Koncert Pine Leaf Boys iz Louisiane in delavnica louisianske kuhinje, vodenje katere je prevzel kar vodja benda, sta potekala v sklopu ameriških dni, ki jih veleposlaništvo ZDA v Ljubljani prireja že četrtič.
Sinočnji dvojni dogodek je nedvomno predstavljal vrhunec tokratnih ameriških dni (v Etnografskem muzeju v Ljubljani si lahko še do 2. maja ogledate razstavo The American Frontier), saj so fantje iz zasedbe Pine Leaf trikratni nominiranci za grammyja in mojstri energične glasbe cajun in zydeco.
Tudi odziv ljudi je bil temu primeren - dvorana Cankarjevega kluba je bila skoraj popolnoma napolnjena, delavnica louisianske kuhinje pa nabita do zadnjega kotička.

Vidite, mi tega ne bi uporabili ...
Wilson Savoy, harmonika in vokal Pine Leaf Boysov ter očitno designirani kuhar, se je popoldne v pravem ameriškem duhu optimistično in s pojočim južnjaškim naglasom lotil kuhe jambalaye, ob gumbu najbolj slavne kreolske jedi. "Taste and adjust" (Poskusi in prilagodi), je razkril vso skrivnost svoje domače kuhinje.
Savoyeva sproščenost (cajunske jedi se pripravlja ob spremljavi glasbe, brez recepta ali meric in z obveznim pivom v roki) pa je rahlo popustila, ko se je znašel iz oči v oči s sterilno slovensko kuhinjo Cankarjevega doma (moderne električne plošče, računalniki in televizor namesto, denimo, pomivalnega korita ali merilnega lončka) in sestavinami, ki niso zadovoljile merilom začinjene južnjaške kuhinje (salama namesto prekajene klobase, riž za dolgo kuhanje, namesto hitrega).
Savoyevi slavospevi enostavnosti in spontanosti cajunske kuhinje so postali rahlo komični, ko so nekateri od udeležencev le debelo gledali njegovo jušno zasnovo in mešanico cajunskih začimb ("Hm. Verjetno tega tu ne dobite?").
Vseeno pa je bila delavnica lep in zanimiv vpogled v delček slovitega, slikovitega in začinjenega ameriškega juga, kjer se življenje še vedno pretežno vrti okoli glasbe in hrane.
Kavboj, pivo in veliko inštrumentov
Zvečer so se udeleženci (in kuhar, ki je kuhalnico zdaj zamenjal za harmoniko) le preselili v intimno zatemnjeno dvorano Cankarjevega kluba, ki sicer ni ravno oddajala vzdušja ameriškega skednja, primernega za poskočni cajun Pine Leafov, ampak fantov to ni kaj dosti oviralo.
Kitarist Jon Bertrand je skakal po zvočnikih in bobnih s kavbojskim klobukom na glavi in rdečim robcem, zataknjenim za žep kavbojk, suhljatega goslača in vokalista Courtneyja Grangerja se je proti koncu nastopa vse bolj prijemalo pivo, ki ga je med igranjem pridno srebal ("Veste, mi smo vajeni, da pijemo pivo med kuho in med nastopi. A vaše pivo je precej močnejše od našega ameriškega."), harmonikar Savoy pa nas je kratko uvedel v tematiko pesmi, zapetih v cajunski francoščini - "Whisky is a Friend of mine" ("Viski je moj prijatelj"), pesmi o ženskah, zabavah, ljubezni in sproščenem louisianskem okolju, očitno zelo ugodnem za rojstvo takih pesmi.
Izbrano občinstvo
Kavbojske oprave SO štrlele iz povprečja slovenskih obiskovalcev, med katerimi so bili nekdanji ameriški dopisniki, uslužbenci ameriškega veleposlaništva in nekdanji konzuli v ZDA. Retroglasba, ki je zaradi vseh videnih ameriških filmov in nanizank dajala močan občutek déja vu (oz. déja entendu), je spravila v rahlo pozibavanje tudi pregovorno hladno slovensko občinstvo, na koncu pa sta se na odru ob peterici Pine Leafov zavrtela še dva para, medtem ko se je pod odrom ameriški chargé d’Affaires Brad Freden vrtel s piarovko veleposlaništva ZDA Susan Wilson.
Pine Leaf Boys nedvomno so mojstri cajun glasbe in bolj doživetega nastopa bi si težko predstavljal. "Cajunska kuhinja je kot cajunska glasba - za obe ne potrebuješ receptov," je Wilson povzel bistvo glasbe, ki jo odlikuje všečna kombinacija sproščenosti, pristne energije in čistega užitka glasbenikov, ki jo izvajajo.
Ne, Cankarjev dom ni Louisiana, a sinočnji koncert je dokazal, da tudi slovenskemu občinstvu prija malce kavbojskega duha (samo predali se mu ne bomo tako polno kot Američani, ki za poskakovanje in vzklikanje ob Pine Leaf Boysih ne potrebujejo kaj več kot eno pločevinko Bud Lighta).