"Imava dvajset minut, če mi dovoliš, da grem pogledat, kdo mi trka zdaj na vrata in me pokličeš čez pet," je uglajeno začel pogovor za MMC Airey. Klaviaturist je svojevrstna še živeča legenda, saj je preigraval ali snemal tudi z imeni, kot so Cozy Powell, the Michael Schenker Group, Bernie Marsden, Brian May, Black Sabbath, Thin Lizzy, Whitesnake, Jethro Tull, Bruce Dickinson, UFO, Uli Jon Roth in Judas Priest.
A 65-letni Anglež iz Sunderlanda je v skupini Deep Purple našel svoje mesto leta 2002, ko je nadomestil poškodovanega in za številne nezamenljivega Jona Lorda. Njegovo življenje se bere kot enciklopedija rokenrola, zato pogovor ni ostal le pri Deep Purple, ki prihajajo 16. julija na Kongresni trg, ampak se je razvil v kratek vpogled vsega, kar je v več kot 30-letni karieri doživel, in se pripravlja, da strne v svojo avtobiografijo - če bo le našel čas, da jo napiše, kot pripomni sam.
Pred dnevi, ko smo se z njim pogovarjali po telefonu, se je s skupino Deep Purple mudil na Portugalskem. "Imamo ustvarjalno seanso. Pišemo pesmi," je razložil.
Cel pogovor si lahko preberete spodaj.
Kako je, če si po več kot desetih letih koncertiranja in ustvarjanja z eno skupino še vedno novinec v skupini? Kot ste na neki način vi v skupini Deep Purple.
(Smeh) Nič se nikoli ne spremeni. Vedno si zadnji, ki zve kaj novega, in prvi, ki je kriv za vse. A vse je del naravnega procesa. Šalo na stran: ko smo v studiu in delamo z novim materialom, pustim pečat.
Tega niste pustili le pri Deep Purplih. Sam seznam izvajalcev, s katerimi ste sodelovali - od Ozzyja Osbourna do skupine Jethro Tull - je izjemen. Upam, da me ne boste narobe razumeli, toda obstajajo glasbeniki, ki pustijo svoje življenje le v eni skupini, za vas se pa zdi, da ste bili tisti, ki se je najbolj zabaval pri vseh malo.
(Smeh) Nisem nikoli razmišljal o tem. Klaviaturistu v rokerski skupini ni lahko, prav nasprotno, precej težko je. Postavljen si v smešen položaj, ki ni tako varen, kot je kitarist ali pevec.
Pa vseeno ... Klaviaturist v skupini, kot je Deep Purple, ima danes precej podobno vlogo v hiearhiji - po izpostavljenosti - s kitaristom. Če samo upoštevamo nove skladbe z albuma Now what?!, kot so Weirdistan, Hell to Pay, Body Line, Blood from a Stone, Après vous in seveda Vicent Price.
Malo je res podobno zdaj. Zdaj sem že nekaj časa v skupini in pravzaprav z nobeno nisem ostal toliko časa kot s temi fanti. Vedno sem deloval po načelu, da ostanem s skupino največ tri leta in grem naprej. Vse je bil splet okoliščin. Mislim, da se mi tudi ni nikoli zgodilo, da bi me kdaj vrgli iz skupine, vedno sem sam odšel. Vajeti odločitve so bile vedno v mojih rokah.
Lahko rečemo, da vas žene strast do sprememb in novih izkušenj?
Če ti kaj ne ustreza ali pa nisi srečen pri svojem delu, je najbolje, da greš naprej. Tri leta sem bil v Colosseumu, toda ko se je Gary Moore odločil, da ga zapusti, je bil konec tudi zame. Presedlal sem v Rainbow, toda ko je odšel Cozy Powell, sem postal zelo nesrečen, zato sem se pridružil Ozzyjevi skupini, pri kateri sem ostal štiri leta. In tako se je nadaljevalo.
Kateri je vaš prvi spomin na Deep Purple, ko še niste bili del skupine?
