je več kot le glasbenik. Je glasbena institucija, filozof, genij in ena najvplivnejših oseb 20. stoletja. Je tudi eden redkih, ki mu uspe zbrati koncertno publiko s 60 let razpona.

"Idete na koncert?" so z nasmehom na ustnicah vprašali že cariniki na mejnem prehodu Zavrč in dajali občutek, da so prvič priča fenomenu masovnega eksodusa ljubiteljev rocka "preko granice". "Dajte mi tiste tablete," reče mož v modrem. "Kakšne tablete?" "Ma, ekstazi pa to. Nemate? Moral sem probati." Cariniki s humorjem. Kolegica se je komaj zadržala, da ga ni poučila, da se za take koncerte, če že kaj, uvaža trava, ne pa tabletk.

Dredi, hlače na zvonec in vonj po pačuliju
Vonj po kanabisu je bil namreč tisti, ki se je skupaj s tistim po pivu in kebabu širil po deževnem stadionu, na katerem so se dan po zmagi Hrvaške proti Nemcem na Euru Hrvati še vedno patriotsko sprehajali v barvah "Vatrenih". Kockastim trobojnicam so družbo delali slikoviti modeli z dredi, dolgimi lasmi ali Jimmy Hendrix afroti ter z obveznimi strganimi kavbojkami in allstarkami.

Sem ter tja smo opazili še kak kavbojski klobuk, ki je hotel kopirati Dylanovega, med množico pa so skakala tri dekleta, ki so zbirale podpise za svoje majice z napisom "Ovo je majica, sa kojom sam bila na Bob Dylanu".

Vlado Kreslin in Manici za uvod
Stadion je bil na tričetrt prazen, ko je ob 17. uri stopil na oder najprej hrvaški veteran Drago Mlinarec, za njim pa še naš Vlado Kreslin. Uradna brošura je oba izvajalca neskromno uvrstila v Dylanov rang na našem ozemlju. "Folk rock melosu" Mlinaraca in Kreslina so sledili hrvaški rockerji Majke s pevcem, ki mu je bil pri njegovi (zgoraj brez) ekspresivnosti navdih najbrž Scott Weiland iz Velvet Revolverja.

Čast ogrevati množico pred velikim Dylanom je pripadla valižanskim "alter pop rockerjem" Manic Street Preachers, ob katerih pa smo imeli občutek, da so njihovi najboljši časi že mimo. Jasen znak za to: ko moraš poseči po komadih, kot You Love Us, pihanju na dušo gostiteljev s "Tudi mi smo kot vi mala država" (in ob tem omeniš še hrvaško nogometno zmago) in ko je vrhunec tvojega nastopa priredba (Rihannine Umbrelle).

Staro, predelano in novo
Po tričetrturnem čakanju je na oder le stopil mitski ameriški virtuoz, 67-letnik, ki že od začetka 60. navdušuje koncertno publiko, revija Rolling Stone pa ga je razglasila za največjega rock izvajalca vseh časov. S svojo skupino je v dvournem nastopu, ki ga po Bobovi molčeči navadi niso prekinjale ne napovedi ne pozdravi in zahvale občinstvu, predstavil del svojega bogatega repertoarja - od zgodnejših Just Like a Woman in Highway 61 Revisited, do novejših skladb s svojega zadnjega albuma Modern Times (2006).

Kot ima Dylan navado, so bili nekateri komadi predelani skoraj do nerazpoznavnosti (Tangled Up in Blue), praktično vsi pa so krepko presegli 5 minut in se podaljšali v prave male simfonije (Desolation Road).

"Ajd, sviraj one stare!"
Po Just Like a Woman in Tangled Up in Blue pa je zame ena od poslastic večera, z oskarjem nagrajena Things have Changed, napovedala novejše komade. A da se stvari pač spreminjajo, tudi Dylan, ni zadovoljilo vsega občinstva, saj je po nizu novejših, manj ponarodelih pesmi (Ain't Talkin', Ballad of a Thin Man) nestrpni oboževalec za mano že vpil "Ajd, sviraj one stare, jebote!".

Dylan je nemoteno nadaljeval s svojo rutino - gostobeseden v besedilih, popolnoma tih sicer -, edinokrat, ko je spregovoril, je bilo pred zadnjim komadom, ko je s pojočim, nezgrešljivim glasom nekoga, ki daje občutek, da je vse življenje preživel v louisianškem močvirju, predstavil svoj bend.

"Bob has left the Building"
Poslovil se je malo pred polnočjo s komadom, ki je zbrane, že malce statično zibajoče (ne vem, ali od mraza ali od kanabisovega oblaka ali od počasnih melodičnih komadov), spravil kvišku: Like a Rolling Stone. Vsi so pritegnili k refrenu, čeprav amaterji nismo bili ravno v koraku z improvizirajočim Dylanom, ki je ubral popolnoma drug ritem.

Še komaj opazen priklon z glavo, in že ga ni bilo več - kljub posameznim klicem množice v pošvedrani angleščini "Vi vont Bob! Vi vont Bob!"

Klic bi lahko razumeli tudi tako: v času, ko so radijske valove, MTV in razne gasilske veselice preplavili instant bendi, ki stavijo bolj na embalažo kot vsebino, si resnično želimo obdobja, ko so bili "Bob Dylani" zvezda stalnica. Žal so preživeli in se ohranili le redki, nove pa se prekleto težko najde.

Kaja Sajovic