Belgrade Calling, ki se je odvijal v parku na Ušću v bližini izliva Save v Donavo, se je od podobnih večjih evropskih glasbenih dogajanj razlikoval tudi po tem, da za obiskovalce ni bilo možnosti kampiranja. Tako tam ni bilo tistih klasičnih festivalskih zagretežev, ki več dni begajo od šotora do odra s postankom ob šanku ali v prehranjevalnici, temveč je dogajanje nekako razpadlo na štiri posamezne dnevne minifestivale. Obiskovalci so se začeli na prizorišče v beograjski prestolnici trumoma zgrinjati šele potem, ko je temperatura okoli devete ure končno padla pod 30 stopinj Celzija, skupine, ki so nastopale pred večerno ohladitvijo, pa so večinoma igrale le peščici pravih oboževalcev.

Ameriški državni sovražniki in popmladenka iz Londona
Vse skupaj se ni začelo prav obetavno. S kar dvourno zamudo so v sredo festival odprli domači S.A.R.S. in svoje v reggae ritme in rock melodije zavite tragikomične zgodbe igrali pred nekaj desetinami prvih obiskovalcev. Njihova razumljiva nejevolja je šla tudi na račun tega, da so lahko odigrali zgolj tri pesmi, potem pa so morali oder odstopiti tistim, ki so bili za poznejši začetek dogajanja menda krivi (zadržali naj bi se namreč pri nakupovanju v bližnjem trgovskem centru) – newyorškim hip-hop legendam Public Enemy. A so se raperja Flavor Flav, Chuck D in ostala ekipa oddolžili z energično militantnim nastopom, med katerim so predvsem na kultne uspešnice kot Bring the Noise, Don't Believe the Hype in Fight the Power v poskok in molenje pesti v zrak spravili tudi starejše obiskovalce, ki so jih začeli spremljati že konec osemdesetih let.

Po raperski fešti z "državnimi sovražniki" je bila na odru in pod njim izvedena menjava generacij, ko je pred nastopom mladega britanskega pevca Exampla in pozneje njegove rojakinje Jessie J v prve vrste pridrl mlajši del občinstva. Tridesetletni Example je bil s precej enoličnim naborom svojih elektronskih pesmi v nekaj bolj rockerski živi izvedbi bolj predigra za zvezdnico večera, a je bilo ob njegovi lanski uspešnici Changed the Way You Kiss Me že čutiti, da se približuje za večino obiskovalcev vrhunec prvega dneva. Tisto pravo množično festivalsko vzdušje pa je beograjsko Ušće prvič res zaobjelo, ko je ob zvokih pesmi Do It Like A Dude na oder priskakljala v nekaj črnih krpic oblečena 24-letna pevka Jessie J. Londončanka je nastop zastavila po kopitu velikih pop izvajalk – z veliko plesa, skakanja in čustvenega komuniciranja z občinstvom – in čeprav ji je na trenutke zmanjkalo izkušenj (in glasu), ji je ob uspešnicah, kot sta Price Tag in Nobody's Perfect, najstniško občinstvo vseeno jedlo iz roke. Konec njenega malce razvlečenega nastopa z nekaj ponovitvami bolj priljubljenih pesmi je za dobršen del občinstva pomenil čas za slovo od prvega dneva festivala, čeprav so po Jessie J na oder pribrzeli še bosanski odpiljenci Dubioza Kolektiv (ki bi morali sicer nastopiti že po skupini Public Enemy), za njimi pa so po prizorišču in okolici skoraj do jutra odmevali še eklektični elektronski zvoki britanskega dua Orbital.

Črni Vidov dan s "princem teme" Ozzyjem
Medtem ko je bil uvodni dan namenjen poskočnim ritmom hip-hopa, popa in elektronike, je bil drugi del festivala Belgrade Calling kljub bleščečemu soncu v znamenju temnejših rockerskih melodij. Srbski praznik Vidov dan so na Ušću žagajoče proslavljali norveški black metalci Satyricon, Angleži Paradise Lost in Američani Black Label Society s svojo mešanico metala in južnjaškega rocka. Britanski težkorockerji The Cult, ki bodo kmali igrali tudi pred razprodanim CUK Kino Šiška, na čelu s karizmatičnim pevcem Ianom Astburyjem, pa so z največjimi uspešnicami in predstavitvijo novega albuma Choice of Weapon dokončno pripravili teren za nastop najbolj pričakovanega koncerta "princa teme" Ozzyja Osbourna s prijatelji.

Čeprav smo v njegovem resničnostnem šovu videli, da precej razstreseni 63-letni britanski metalski starosta težko deluje in govori že v vsakdanjem življenju, se je po svojih omejenih glasovnih in gibalnih zmožnostih le potrudil srbskemu občinstvu pričarati spektakel rokenrola. Njegovo stopicanje okoli mikrofona in prekladanje po odru se je sicer na trenutke zdelo bolj na šibkih nogah, a je Ozzyju z mešanico pesmi iz svoje solo kariere in tistih iz časov Black Sabbath uspelo v ekstazo spraviti občinstvo, ki je bilo nadvse zadovoljno, da jih z odra animira ena od velikih legend rock glasbe. Nekajkrat je Osbourne poprijel za gasilsko cev in s peno zalil prvih nekaj deset vrst oboževalcev in potem še sebe, najbolj ob ograjo pred oder stisnjene rockerje pa je osvežil z nekaj vedri mrzle vode. Kadar je moral zvezdnik za par minut na ohlajanje v zaodrje, so mu na pomoč med odmorom in po njem priskočili ugledni gostje – v prvi vrsti kitarist Slash, basist Black Sabbath Geezer Butler in Zakk Wylde iz prej nastopajočih Black Label Society. Od Mr. Crowely, prek Iron Man in War Pigs do končnega Paranoid je Ozzy izčrpal tako sebe kot občinstvo in Sanatorium, zadnji na odru drugega večera, so svoj metalski koncert odigrali samo še pred par deset ljudmi, večinoma iz njihove "rodne" Makedonije.

