Njihov vodilni član Momčilo Bajagić – Bajaga, pevec, kitarist in skladatelj, se je izkazal za izredno duhovitega sogovornika, ko smo se z njim pogovarjali v preddverju ljubljanskih Križank.

Na oder se je ta zasedba povzpela že več tisočkrat, zato sem Momčila Bajagića – Bajago v pričakovanju večernih dogodkov vprašala, če sta pojma dolgčas in rutina že del njegovega "koncertnega" besednjaka. Kolikokrat je že ponovil tisti znani stavek, ki ga slišimo med koncerti: 'Kje so roke!?' – "Se vidi, da niste bili na veliko naših koncertih, ker v zadnjem času ljudem ne govorimo več, dajte roke gor, ampak dajte noge gor! In potem vsi dvignejo noge. In tako menjavamo: na parne dneve v mesecu dvigujejo ljudje roke, na neparne pa noge. (smeh) Seveda mi ni dolgočasno. Kako pa mislite, da lahko Rolling Stonesi še po petdesetih letih igrajo Satisfaction, pa jim ni to čisto nič odveč? Pred dnevi sem gledal posnetek njihovega koncerta v Tel Avivu in so igrali Angie. To skladbo so posneli takrat, ko sem hodil v sedmi razred osnovne šole, oni pa jo še danes igrajo v živo. Glasba je stvar trenutnega navdiha, trenutka. Jaz recimo v živo nikoli ne izvajam skladbe, ki je tisti hip nočem izvajati. Med koncerti –ne zgodi se ravno pogosto, ampak vendarle – če je slučajno na seznamu skladba, ki naj bi jo tisti hip izvedli, jaz pa za to nisem razpoložen, jo preprosto preskočim in raje odpojem kakšno, ki mi tisti hip ustreza."

Otrok zemunskega asfalta Momčilo Bajagić – Bajaga se je rodil 19. februarja pred 54 leti. Otroška in najstniška leta je preživel v Banovem Brdu in kasneje v Zemunu, še danes pa je prepričan, da je prav zato, ker niso živeli v Beogradu, preživel veliko bolj mirno otroštvo, kot bi ga sicer. S prijatelji so v bližnjem močvirju skakali po blatu, delali kepe iz blata in nabirali nekakšno trsje, vse to pa skušali prodati domačinkam ob poti. Še danes ga zabava, ko se spominja teh prizorov iz otroštva. Komaj štirinajst let je imel, ko se je odločil, da bo glasbenik, kar je ostal vse do danes. Starša ga nista spodbujala k temu, pa tudi ovirala ga nista pri odločitvi, da svojo karierno pot najde v svetu glasbe: "Ko sta videla, da sem se resno odločil za glasbo, me nista ovirala pri tem. Še moj oče, ki je bil oficir, mi je posodil prvi denar za nakup kitare. Moja mama, ki je po izobrazbi ekonomistka, pa me je ves čas prepričevala, da bo vse ok. In po treh mesecih, ko sem igral v Riblji čorbi, sem mu vrnil denar. Tega ni zahteval od mene, a zame je bilo pomembno, da mu vrnem denar, da bo videl, kako resno sem vzel vso stvar, saj sem s tem dobil vsaj nek skromen zaslužek." Njegov oče je bil vojni pilot, Bajagić pa je danes oče Marka in Anđele, zato me je zanimalo, kakšen oče je pravzaprav. Se vzgoja nekoga, ki živi življenje glasbenika, razlikuje od

človeka, ki je bil del "vojaške strukture"? In kaj bo moški, ki je odrasel na zemunskem asfaltu, do danes pa ostal "dobri dečko iz soseščine", prenesel na svoja otroka? "Oče je bil sicer zaposlen v vojski, a kljub temu zelo toleranten. Jaz pa sem glasbenik, a pravi "oficir", saj svoja otroka ... (smeh) Šalim se, ni res, bi bila pa dobra šala ... Res, moj oče je bil zelo strpen, ker je bil pilot. V vojski pilote ločijo od ostalih, saj jih imajo vsi za malo "nenormalne", ker zmorejo leteti in slovijo kot tolerantni ljudje. Jaz pa sem tudi skrajno strpen do svojih otrok. K sreči sta že velika: sin bo zdaj diplomiral, ima že skoraj štiriindvajset let, hčerka pa je zaključila prvi letnik srednje šole, tako da sploh nimam več "problemov" z njima. Rad ju povabi na katerega od svojih koncertov, kjer ponosno spremljata svojega očeta: "Seveda, kadar koli želita, lahko vedno prideta. Hčerka rada spremlja koncert z odrske strani, sin prav tako."

