"Mi smo popolnoma enakovredni bend. Če nekomu nekaj ni všeč, se pogovorimo, zakaj mu ni všeč in naredimo stvari tako, da so vsi zadovoljni. Tide v nobenem primeru ni diktatura," je v pogovoru za MMC dejal pevec in kitarist skupine Kevin Koradin.

Kot je nadaljeval, je to album, na katerem se znova sliši duh skupine Tide.

Cel pogovor pa si lahko preberete spodaj.

Po albumu Regeneration pa ste se zdaj odločili za trši album No. 4. Zakaj je bil po eksperimentalnem albumu čas za spremenjen zvok?
Celoten album Regeneration ni šel nikamor, če sem iskren. Ni bilo naše najbolj posrečeno obdobje. Zdi se mi, da je naša rockerska plat uspešnejša od eksperimentalne. Regeneration z nobenega vidika ne mislim, da je bila slaba. Ampak če pogledamo realno, ni bila tako dobro sprejeta kot prejšnje. Mislim, da smo v tistem obdobju morali narediti. Skupina je morala poskusiti nekaj novega, mogoče tudi zato, ker se včasih naveličaš kakšne stvari, zato smo se vrnili h koreninam. Če povzamemo prva dva albuma, je to njihovo nadaljevanje. Povezano je spet s tem, da sem začeli igrati kitaro. Kot kitarist sem tudi začel skupino in se pozna, če igram na kitaro ali samo pritiskam na gumbe klaviatur.

Kaj vas je odvrnilo od kitare?
Ne, da me je nekaj odvrnilo od kitare. Takrat ko smo po petih letih intenzivno delali s prvotno zasedbo, sta dva člana ravno odhajala. Prihajale so novosti. Čutil sem, da je pravo obdobje, da naredim nekaj novega. Danes imam občutek, da bi moral to izdati kot soloalbum. Že takrat sem imel pomisleke, da bi moral biti to soloalbum. In da bi z naslednjim albumom nadaljevali z značilnim zvokom Tida. Založba se takrat s tem ni strinjala. Da, bil je šok za oboževalce, zagotovo. V karieri je tako, da včasih pride eno takšno obdobje. Imeli so ga Rolling Stonesi, ko so preigravali disko in oboževalcem ni bilo všeč, na koncu pa so se vrnili k bluzrocku. Včasih ne znaš ceniti tega, kar imaš, dokler tega ne izgubiš.

Kaj bi rekli kritikom, ki pravijo, da so se Tide po prvih dveh albumih "izgubili"?
To ni res. Drugi album je bil samo rezultat drugačne ekipe, odkar sta se pridružila Gregor in Peter v skupino. Želeli smo posneti klasični stari rockalbum.

Ste čutili takrat kakšen pritisk pri izdajanju druge plošče?
Nothing to Lose je bil uspešnejši kot Seven Days. Seven Days je imel slabše kritike, pri ljudeh pa je bil najbolj priljubljen Nothing To Lose. In tega albuma sploh nimamo več - bil je natisnjen v največji nakladi, zdaj pa ga skoraj ni več. Moram pa reči, da je zadnji album No. 4 bolj podoben Seven Days kot Nothing To Lose. Z njim odgovarjam vsem kritikom, ki so rekli, da smo se izgubili po prvem albumu. Odgovarjamo. In še to: No. 4 je bendovski album. Ta album smo naredili kot bend. Čuti se duša benda. Vsak je odigral svoje inštrument. Komade smo vadili skupaj in jih posneli. Tudi te očitke, da Tide ni bend, lahko vržemo čez okno.

To tudi pomeni, da ste se nekako naveličali individualizma?
Individualizem ni bil moja odločitev. Skupine ni bilo. Nisem niti imel izbire. Ali bi nehali delati ali pa sem nekaj posnel, da se je lahko nadaljevalo. Dokler se je skupina spet formirala in so se stvari postavljale na mesto, je trajalo nekaj časa. Ne moreš čez noč zagnati lokomotive. Šele s prihodom Blaža na bobnih v skupino smo našli svoj pravi tir. Zdi se mi, da je bil neka reinkarnacija Gregorja. In smo se spet našli. Vem, da so bili ljudje na Rock Music Festu šokirani, da so nas znova videli v tisti rockerski luči. To je Tide. Jaz sem v osnovi kitarist. Zame je petje samo peti inštrument v skupini. Malo smo ekspirimentirali in smo se vrnili k temu, kar imamo najraje. Ni bilo nobenega načrtovanja. Spet uživamo.

Kako pa je organizirana skupina: gre za diktaturo ali za demokracijo?
Ni diktatura. To je eno ime, ki se me je prijelo in se mi vedno pripisuje: vodja, kitarist. Ne, sploh ne. Mi smo popolnoma enakovredni bend. Če nekomu nekaj ni všeč, se pogovorimo, zakaj mu ni všeč in naredimo stvari tako, da so vsi zadovoljni. Tide v nobenem primeru ni diktatura. Mi na koncu moramo vse posneti, zvaditi, aranžirati skupaj. Četudi je na meni produkcija. Si razdelimo vloge. Jaz mislim, da se me je ta oznaka prejela, ker sem tekstopisec. In kot takšen moram vedno odgovarjati, o čem govori skladba. V vsaki skupini potrebujemo predstavnika za stike z javnostjo, in to sem jaz. To nikakor ni diktatura. Ob demoposnetkih smo se vsi odločali, katera skladba bo šla na album. Ko smo snemali, smo bili vsi prisotni. Ne glede na to, kdo je igral.

V nasprotju s preteklimi tremi albumi ste znova snemali v Sloveniji. Zveni album, sneman v Sloveniji, bolje ali slabše kot v tujini?
Mirno lahko odgovorim, da ne. Ni važno, kje snamaš. Važno je, s kom snemaš. Kako se ujameš z ekipo. In to sem vedno zagovarjal. Jaz sem vedno snemal s tujo ekipo, ker smo dobri prijatelji. Moje mnenje je, da je to album z najboljšim zvokom in posneli smo ga v okolici Ljubljane.

Ampak sneman je bil znova v angleščini.
Snemali smo ga v angleščini, ker enostavno jaz ne znam peti ljubljansko. Ko pojem primorsko, dobim očitke, da to ni vredu. Ne morem se pa prisiliti, da bi pel ljubljansko, ker izpade povsem izumetničeno. Držimo se tega, kar znamo. Zakaj bi delal nekaj, kar ne znam dobro, na silo? Sem pa poskusil. Posneli smo dve skladbi v slovenščini. Sem pokazal dobro voljo. Ampak nekako se ni "prijelo" (smeh).

Glede na to, da imate na sebi majico Beatlov in da prav zdaj mineva 50 let od izdaje njihovega prvega singla. Katero vašo skladbo mislite, da si bodo ljudje zapomnili čez 50 let?
Ne vem, ali se bodo spominjali našega prvega singla, glede na to, da smo odrasli v času, ko vse hitro pride in gre. Preveč je prenasičenih informacij. Mislim, da se bodo mogoče spominjali skupine. Mogoče kakšnega videospota (smeh).