Vročica pred gostovanjem skupine v sosednjem Zagrebu se dviga. Andrej Karoli je v soboto v Stockholmu posnel intervju, ko je irska rockovska zasedba gostila novinarje zahodnobalkanske regije, in sicer pred gostovanjem skupine U2 9. in 10. avgusta v Zagrebu.

Koncertna turneja 360 stopinj se je z dvema koncertoma v katalonski prestolnici Barceloni začela 30. junija letos. U2 pravzaprav neprekinjeno koncertirajo že dobri dve desetletji, a se še vedno zdi, da gre predvsem za užitek.

Še vedno, ja … Kadar se vse sestavi, kot je treba. Sicer ni prav nič zabavno. Če je vokal v redu, miks, tehnika, oder, scena … Če je publika s tabo, ti pa z njo, če se zliješ s pesmijo, potem ni lepšega občutka na svetu. Če ne gre, nisi sproščen, ne zadeneš pravih not, ne moreš izraziti, kar čutiš … Takrat je prav peklensko. Mika te, da bi jo popihal domov k mamici, če jo še imaš.

Občinstvo koncertov skupine U2 se je v zadnjih 15 letih razvajalo ob megalomanskih scenskih produkcijah ... Od znamenite turneje Zooropa, ki je veljala za multimedijski projekt desetletja, prek PopMarta, ki ga je zaznamovala lebdeča Limona, do aktualne turneje 360 stopinj. U2 vsakič znova navdušujejo tudi s koncertno vizualizacijo njihove glasbe. Aktualno turnejo zaznamujeta besedi 360 stopinj, kar pomeni, da odrska konstrukcija letos ves čas omogoča nemoten pogled vsem na prizoriščih. Ideja je Bonova.

Sam sem ga zasnoval. Že dolgo smo načrtovali občinstvo okoli odra, ampak na prostem je to težko izvedljivo. Vsa draga in težka oprema, zvočniki in reflektorji, vse to mora viseti nad nami. Ko sem skiciral osnutek, sem naredil model iz vilic na jedilni mizi. Potem je nastopil genij Mark Fisher. Z našim scenaristom, s katerim delamo že 25 let, Williejem Williamsom sta vse to nadgradila, super in praktično je.

Skupina U2 se je prvič in edinokrat na tem območju ustavila pred 12 leti v takrat z vojno zaznamovanem Sarajevu.

Spomnim se pogovorov o tem, da smo si želeli nastopiti v Sarajevu, ampak z vso opremo, kar pa je bil skoraj nemogoč projekt. Tamkajšnji tehniki naj s takimi nastopi ne bi imeli dovolj izkušenj, predrago naj bi bilo. Svetovali so nam, naj gremo samo s pol opreme, pa smo se pravilno odločili, da si Sarajevčani zaslužijo samo najboljše, tudi ogromno diskolimono iz ogledal, ki naj bi bila vesoljska ladja, pa širok zaslon in vse skupaj. In še to: spomnim se, da prizorišča nikjer na turneji PopMart niso sestavili hitreje kot prav v Sarajevu. Se pravi, da nikjer niso imeli boljših tehnikov, prav zanimivo. Druga stvar, ki je nismo pričakovali, pa je bilo to, da vsega tega tehnocirkusa domačini sploh opazili niso. Nihče ni omenil velikega odra, vesoljske ladje, čeprav smo jih spraševali … Začutili smo se na čisto duhovni ravni, na glasbeno-čustveni, ne na vizualni. Niso opazili, da gre za največjo koncertno predstavo na prostem. Zehali so ob limoni, kot da take vesoljske ladje in zaslone vidijo vsak dan, ampak nad našo rockersko energijo in povezavo s publiko pa so bili povsem navdušeni. Zares smešna reč.

Sarajevska izkušnja in Bonova angažiranost pri opozarjanju na takratne dogodke sta bili nagrajeni, kot pravi Bono, z najlepšim spominkom njegove kariere.

Še vedno imam bosanski potni list. Od vseh nagrad in priznanj, ki smo jih prejeli v dolgih letih delovanja, mi je ta še najdragocenejša. Čeprav ne vem, ali bi z njim tudi res prišel čez mejo. Nekoč sem sicer šel na filmski festival, ampak zdaj že dolgo ni bil potrjen.

Bono je ob vlogi glasnika skupine U2 v zadnjem desetletju in pol zaradi izjemne prilubljenosti zasedbe in sporočilnosti glasbe postal tudi glasnik vseh tistih, ki se jih ne sliši, pri tistih, ki imajo moč ...

Pomembno je vedeti, da imaš kot rockovski pevec in borec proti najhujši revščini dobro zaledje, mrežo razumnikov in organizatorjev, ki te podpirajo pri tvojih dejavnostih. Proti stradanju v Afriki en sam posameznik ne more storiti kaj dosti. Marsikdo misli, da sem sam. »Ah, Bono ne mara gledati umirajočih, pa se gre zjokat k Bushu …« Ne, tako ne gre. Zelo dobro, premišljeno smo se organizirali, povezani smo s številnimi nevladnimi organizacijami in skupinami, zato smo političnim voditeljem dodobra otežili zavračanje naših predlogov. Veliko privržencev ti da tudi veliko moč. Tako je bilo v Ameriki, ko smo jih zbrali poltretji milijon. To je kar precejšnja politična sila, ki je politiki ne smejo in ne morejo prezreti. Tudi v Evropi si zdaj prizadevamo vzbuditi pozornost z novo kampanjo.

