Italijanka, je znana po silovitem glasu, intenzivnem igranju na kitaro in zapeljivih živih nastopih.

Kitarska virtuozinja, ki je ravno dopolnila 33 let, je prodor na glasbeno prizorišče doživela relativno pozno: leta 2010, ko so jo pri BBC-ju uvrstili na seznam glasbenikov, na katere moramo biti pozorni.

Njen prvenec, naslovljen preprosto Anna Calvi, je pri založbi Domino izšel 17. januarja 2011 in ji poleg kritiške hvale prinesel nominaciji za prestižno nagrado mercury, pa tudi za bolj "komercialnega" brita v kategoriji najboljših novincev.

Pri nastajanju debitantske plošče je s Calvijevo sodeloval Rob Ellis, dolgoletni sodelavec britanske ženske rockikone PJ Harvey (tudi Annine vzornice) v gostujočih vlogah pa se je na albumu pojavilo več zvenečih imen, recimo Brian Eno, ki naj bi jo označil za "najboljše po Patti Smith".

Izid zdaj še čisto svežega One Breath je Anna Calvi napovedala lansko poletje, tokrat je produciral John Congleton, snemali so v Franciji in v Teksasu. Prve ocene albuma so pretežno odlične, pri Guardianu so zapisali, da je "katarzičen, a vas hkrati popolnoma izčrpa".

Na dolgem seznamu vzornikov glasbenice so zelo raznolika imena, od klasičnih skladateljev prek Marie Callas do Nicka Cava, pa filmarjev, kot so Gus Van Sant, Wong Kar-Wai in David Lynch. Sama pa je muza modnega sveta, med drugim jo je za turnejo po ZDA oblekla Frida Giannini, kreativna vodja pri hiši Gucci. Posluša jo Karl Lagerfeld, ki jo je tudi že fotografiral. Iz modnih krogov pa prihaja tudi njena domnevna življenjska sopotnica, danski supermodel Freja Beha Erichsen.

Annini nastopi v živo so nekaj posebnega, iz kitare poskuša izvabiti tudi zvoke drugih inštrumentov, vizualno pa zanje navdih črpa iz flamenka, a ne iz volančkastih oblek plesalk, bliže so ji moške oprave, sestavljene iz hlač z visokim pasom in bluze. Skratka, srečanja z njo v šišenski Katedrali ob koncu prihajajoče zime ne gre zamuditi.