Videl sem jih še kot študent glasbe na kolidžu Royal Northen v Manchestru. Šel sem na enega izmed njihovih koncertov in so me osupnili. Bili so neverjetni. Po koncu sem si rekel: "To hočem početi!" A nikoli si nisem mislil, da bom res.
Koliko se je spremenil vaš svet, ko ste jih spoznali? Kaj so vas ti možje naučili?
Z Rogerjem (Gloverjem op. a.) sva že sodelovala v skupini Rainbow in sva bila dobra prijatelja. Z Ianom Paicem sem sodeloval v skupini Garryja Moora. Nisem pa poznal Steva in niti Iana Gillana. Potreboval sem samo čas, da sem jih spoznal, za kar nisem potreboval veliko časa. So čudoviti ljudje ... S katerimi lahko sodeluješ pri delu. Od njih sem se veliko naučil dinamike skupine in vzdržljivosti na poti, ker smo ves čas na turneji. Neverjetno je, kako vsi zdržijo tak tempo. Zdi se, kot da jih ne moti, zato tudi vse poteka kot po maslu. To sem se naučil od njih.
Če bi vas oz. sploh vse druge člane Deep Purple prisilili, da ostanejo celo leto doma, bi zdržali?
Ne, znoriš (smeh). Je kot zasvojenost z drogo. Ko igraš in ustvarjaš hrup, čutiš tisti adrenalin, ki te poganja, zato si lahko pokonci, ko bi moral že zdavnaj počivati v postelji.
30 let ste na turnejah z nekaterimi največjimi britanskimi rokerskimi skupinami. Kaj je najtežji del tega?
(Si vzame čas za premislek) Že res, da si čas med ljudmi in v skupini, ampak tam si sam. Zelo je nenavadno. Življenje glasbenika je lahko precej osamljeno življenje, ker kamor koli greš, si tujec. Seveda je lepo, če greš iz hotela v hotel, ampak postaneš zelo len. Vse lahko postane nehumano.
Osamljeni že res, toda povsod, kamor pridete, ste obravnavani kot rokerska ikona. Koliko se je ta percepcija spremenila sploh v zadnjih letih?
Ko je Jon odšel, se mi zdi, da je bil to za skupino velik šok. Niso dobro vedeli, kako bodo shajali z mano, ampak smo se ujeli. Ko sem prišel, nas je spremljalo precej starejše občinstvo, zdaj pa opažam, da so pod odrom samo še mladi. Stari so seveda še navzoči, ampak tam nekje zadaj. Ko vidiš vse te mlade obraze, je izjemen občutek.
Glasba gre svojo pot. Ampak po vašem mnenju, če pogledamo največjo uspešnico Smoke on the Water, lahko rečemo, da je postala večja od tržne znamke Deep Purple?
To je zanimivo vprašanje. Ne, Mislim, da sta ime skupine in Smoke on the Water enako uspešni in prepoznavni.
OK. Me prav zanima vaš odgovor, ko boste nehali nastopati.
(Smeh). Buddy Guy, bluzovska legenda, je nekoč izjavil: "Glasbeniki ne gredo v pokoj, zrušijo se."
Seks, droge in rokenrol. Če izhajate iz svojih izkušenj, koliko je to precenjen pojem oz. preveč precenjen pojav v rokenrolu?
Najbolj izstopajoča pojava v svetu rokenrola, s katero sem nastopal, je bil Ozzy. V skupini sem bil štiri leta in na leto smo imeli okoli 160 nastopov. V vsem tem času smo izpustili samo en koncert. Skoraj povsod, kjer smo igrali, so bili nastopi razprodani. Ne moraš nastopati in živeti tako naporno, v takem življenjskem tempu, če se zapiješ ali zadrogiraš. Prikaz Ozzyjevega načina življenja je bil predstava za javnost, promocijsko orodje. Seveda slišimo, kako se glasbeniki obnašajo neprimerno, toda ne zdržijo dolgo. Če že, je njihovo trajanje omejeno na tri ali štiri leta.