30-letnica Bajage i Instruktorjev
Zelo mlad se je odločil, da bo glasbenik. Kakšno srečo je imel, mu rečem, da je prišel do tako pomembne odločitve že tako kmalu v življenju. "Ja, tako sem si takrat zamislil, a lahko bi se vse skupaj odvilo precej drugače; sploh če mi ne bi šlo ves čas dobro. S štirinajstimi sem začel igrati amatersko, z osemnajstimi pa profesionalno z bendom. Tako smo že trideset let skupaj, pred tem sem bil seveda še šest let član Riblje čorbe, skupaj je to šestintrideset let …" Najbrž si greste kdaj na živce, ga izzovem. "Mi smo bili prijatelji, še preden smo začeli skupaj igrati, vsi pa smo pred tem igrali tudi že po drugih bendih. Pred dnevi sem gostoval v neki humoristični TV-oddaji, kjer me je voditelj vprašal: 'Imate trideset let delovne dobe, dajte, povejte nam, kdaj boste šli že enkrat v pokoj?' Pa sem mu rekel: 'Pa saj vidite, kako je to v kapitalizmu, koliko let moraš delati, da si dejansko zaslužiš pokojnino. Poglejte naše kolege v Veliki Britaniji! Uboga Keith Richards in Mick Jagger: osem desetletij bosta na koncu delala, ker si nista prislužila pokojnine že po štirih desetletjih.' (smeh) Ja, to je šala, ampak mislim, da je v njej tudi nekaj resnice." In tako tudi sam še naprej ostaja na odru, kljub vsemu kar so s fanti že doživeli v vseh teh letih: "Ni je stvari, ki je ne bi doživeli, saj sem z njimi preživel več časa kot z družino. Skupaj smo preživeli vse lepo in grdo. Ni veliko ljudi, ki bi vedeli, kaj pomeni, da si z nekom v skupini tako dolgo … To občutimo mi, pa Rollingi, pa seveda še kakšen bend, a ni nas veliko. Pa še to: v tridesetih letih nismo zamenjali veliko članov zasedbe. Zamenjala sta se le kitarist in basist, Loki, Žika, Cvele in jaz pa smo že od leta 1984 ves čas skupaj, torej še iz prejšnjega stoletja, kar ni ravno pogost pojav."

V Riblji čorbi je začel igrati, ko je bil še v srednji šoli, a ker se je ena od turnej zasedbe prekrivala z njegovimi šolskimi obveznostmi, je pač prinesel zdravniško opravičilo, na katerem je pisalo, da ima operacijo slepega črevesa. Potem pa so v časopisih natisnili vse datume turneje in seveda je cela šola govorila o tem. Spominja se tudi začetkov, ki so bili v finančnem smislu zelo skromni. Po enem od takih nastopov, ko so si pot tja in nazaj plačali sami, mu je stric rekel: "Pa kaj je to. Šli ste tja, delali, zaslužili, pa potem vse zapravili za vožnjo v odprtem kamionu?!" Sicer pa si je svoj prvi denar v srednji šoli prislužil s prodajanjem umetne kitajske svile, ki jo je pobarval v črno in jo prodajal na Ulici Kneza Mihajlova kot šale, ki pa so ostali lepi le do takrat, ko si jih je kdo nadel, potem pa so se nemudoma zmečkali in izgubili svoj lep videz. V smehu se še danes spominja teh dogodkov, mene pa je zanimalo, ali se je v vseh teh letih – sprva s TNT, nato z Ribljo čorbo, pozneje z Instruktorji – kaj bistveno spremenilo: "Seveda je drugače. Toda to ni le vprašanje glasbenega življenja, ampak velja za vsako področje človekovega profesionalnega življenja: v mladosti imaš veliko energije, a si brez izkušenj, zato to energijo včasih razsipavaš tudi za stvari brez pravega pomena. Ko pa si starejši, imaš manj energije, a zato več izkušenj. A na koncu gre za isto stvar: če delaš tisto, kar imaš rad ... Že narava je poskrbela za to, da si lahko dober tako v mladosti kot pozneje, le od tebe pa je odvisno, ali boš znal s tem ravnati ali ne."

Vedno znova in znova
Svoj prvi samostojni nastop je imel v Zagrebu leta 1984, v svoji karieri pa je izdal tudi dva solistična albuma, in sicer Ni na nebu ni na zemlji leta '94 ter Profesionalac – Muzika iz filma pred enajstimi leti. "Glasba je skrivnostna. Če nekaj rad počneš in uživaš pri tem, potem vseh teh let, ki tečejo mimo, niti ne opaziš. Mislim, da bomo mi igrali, dokler bomo v tem uživali." In dokler bo publika na koncertih zahtevala vedno znova in znova Gore dole, Plavi safir, Muziku na struju, Tamaro in Veselo pesmo ... Če se bo tako počutil, jih bo Bajaga odpel in odigral še vsaj tisočkrat.

Anja Strajnar, Radio Slovenija