Zato vas pozivamo, da nas podprete, lahko tudi s kakšno fotografijo, da ne bo ostal krik vpijočega v puščavi. Politiki so si me že privoščili … Tudi to se dogaja, meni se je že zgodilo. Ampak ne zastonj, drago jih je stalo. Nismo naivni, dobro vemo, koliko stane fotografija z nami, zelo pazimo na te reči. In dosegli smo veliko - odpis 70 milijard dolarjev dolga najrevnejši državi na svetu, tako dobro smo se organizirali. Trem milijonom Afričanov so zdaj na voljo zdravila za zdravljenje aidsa po zaslugi našega posredovanja. Drugi člani skupine sicer zavihajo nos, če me vidijo na sliki, kako objemam kakšnega voditelja, ki ga ravno ne čislajo. Pripravljeni so požreti take reči, če z njimi dosežem višji cilj. Če cilja ne bi dosegel, bi me najbrž obtožili, da sem se prodal in da sem podrepna muha. Je pa res, da je to zoprna plat tega dela.

Bono se zaveda, da glasba ima moč, da besedila lahko premikajo, vendar je treba od besed hitro preiti k dejanjem.

Umetniki navadno ne prestopajo začrtanih meja svoje vloge. V 70. letih je John Lennon napisal znano pesem Imagine. Saj jo poznate: »Mogoče se vam zdim sanjač, ampak nisem edini.« Razlika med tistimi časi in današnjimi je v tem, da smo prerasli sanje. Jaz ne sanjam več o tem, da se bomo držali za rokice in zgradili lepši svet s cvetjem v laseh … Precej bolj pankovski pristop k reševanju sveta imam. Od sanj sem prešel k dejanjem, lepši svet gradim opeko za opeko. To je zoprno, počasno in sitno delo, treba je hoditi na srečanja, sestanke … Prav nič zvezdniško-rockerskega se ne dogaja tam, ampak tako stvari gredo. Tako se premika gore, ne s sanjami. Ne pišemo pesmi o odpisu dolgov, podnebnih spremembah in podobnem, ker so vse to le posledice sporov in pohlepa. Vse izvira iz našega duha, srca, taki smo. Če se lahko duševno uravnovesimo in se drugače, miroljubneje in prijazneje naravnamo, lahko naredimo precej več za svet. Zato so pesmi in umetnost tako pomembne. Ker so ogledalo naše duše, ker se po njih lahko drugače naravnamo, uravnovesimo, najdemo notranji mir. Za to gre! Pri U2 ne moreš reči: To smo mi, to pa oni. To verjetno zdaj že veste. Je pa sitno, ker smo rockerji uporniki. Ampak proti komu, čemu? Naše pesmi so običajno uperjene proti nam, spreminjamo sebe oziroma vas. Kot pisca besedil me fascinira hinavščina človeškega srca, to lahko rečem. Za duhovnost gre. In naš nastop trenutno vzbuja ekstatične, vzvišene občutke, saj ste ga sinoči doživeli. Težko opišem, kaj se pravzaprav dogaja na njem.

Bono na Valu 202 v sredinem popoldnevu povzema 31-letno kariero skupine U2 ... Pogled nazaj postavlja dogodke v različne kontekste ...

Bend mi je pomagal do neprijetnega spoznanja, da to prinaša veliko moč. Če zdaj pogledam nazaj na zgodnje pesmi, pri katerih sploh še nismo vedeli, kaj hočemo, opazim, da so za moj zdajšnji okus preveč zategnjene, neobrušene, a so bile že takrat silovite, ker so bile iskrene. Ničesar nismo vedeli o svetu. Ko odraščaš, hočeš postati svetovljan, rad bi se otresel nedolžnosti in pogledal na svet z vseh mogočih zornih kotov. Potem to storiš in ugotoviš, da te najbolj ovira pri doseganju čistih ciljev. To svetovljanstvo, preširok pogled. To je bilo kar pomembno spoznanje zame. Konkretno pa je pomenilo, da je obrtno znanje premalo, če ni čarobnosti. Če te ne oplazi božja sapa, si samo še eden v vrsti rokodelcev, pevcev … Izpilil si tehniko, to pa ni zadosti. Člani skupine vztrajamo zato, ker se zavedamo, da lahko ustvarimo to čarobnost, prikličemo božjo sapo in se debelo pogledamo. Od kod je prišla ta pesem, ta občutek, zamisel? Nočem preveč pleteničiti, ker se mi obrača ob vseh ameriških nagrajencih, ki se zahvaljujejo mamam in Bogu za navdih, čeprav so njihove pesmi eno navadno sranje in Bog res nima nič z njimi, še zamižal je.

Nočem prodajati megle, ampak v skupini vztrajamo prav zato, ker se vsake toliko le prikaže možnost, da skupaj ustvarimo nekaj res velikega.