Upira se kakršni koli zlorabi glasbe zaradi nacionalnih interesov in ne dovoli, da bi se jo politično zlorabljalo. Toda hkrati verjame, da lahko človek danes dobro ustvarja le, če zraven misli - romantične podobe genialnih nevednežev, s katerimi so nekoč enačili umetnike, ga spravljajo v bes.

"Damir Imamović je novi, izvirni glas sodobnega sevdaha!", "Damir Imamović reinterpretira sevdah in piše novo stran v zgodovini te glasbe." "Ni se rodil samo nov pevec sevdalink, ampak se je z Damirjem Imamovićem rodila nova sevdalinka". - Laskave oznake se lepijo na kariero sarajevskega barda, ki s kitaro osvaja srca ljubiteljev v svetu najbolj znane bosanske glasbene zvrsti.

Sevdalinke in sevdah - glasbeno zvrst, ki se ji je zapisal Damir Imamović - ljubitelji enačimo z bosanskim značajem, a Damir se takšni oznaki upira. Glasba nima nacionalnega značaja, pravi, zaradi nacionalnega značaja smo preživeli preveč tragedij. O sevdahu noče razmišljati niti kot o glasbi, ki razkriva dušo in izraža hrepenenje. V njej je veliko več, doda zvezdnik svetovnih etno in "world music" festivalov, ki vedno znova poudarja pomen znanja, učenja in treninga. Sevdah je najprej obrt, zatrjuje tudi med najinim srečanjem ob kavi v predmestju prestolnice na pol poti med Slovenijo in Bosno.

Sevdah kot obrt
"Zaradi velike raznolikosti, ki jo zajema pojem sevdaha, bi moral vsak pevec najprej dobro poznati pomen besedil, ki jih prepeva," pravi. "Moral bi poznati poetski obseg te glasbene zvrsti: od najstarejše baladne tradicije in ustne tradicije epa, v katero sodijo junaška poezija, pa lirska, moška in ženska poezija, prek zgodovine sevdaha in načinov, na katere so pesmi peli nekoč, do zahodne vokalne tehnike, pri čemer se mora dobro zavedati vpliva vzhodnih tehnik. V zadnjih letih organiziram pevske delavnice in se čedalje bolj zavedam, da najkrajši čas zdržijo pevci, ki pojejo, ne da bi se zavedali, kaj sploh pojejo. Sevdah namreč ni več popglasba, kot je bil v petdesetih in šestdesetih letih, in če hočeš iz njega kaj narediti, potrebuješ mnogo bolj sofisticirano znanje. In seveda tudi določen intelektualni odnos do njega."

Damir Imamović dodaja, da ima srečo, saj se lahko uči od največjih mojstrov sevdaha. Živi stik z izkušenimi pevci je osrednjega pomena, čeprav brez teoretičnega izobraževanja, poznavanja zgodovine sevdaha in filozofske refleksije lastnega ustvarjanja ne gre. Med številnimi svojimi učitelji, ki jih omeni, manjka ime njegovega deda, znamenitega Zaima Imamovića, legendarnega bosanskega pevca iz zlatega obdobja jugoslovanske glasbe.

Vnuk slavnega Zaima
"V resnici se glasbe nikoli nisem učil od deda. Odrasel sem ob njem in z njim preživel veliko časa, saj je bila naša družina precej povezana med sabo. Vajeniška doba, ki sem jo preživel z njim, je bila povezana z drugimi področji: naučil me je obdelave lesa, šivanja in podobnih reči, s čimer je name prenesel svojo sistematičnost in strast, s katero je delal. Nikoli pa se od njega nisem učil petja. Moje glasbeno učenje od lastnega deda je zato podobno vsem drugim pevcem sevdaha, saj govorimo o človeku, ki je tako pomemben za razvoj te glasbene zvrsti - svoj lastni slog petja je namreč vgradil prav v njeno zgodovino - da o njej sploh ne moremo govoriti, ne da bi ga omenjali. Seveda so še drugi pomembni ljudje, a če že govoriva o njem ... Njegovo delo je bilo tako pomembno, da mora vsak pevec - ne glede na slog, ki ga ubira - najprej prežvečiti Zaimov opus in vsaj v enem obdobju predelati material, ki ga je on ustvaril."

Damir Imamović je odraščal z glasbo, glasbenika sta bila tako oče kot ded. Ko so prišla uporniška najstniška leta, je bilo zato najbolj normalno, da si fant za poklic izbere kar koli drugega - samo ne glasbe. In tako je študiral filozofijo. Po koncu študija so mu ponudili, da uredi monografijo dedovih pesmi - in geni niso zatajili: "Takrat se je nekaj prelomilo in Zaima nenadoma nisem več videl kot člana družine, temveč kot glasbeni vzor, kot človeka, ki je v glasbi naredil nekaj velikega. Šele ko je v moji glavi prišlo do te spontane ločitve, sem končno doumel, da ne morem ne biti Zaimov vnuk. To mi je bilo preprosto dano. Vprašanje je bilo le, kaj bom s to danostjo storil. Me bo zlomilo, bom od tega bežal? Ali pa bom poskusil zgraditi nekaj svojega? To spoznanje je bilo odločilno."

Glasbenik filozof
Damir Imamović je prepričan, da mu je študij filozofije ponudil nekaj dragocenega, da se mu je namreč uspelo posloviti od sebične vere, da ima zmeraj prav. "Ves ta južnoslovanski bazen, pa še nekaj drugih slovanskih držav zraven, trpi zaradi nečesa, kar izhaja iz romanticizma 19. stoletja, ko so razmišljujočega umetnika razglasili za sumljivega," pravi. "Antiintelektualnost je torej vgrajena v sistem, obstaja kot naloga za vsakega izmed nas - učenost in intelektualni odnos je treba prezirati, le tako si lahko umetnik. Že če znaš kaj povedati, si sumljiv. Takoj pomislijo, da si izgubil avtentičnost samo zato, ker si med ustvarjanjem razmišljal. Res upam, da je končno prišel čas za spremembo miselnosti."

Deset let z glasbo
Damir Imamović je začel kariero z desetino solonastopov pred desetimi leti. Potem je ustanovil Damir Imamović Trio, ki je igral na za sevdah precej neobičajno kombinacijo instrumentov: violina, kontrabas in Damirjeva kitara. Kmalu so izdali dve zgoščenki: "Kar naenkrat so se začeli koncerti, in morda sem dosegel celo neko vrsto popularnosti - čeprav se v resnici trudim, da ne bi postal popzvezda. Tip kariere, ko bi hodil na različne sprejeme in se slikal za modne časopise, me ne zanima. Tako je bilo tudi prej, morda zato, ker sem odraščal v družini, ki je bila vedno na očeh javnosti. Izpostavljanje v medijih se mi je zdelo neskončno dolgočasno."

Nadaljeval je solo, v zadnjem obdobju pa ustvarja v novi zasedbi, ki se imenuje Sevdah Takht: "V nasprotju s prvo skupino, s katero smo se posvečali predvsem harmoniji in melodiki, se v tej posvečamo raziskovanju ritma. Hočem ritmično izraziteje peti - in sploh me zanima, kaj vse je mogoče še napraviti na tem področju."

Sarajevo kot navdih
Damir Imamović piše čedalje več avtorske glasbe in napoveduje, da bo v kratkem nastala nova zgoščenka. Kljub številnim nastopom po svetu pa ostaja v Sarajevu. Ne razmišlja, da bi zapustil bosansko prestolnico - čeprav so to storili številni drugi popularni glasbeniki iz tega mesta. "Sarajevo predstavlja očitno tolikšen del moje identitete, da ima moje ustvarjanje tam razlog več, kot bi ga imelo ustvarjanje kje drugje. Občutim močno poslanstvo in imam vizijo za delo. Če bi se, recimo, jutri preselil za dve leti v Pariz, tega ne bi bilo več. Zato nimam nobene potrebe, da bi bežal stran."