Zabavno odrsko prekopicavanje z The Darkness
Tretji dan Belgrade Calling, tretja glasbena zgodba, tokrat bolj alternativno rockerska. Začeli so jo že malce pozabljeni in pred dvema letoma ponovno združeni ameriški rockerji Ugly Kid Joe, ki so se prve obiskovalce trudili v gibanje spraviti s svojimi uspešnicami iz devetdesetih, kot sta Everything About You in Neighbor. Za kanček nostalgije so poskrbeli z baladno uspešnico Cat's in the Cradle, ki pa so jo odigrali bolj z levo roko. Bolj zbegane kot navdušene sta Beograjčane pustili naslednji dve nastopajoči britanski skupini – The Horrors in Public Image Ltd. Prva je s prehajanjem med kitarskimi in elektronskimi melodijami ter čudaškim videzom požela zelo medel odziv, John Lydon (bolj poznan kot Johnny Rotten iz Sex Pistols) pa je s svojo zasedbo Public Image Ltd počasi pridobival obiskovalce na svojo stran predvsem ob najbolj znanih refrenih pesmi This Is Not a Love Song, Death Disco in Rise. Oblečen bolj kot britanski turist na mediteranskem dopustu pa je Lydon s svojim psihotičnim nasmehom in trzajočim nastopom še vedno nadvse karizmatičen lik, od katerega je težko odtrgati pogled.

A osrednji del zadnjega plačljivega dneva festivala (četrtega, na katerem so nastopali domači bendi, je namreč z brezplačnim vstopom sponzoriral lokalni proizvajalec piva) se je šele dobro začel. Najprej so viharno oder zavzeli The Darkness, tista cvileča britanska skupina, ki se uspešno poigrava s klišeji preteklih desetletij rocka in se ob tem neizmerno zabava. Po nekajletnem premoru, med katerim se je pevec Justin Hawkins očistil nekaterih zasvojenosti, so pokazali, da so spet v vrhunski formi za ustvarjanje rockerske zabave, ob kateri nihče ne more zadržati nasmeha in miganja. Čeprav sebe morda ne jemljejo prav resno, pa so popolnoma zavezani ustvarjanju šova, v katerem uporabijo prav vse glasbene in nastopaške trike, ki so rock skozi zgodovino delale zabaven in ekscesen. Hawkins se v bizarnih oblačilih prekopicuje po odru, dela stoje, se pusti ponesti med občinstvo na ramah varnostnikov in z užitkom na kitari preigrava dolge solaže, se s z zvrhano mero angleškega humorja z odra spogleduje z lepoticami in nasploh s pretiravanjem poskrbi, da je njihov koncert nepozaben. Tudi če vam njihova glasbe ni najbolj povšeči.

Faith No More kopljejo grob srbskemu predsedniku
Malo manj veseljaško, pravzaprav kar malo jezno, pa so nastop po dolgem premoru zaradi težav z mikrofoni začeli ameriški alternativci Faith No More. Na odru, okrašenem z belimi rožami, se je ob pojavi ravno tako v belo odetega pevca Mika Pattona njihov koncert začel počasi, z nekaj balkanskega pridiha, potem pa je eksplodiralo v uspešnico Midlife Crisis z albuma Angel Dust, ki letos praznuje 20 let. Vročina in dolgo čakanje na začetek sta očitno ob živce spravila tudi Pattona – ko je njegov mikrofon spet "mrknil", je tehnika, ki je prišel brkljat nezanesljivo opremo na oder, kar udaril po glavi in mu namenil nekaj sočnih besed. No, očitno je ta izbruh zalegel, saj pozneje opaznih težav s tehniko ni bilo več in Faith No More so se lahko z veliko energije in koncentracije posvetili divjaškemu sprehodu skozi največje uspešnice s svojih šestih albumov, obešenješko posvetili pesem Digging the Grave novemu srbskemu predsedniku, malce predahnili z Easy, ki ji je z veseljem in glasno pritegnilo občinstvo, ter spet agresivno pospešili The Gentle Art of Making Enemies in King for a Day do prvega zaključka rednega dela koncerta z Just a Man. Tudi Patton je kot pred njim Justin Hawkins podlegel lepoti srbskega nežnejšega spola in z odra prosil, bolje rečeno zahteval, telefonsko številko ene od obiskovalk. Kako se je ta zgodba končala, še ni jasno – a očitno je Pattonu ta del Balkana vsaj malo poznan, saj so Faith No More koncert končali s priredbo srbske ljudske pesmi Ajde Jano, ki se je prelila v zadnjo pesem Stripsearch.

Po tej agresivno energični bombi je – tudi zaradi že pozne ure – mnogo obiskovalcev zadnjo nastopajočo zasedbo večera, britanske gotske rockerje Sisters Of Mercy, spremljala le še od daleč ob odhodu domov. Tako so se povsem zadovoljivo končali osrednji trije dnevi festivala Belgrade Calling, ki so ga v prvi izvedbi pestile manjše "porodne" organizacijske in tehnične težave ter verjetno nekaj manjši obisk od pričakovanega. A velika imena in pametna izbira skupin v prihodnje so dober nastavek, da festival počasi začne postajati resnejša konkurenca (ali dopolnilo) starejšemu in bolj razvpitemu bratu – novosadskemu Exitu.
Utrinke s festivala si lahko ogledate v spodnji fotogaleriji.

Blaž Tišler/FOTO: Sandi Fišer in Blaž Tišler