Ozzyja smo spoznali preko medijev kot izjemno karizmatično osebnost, s katero se zdi, da včasih ni bilo najlažje sodelovati, kaj šele bivati v isti sobi. Kako ste ga vi doživeli?
Ozzy je zelo smešen človek, ima izjemen smisel za humor. Precej zanimiv človek, ko dobiš to čast, da ga spoznaš. Življenje z njim je vedno razburljivo. Lahko temu rečete, da je težko, ampak ko se dogajajo vse neverjetne stvari in se vsi smejijo, je zelo zabavno. Včasih je samo težko dohajati tempo življenja, ko se vse spreminja in si ves čas pred javnostjo ... Spotakneš se in s tem se je - kot sem videl na njegovem primeru - težko spoprijeti.
Spomnim se, kako ste v enem izmed intervjujev pripovedovali, da ste prav z Ozzyjem doživeli najbolj neroden trenutek v svoji karieri, ko ste igrali z njim 1984 na Madison Square Gardens pred 17.000 ljudi in se je zgodila neprijetnost s klaviaturami. Je v vsem tem času kaj preseglo ta incident?
(Smeh) Grozno je bilo. Odpovedale so mi tipke, in ko se je vrnila elektrika, so bile vse neuglašene. Zgodilo se je ravno v uvodu v Mr Crowley.
Je res, da ste svoj vložek za to skladbo napisali v borih 20 minutah?
Ja, posneli smo jo v slabe pol ure. Vsi smo bili v studiu in klaviature sem imel na mizi pri tonskem mojstru. Vsem sem rekel, naj me pustijo pol ure samega in se nato vrnejo, pa bomo videli, kaj bom ustvaril z Maxom, tonskim mojstrom. Ozzy se je vrnil predčasno in sem mu rekel: "Nisem še končal, pojdi stran (smeh)." Ko je prišel pozneje, je rekel: "To je neverjetno." Dobro, sem si mislil (smeh).
Ravno zdaj ste spet v studiu, ali z Deep Purple tudi tako hitro potekajo stvari?
Za zadnji album smo porabili tri tedne, smo sredi pisanja za nov album in snemanja demoposnetkov, preden bomo spustili producenta Boba Ezrina. Drugače pa imam zdaj priklopljene klaviature in vse, kar ustvarim, posnamemo v prvem poskusu in ne uporabljamo nobenih nasnemavanj. Takšen način ustreza Ezrinu.
Vaše koncerte na tej turneji, s katero prihajate v Slovenijo, začenjate s klavirsko uverturo Mars, the Bringer of War. Kakšna je simbolika za njo?
Skladbo sem malce priredil. A gre za čudovito melodijo, ki jo je napisal Anglež (Gustav Holst op. a.). Sicer pa uvod vsako leto spreminjamo. Uporabljali smo tudi dela Sergeja Prokofjevega.
Kako napreduje vaša biografija v neprestanem tempu koncertiranja?
Nosila bo naslov The Loneliness of a Long Distance Keybord Player (v slovenščini: Samota oddaljenega klaviaturista) in napreduje kar dobro. Samo usesti se moram in jo napisati, težava je v tem, da ni nikoli časa.
Se tako, kot bo naslov knjige, tudi drugače počutite na odru? Zapostavljeni?
Tvoja glavna naloga na turneji je, da igraš. Oder je kot dom, zato se na njem počutiš zelo varno. Čutiš, da gre vse po načrtu. Odličen občutek je, zato se ne počutim na njem zapostavljenega, temveč domačega.
Glede na to, da prihajate iz Sunderlanda, kako močno bije vaše srce za tamkajšnjo nogometno ekipo?
Ah, tako bežno (smeh). Šalim se. Sem nor navijač Sunderlanda.
Kdo bo po vašem mnenju zmagal na prihajajočem svetovnem prvenstvu v nogometu?
Hmmm ... Kdo bo zmagal? Brazilija. Ampak zdi se mi, da lahko Anglija preseneti. Novi selektor in spremenjena ekipa s talentiranimi mladimi igralci bodo po mojem mnenju presenečenje za marsikoga.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje