Drugi koncert Editorsov v Ljubljani je bil tako na nek način drugačna izkušnja kot tista iz leta 2011, ko so se v Križankah ustavili v okviru mini "urbanega festivala".

"People are fragile things / be careful what you put them through," poje frontman Tom Smith, z enakim žarom in in magnetizmom kot pred daljnimi desetimi leti, ko jih je Munich, singel s prvega albuma The Back Room, iz Stafforda izstrelil v svet. Njegov bariton, ki je na petih albumih preživel vse od postpankovske turobnosti do spogledovanja s stadionskim rockom in zdaj še eksperimentiranja z "mehko" elektroniko iz osemdesetih (na svežem albumu In Dream), ostaja prepoznaven, čeprav za spoznanje manj temačen kot v prejšnjih letih - kdo bi si drznil trditi celo, da v novih pesmih, kakršna je Ocean of Night, zvenijo skoraj radostno. Smith je med drugim umiril tudi svoje trzajoče, epileptične plesne gibe, a kadar iz sebe iztisne tisti visoki falzet, dokaže, da tudi novi plošček upošteva njegov impresivni voklani razpon (All The Kings). Nekje na sredi šova postreže z ganljivo akustično različico pesmi Smokers Outside Hospital Doors, ob kateri bi verjetno judje mahali z vžigalniki, če bi taki "retroartefakti" na koncertih še bili v množični uporabi, podobno akustično predelavo je pred tem doživela tudi pesem All Sparks.

Lepo funkcionirajo tudi vse štiri pesmi s prejšnjega, kritiško ne prav najtopleje sprejetega albuma The Weight of Your Love, Sugar, Nothing, A Ton of Love in Formaldehyde, ki jo je bend, presenetljivo, oklestil na veliko manj udarno različico.

Podaljšana različica "diskosingla" Papillon v podaljšku končno pripravi avditorij do skakanja in divjanja; če hočejo z odra odkorakati na vrhuncu, se to zdi idealen trenutek, a Editors nas dokončno "odslovijo" s še enim komadom z novega albuma, nalezljivim Marching Orders.

Skeptiki, ki smo se na tihem bali, da so Editors v zadnjih letih - še posebej po kadrovskih spremembah v 2011 - v počasnem zatonu, smo bili na sinočnjem koncertu prijetno presenečeni. Bend, ki je z odrsko kilometrino izgubil del svoje značilne nervozne energije, deluje bolj uigrano kot kadar koli prej. Čeprav bi si želeli malo manj predvidljivo setlisto, ki ne bi preigrala prav vseh obveznih singlov s prejšnjih albumov in bi na dan privlekla tudi kak pozabljen komad, pa Editros vsaj z novim materialom dokazujejo, da v prihodnosti morda ne bodo vedno ubirali najbolj predvidljivih smeri.

Popoldne pred njihovim nastopom v Ljubljani smo se lahko na hitro pogovorili z Elliottom Williamsom, klaviaturistom, spremljevalnim vokalistom in kitaristom skupine. Tako kot njegovi kolegi iz skupine je tudi Williams vljuden, a britansko zadržan mladenič. Pri 26 letih velja za "otroka" v skupini, prizna v smehu.

Je tokratna turneja za vas za spoznanje manj stresna izkušnja kot prejšnja? Po izidu albuma The Weight of Your Love sta bila z Justinom Lockeyem "nova mulca" v bendu; verjetno sta imela občutek, da so vse oči uperjene v vaju.
Na neki način je vse skupaj zdaj res že bolj utečena in vsakdanja izkušnja kot takrat, ko sva šele začela nastopati z bendom. Seveda so koncerti še vedno vznemirljiva izkušnja, ne čutiš pa več tistega dodatnega bremena, da boš prvič stal pred oboževalci skupine, ki se sprašujejo: "Pa kdo sta ta dva modela?" Poleg tega je ta turneja precej drugačna od prejšnje.

Bi se strinjali z oceno, da Editors z novim albumom širite svoj tematski spekter? Če je šlo prej predvsem za zveze in odnose, se tokrat ponekod obračate navzven, k družbi, morda celo politiki (No Harm, Forgiveness ...). Pojavljajo se motivi osamljenosti in zunanjega pritiska. Ima to kakšno povezavo s tem, da je večina članov sredi tridesetih in jih pač zanimajo (tudi) druge stvari?
Ne vem, mogoče. To ni nekaj, o čemer bi se v bendu eksplicitno pogovarjali. Besedila so praviloma Tomova domena in bolj ali manj mu pustimo, da dela, kar hoče. Na prejšnjem albumu se je definitivno obrnilo tako, da je prevladovala tematika ljubezni, novi pa je precej luciden in odprt za različne interpretacije. Zelo zanimivo se nam zdi poslušati, kako si ga ljudje razlagajo; oboževalci poiščejo nekaj, kar jih osebno nagovori. To je navsezadnje najmočnejša prvina glasbe kot umetniške zvrsti: nikoli ni popolnoma neposredna in enoznačna.

Je bila tematika sanj in spanja namerna rdeča nit, ki se pojavi več pesmih, ali pa se je izkristalizirala šele na koncu, ko ste iskali primeren naslov?
Ko je bil album že končan, smo se začeli pogovarjati o naslovu in Tom je predlagal In Dream. Nismo hoteli iti na prvo žogo in ga poimenovati "In Dreams", ker smo iskali nekaj rahlo nenavadnega. Celotna izkušnja snemanja je bila še najbolj podobna sanjam; v popolni osami smo živeli v Škotskem višavju, pred kuliso neverjetnih gora in ob nenehnem spreminjanju vremena - sijalo je sonce, pihal veter, padal sneg, videli smo morje ... Razen nas in gospe, ki nam je čistila in kuhala, ni bilo tam nikogar. Delali smo brez prestanka in počasi smo se začeli počutiti kot v sanjah, pa čeprav to zveni kot neumen kliše. Pa ne mislim "v sanjah" kot "sanjsko lepo", ampak "tole tukaj je res čudaški način življenja".

Pravzaprav to zveni kot potencialno zelo stresna situacija: osama, brez kakršnih koli distrakcij, in pritisk, da je treba nekaj ustvariti ...
Ta osama je bila prav to, kar je omililo stres. V studiu si obdan s celo kopico tehnikov, producentov in ljudi, ki jih niti ne poznaš - tam imaš šele občutek, da se moraš izkazati! Tako pa je bilo samo nas pet in smo se lahko res sprostili. Če bo trajalo ves dan, da se nečesa spomniš, bo pač ves dan. Nimaš občutka, da ti z vsako sekundo odtekata čas in denar.

Omenili ste, da so besedila praviloma Tomova domena, ampak na albumu ste kot avtorji podpisani vsi. Je to predvsem simbolična gesta, naznanilo, da to ni bend, v katerem bi vse niti vlekla dvojica Smith-Urbanowicz? (Chris Urbanowicz je kitarist, s katerim se je bend zaradi "glasbene usmeritve v prihodnosti" razšel leta 2012; zamenjala sta ga Williams in Justin Lockey.)
Proces pisanja pesmi je vseeno še vedno skupinski projekt in vsak ima svoje mnenje. Skupina je zdaj kolektiv enakih, ne pa diktatorski režim ali pa naveza, ki bi imela izrazitega vodjo. Vse skupaj je veliko zabavneje.

Druga velika sprememba v procesu dela pa je seveda to, da ste pod album podpisani kot producenti. Nikjer v ozadju torej ni bilo Flooda ali kakega drugega uglednega imena, ki bi bilo odgovorno za ključne odločitve. Je ta nova svoboda s seboj prinesla tudi kake nove izzive?
V vlogo producentov smo v resnici "padli" bolj po nesreči kot kako drugače. Na Škotsko smo se odpravili z mislijo, da bomo samo pisali in premlevali ideje. Produciranja smo se lotili brez vnaprejšnjega premisleka ali odločitve, pa je kar funkcioniralo. Ključ je v tem, da o stvareh ne razmišljaš v nedogled, sicer na koncu ustanoviš cel kup služb in funkcij, ki jih v resnici ne potrebujemo. "O, glej, album delamo, kako kul," smo se zavedli nekje na sredini. "Nadaljujmo torej to, kar smo začeli." Ker smo bili tam samo člani benda, se nikomur ni mogel razrasti ego - nihče ne dobi več časa s producentom in podobno.
Kot najmlajši član ste neke vrste "tinejdžer" pri Editorsih. Se to kje pozna?
V bendu me gotovo obravnavajo kot mulca - pa saj je vedno tako, kaj ni? Verjetno bi oni lahko več povedali o tem kot jaz. Imamo približno enaka zanimanja in glasbene preference. Vedno mislijo, da jim bom lahko povedal, kateri so "vroči novi bendi", ampak se mi ne sanja. (Smeh.)

Novi album ima veliko večji poudarek na sintetizatorjih v primerjavi s prejšnjim, ki je bil predvsem kitarski. Po izidu The Weight of Your Love ste bili vidno naveličani večnih primerjav z Joy Division; kot močen vpliv ste navajali R.E.M. in peli hvalnice The National. Zdi se, da so bile tokrat v igri drugačne oporne točke.
Prejšnji album je bil tradicionalen kitarski "album benda", ker smo v tistem trenutku to morali biti. Skupini sva se pridružila dva nova člana in vedeli smo, da bo treba na turnejo. Pomembno se nam je zdelo, da zvadimo tradicionalen koncertni nastop, v katerem je Justin kitarist, jaz pa klaviaturist, vsi pa se držimo svojih vlog. Vsi imamo indie glasbeno ozadje: R.E.M, Bruce Springsteen in podobni izvajalci so bili skupna točka, prek katere smo navezali stik, zato smo hoteli posneti tudi tradicionalen album.

V času od takrat pa je vsak od nas začel v bend vnašati lastne vplive ... Rečem lahko samo, da me prav zanima, kakšen bo šele naslednji album. Zakulisje je nekakšen talilni lonec vse glasbe, ki jih v tistem trenutku vsak izmed nas posluša. Na prejšnji turneji se je v garderobi vrtelo veliko elektronike. Našli smo neko nemško založbo, Erased Tapes, ki ima pod svojim okriljem Nilsa Frahma, Ólafurja Arnaldsa, Michaela Pricea in podobne izvajalce - minimal, elektronika, orkestralna glasba. Meni je všeč dance, tudi tehno, na primer Daniel Avery. Vse to se je znašlo na albumu in mislim, da smo hoteli nadaljevati v smer, ki s(m)o jo začeli z albumom In This Light and on This Evening. To seveda ni bilo nekaj, kar bi vnaprej sklenili ali o čemer bi debatirali: ko smo prišli v studio, so nas bolj pritegnili sintetizatorji kot bobni in kitare, in to je bilo to.

Ampak nimam občutka, da bi bil album ravno natrpan s plesnimi komadi, primernimi za na stadione.
"Hitičev" nimamo, ne. To smo počeli v preteklosti, na primer s singlom Papillon, ampak mislim, da so nam trenutno bolj všeč zadržane stvari in predvsem napetost.

Ste že siti etikete "indiebenda"? Še pred nekaj leti je pomenila, da ti je padla sekira v med, zdaj pa se zdi, da je občinstvo poplave indiebandov že sita. Ste raje "alternativen" bend? Vas moti oznaka, da ste pop?
Res mi je popolnoma vseeno. Ljudje nas lahko opišejo, kot nas hočejo, sami se o tem ne pogovarjamo. Ali smo rockbend? Seveda, saj igramo rock. Indiebend? Prav tako, in tudi poppesmi pišemo. "Indie" zame pomeni independent, bend, ki ustvarja samostojno, in mislim, da ustrezamo temu opisu. Ampak me res ne moti nobena etiketa.

Na turneji ste zdaj že približno dva meseca. Kako funkcionirajo nove pesmi v živo? So kakšne, ki se obnesejo bolje kot na albumu, in kakšne, ki se jih ne da inkorporirati v starejši material, ki ga igrate v živo?
To je vedno zanimivo ugotavljati. Vedno so stvari, ki jih je treba v živo spremeniti, ker nekateri prijemi pač ne vžgejo, če imaš na odru samo osnoven basovski boben. Zabavno je igrati nove različice starih pesmi, ampak potrebnega je ogromno dela, preden nekaj začne zares funkcionirati - več kot pri prejšnjem albumu, ki je bil v bistvu že posnet tako, kot se ga je igralo v živo. Pazili smo na to, da bi pesmi prepletli v sosledje, ki deluje skladno. Trenutno preigravamo skoraj cel katalog benda in mislim, da imamo kar nekaj vrhuncev vsak večer.

Katere pesmi trenutno najraje igrate v živo?
Trenutno so mi res všeč Ocean of Night, Marching Orders, pa An End has a Start. No Harm se mi zdi zanimiv uvod - da ne pridemo v oder v ravno bombastičnem slogu, ampak že takoj na začetku nastavimo vzdušje ... vzdušje, ki smo ga prinesli s seboj iz Škotske.

Kako pa se bo to vzdušje obneslo na festivalskih prizoriščih? Letošnjo festivalsko sezono ste sicer preskočili, načeloma pa pogosto igrate na takih prireditvah.
To moramo še razdelati ... Pravzaprav smo se o tem prvič pogovarjali šele včeraj ob večerji (Smeh.) Lahko res začnemo nastop pred 30 tisoč pijanimi ljudmi z No Harm? Ne vem, mogoče lahko. Naša naslednja naloga bo, da to ugotovimo.

Petnajstega novembra bi morali nastopiti v Lyonu, pa je koncert zaradi terorističnega napada v Parizu odpadel. Ste ob tragediji razmišljali o tem, kaj je dogodek pomenil za prihodnost nastopov v živo - ne samo, kar zadeva varnost, ampak tudi občutek nasilnega vdora v intimno, zasebno sfero naših življenj?
Tisto noč se je spremenilo vse. Seveda se nam je trgalo srce - koncertne dvorane so sobe, v katerih živimo, in počutiš se, kot da je šlo za osebni napad na glasbo in umetnost na splošno. Česa takega si verjetno nihče ni predstavljal. Seveda smo iz spoštovanja odpovedali naslednji koncert in se pogovarjali tudi o preostanku turneje - ampak ko smo prišli v Barcelono, nam je bilo jasno, da se ne moremo kar umakniti. Seveda smo bili živčni in razmišljali o tem, kje so vsi izhodi - ampak koncert je bil na koncu eden najboljših, kar sem jih kdaj odigral. Ne moremo prenehati s tem, kar počnemo, ker je ideja večja od nas ... točno to namreč hočejo doseči in ne bomo se jim uklonili. Pri koncertih gre za izkušnjo skupnosti. Od tistega nastopa dalje sem na odru spet sproščen. Verjetno bomo imeli pariško tragedijo vsi za vedno nekje v zadnjem delu možganov, ampak ne moremo ne živeti dalje.