Dubfire je veteran v svetu techna. Je eden izmed tistih izvajalcev, katerih talent in intuicija sta pripeljala med najuglednejše predstavnike elektronske glasbe.

Tudi zaradi delovanja v duetu Deep Dish.

Skupaj z didžejem Sharamom sta svoj čas tvorila uspešni tandem, ki je pred nekaj manj kot desetimi leti razpadel, pred letom in pol pa sta ga znova oživela. Deep Dish je postal zgodovina, Dubfire pa je stopil na samostojno pot, kjer je nastope nadgrajeval z vizualnimi projekcijami. S svojo filozofijo se je postavil ob bok prevladujočim didžejem underground scene in se uveljavil kot inovator v združevanju vizualne umetnosti z glasbo.

Dubfire se bo pridružil izvajalcem na letošnjem festivalu ECO, ki bo med 24. in 26. julijem potekal v Opatjem selu pri Novi Gorici. "Zelo me zanima, kaj poslušajo slovenski ljubitelji elektronske glasbe," je dejal didžej za MMC.

Pogovor si lahko preberete spodaj.

V svoji karieri vam je uspelo doseči oboje: mednarodni uspeh na komercialnem prizorišču in priznanje med underground sceno. Katero občinstvo je zahtevnejše, če pogledate z vidika umetnika in z vidika podjetnika v svetu glasbe?
To je zelo dobro vprašanje. Nisem mislil, da bo 'underground' scena tako zahtevna, kot je bila komercialna v času največjih uspehov, ki sem jih doživel z Deep Dishem. Morda je celo zahtevnejše. Technoskupnost je precej težko osvojiti, saj je zelo stroga in zaprta do drugih ljudi. In potem sem prišel jaz. Že od prej sem poznal Carla Craiga in številne druge predstavnike techna, saj sva s Sharamom v zgodnjih dneh Deep Disha začela kot izvajalca deep housa. Poznali so naju, toda ko sem stopil na samostojno pot - takoj po drugem skupnem albumu z Deep Dish, ki je bil zelo komercialno usmerjen -, je bilo veliko skepticizma. Veliko let sem se moral vsem dokazovati.

Kje ste se največ naučili?
Imel sem zelo zanimiv potek kariere, tako da sem se naučil vsega, kar sem se lahko. Toda največji izziv je bil, da sem se moral dokazovati.

Kako so gledali na vas poslušalci underground scene - torej na izvajalca, ki je že doživel uspeh na komercialnem področju?
Prihodnje leto bom praznoval deseto obletnico samostojne kariere. Če pogledam svoje delo, se mi je uspelo infiltrirati med underground sceno. Toda z leti manj razmišljam, kaj menijo drugi. Skušam si sam postavljati izzive in iskati navdih. Zato se tudi z vsakim projektom, ki se ga lotim, želim preroditi. Izpolnitev lastnih ciljev me veliko bolj zadovoljijo in temu tudi posvečam več pozornosti.

Kot ste že malo načeli prej: ves čas vam je uspevalo, da ste predstavljali nove inovacije. Kakšen izziv je to v "obrti", kjer se zdi, da je nebo meja, toda vseeno se številni izvajalci vrtijo v nekem začaranem ustvarjalnem krogu?
Trudim se postaviti v položaje, za katere vem, da me bodo navdihnili. Obiskujem koncerte izvajalcev, kot so Zedd, Laurent Garnier, Sven Väth ... Vsak izmed njih ima svoj zvok in sporočilo. Ko jih poslušam, se mi odprejo nova obzorja pri ustvarjanju svoje glasbe. Črpam njihovo znanje.

Zdaj se predstavljate na nastopih z novim vizualnim konceptom, ki ste ga poimenovali dubfire: live HYBRID. Kako težko je bilo poiskati ravnovesje med vizualnimi elementi in glasbo?
Na začetku mi je predstavljal pravi izziv, ampak sem se obrnil po pomoč k ekipi vizualcev, ki imajo svoj sedež v Brooklynu. Skupaj smo izdelali osnovni koncept. Moram poudariti, da sem vsakega člana v ekipi sem izbral z razlogom, saj so zelo nadarjeni in imajo svoj slog in notranji glas. Smo kot glasbena skupina: vsak član prispeva h končnemu izdelku. Nastop je izkušnja za obiskovalca in za ustvarjalce - predvsem v fazi pripovedovanja zgodbe.

Kdaj ste se tako navdušili nad tehnologijo?
(Smeh) Ne vem. Ko sem prišel v ZDA, sem bil zelo sramežljiv in introvertiran. Nisem poznal jezika, tako da sem se vedno družil z manj popularnimi otroki. Veliko izmed njih so zanimali računalniki, fotografija, umetnost, tako da sem to vedno cenil. Tudi moj oče je bil pesnik, zato imam umetniško dušo prirojeno z njegove strani. Toda z leti pa sem začel bolj slediti novim smernicam v tehnologiji in v glasbi. To me že od nekdaj zanima.

Ko pogledamo danes mlajše didžeje, se zdi, da v ospredje postavljajo šov, in ne glasbe. Kakšen je vaš pogled na podmladek?
Precej je očitno. To je nenavadna tema. Vsakič ko sem na večerji z didžeji ali promotorji, se nepričakovano zapletemo v ta pogovor. Sam drugače razumem besedo didžej, saj prihajam še z zgodnjega obdobja razvoja tega poklica. In moja definicija se popolnoma razlikuje od nekoga, ki se kot 18-letnik podaja na pot didžeja. Ti dobesedno uspejo čez noč. Nimajo zgodovine, kot jo imamo mi, in tudi ne razumejo naše definicije, kaj je didžej. Mogoče pa ta ni več relevantna za 16-letnike, ki poslušajo EDM, saj so priklopljeni na tehnologijo in ne vidijo sveta skozi iste oči.

S sovrstniki se pogosto spominjamo, kako je bilo včasih in kako mladi ne cenijo našega dela oz. ga ne razumejo. Potem pa se pogovarjam s 16-letniki, ki poslušajo Skrillexa in Martina Garrixa in imajo drugačne poglede. Z njimi se ne smeš pregovarjati, ker so oni razlog, zakaj je elektronska glasba tako velika, kot je danes.

Kako vam uspeva ohranjati stik z novo generacijo? Vas je kdaj strah, da boste "zaspali" in vas čez kakšno leto ne bo več na zemljevidu elektronske glasbe?
Mislim, da je vsakega didžeja strah, da bo nekega dne postal nepomemben. Sam se tega nisem nikoli bal, ker sem bil vedno korak pred svojim občinstvom - naj bo to prek tehnologije ali glasbe mladih producentov, ki me navdihujejo in kažejo, kam bo šla glasba v prihodnosti. Zame je precej lahko, da ostanem motiviran. Moj največji strah je, da bom postal povprečen. Raje imam močne odzive občinstva, pa naj jim bo všeč ali ne, kot pa da nimajo mnenja oz. postanejo apatični do moje glasbe.

Pred petimi, šestimi leti ste imeli pod pod okriljem vaše "booking" agencije slovenskega didžeja Umeka. Kako gledate nanj?
Zdaj prihajam v Slovenijo in me zelo zanima, kaj poslušajo slovenski ljubitelji elektronske glasbe. Kot opažam na primeru Umeka, je postal osrednji izvajalec na festivalih po svetu in mu gre zelo dobro. Mislim, da sva se na zadnje srečala na EDC festivalu v Las Vegasu. Nisem ga še slišal, kako igra, je pa predstavnik slovenskega naroda in zvoka.

Na festivalu ECO, kamor prihajate, ne boste predstavili svoje vizualne projekcije. Kako to?
Gre za zelo zahtevno produkcijo, kar bi predstavljalo nam in organizatorjem prevelik zalogaj.

Pred kratkim smo bili lahko priča združitve Deep Disha. A še preden se je to zgodilo, so vas ljudje ves čas primerjali s Sharamom ali pa vsaj omenjali njegovo ime v povezavi z vami. Kako ste vi gledali na to?
Najin razhod je bil na začetku zelo neobičajen: nisva izdala izjav za javnost, nisva govorila o tem z novinarji, toda veliko ljudi je želelo najti kontroverznost v najinem odnosu ali pa naju obrniti drug proti drugemu. Iskali so, kaj je bilo v izdelkih Deep Disha bolj delo Sharama in kaj mene. Hoteli so naju razdeliti, ampak to obdobje je končano. Zato sem vesel. Zdaj razumejo, da sva hotela predstavljati svet housa in techna na nov način.
Pred nama s Sharamom je zelo razburljivo obdobje: vsi pričakujejo, kaj bo najin naslednji korak. Izdala sva singel, toda pripravljenega imava veliko materiala in sva zelo vznemirjena. Veliko ljudi ne ve, kako naj bi Deep Dish zvenela v letu 2015, in odgovarjanje na to vprašanje pred leti je bilo zelo težko, ampak zgodila se je zanimiva evolucija od pogovora, da se znova združiva do izdaje singla, in do obdobja, kjer sva zdaj. Trenutno tako delava zadnje popravke na materialu, ki ga bova najverjetneje začela izdajati proti koncu leta.

Kaj ta ponovna združitev pomeni za vašo samostojno kariero?
Najzanimivejša stvar pri Deep Dishu bo to, da sva s Sharamom šla vsak svojo pot in dobro razvila svoje individualne identitete. Združitev je bila zato toliko bolj zabavna, ker sva si prizadevala vzpostaviti samostojno identiteto, zdaj pa sva spet našla skupno iskro znotraj Deep Disha. Nekaj je jasno: on ni želel, da bi zvenel kot Sharam, in sam nisem želel, da zvenel kot Deep Dish. Poiskala sva srednjo pot.