Skupina že nekaj časa obljublja svoj nov studijski album, a še prej se je odločila za izid male plošče (EP) Window, ki je namenjena predvsem slovenskim poslušalcem. "Hkrati pa je izid plošče pogojen tudi z določenimi dogovarjanji s tujino, zato smo rekli, da zaenkrat zadovoljimo le slovenske oboževalce," je pojasnil Buda.

Zimsko obdobje pa je bolj kot skupina zaznamoval projekt njihovega bobnarja Marka Soršaka - Sokija, ki je ob 20. obletnici svoje kariere pripravil dobrodelno akcijo, s katero je začel zbirati sredstva, da bi osnovnim šolam zagotovil čim več brezplačnih glasbil.

Celoten pogovor s člani skupine si lahko preberete spodaj.

Zimskega spanja je za Elvis Jackson konec, končali ste ga z izdajo male plošče. Gre za skladbe, ki do zdaj niso našle svojega mesta na avdionosilcih, in dodali novo skladbo. Zakaj zdaj?
Slavc: Mali plošči bo sledila plošča, kjer bo moč slišati samo pankrock.
Buda: Malo močnejša bo. Žanrsko bolj usmerjena. Zato smo se odločili, da v tem času, dokler plošča ne izide, izdamo nekaj, kar bo pomagalo oboževalcem, da bodo lažje počakali do jeseni. Hkrati pa je izid plošče pogojen tudi z določenimi dogovarjanji s tujino, zato smo rekli, da zaenkrat zadovoljimo le slovenske oboževalce. Na plošči se je znašlo nekaj skladb, ki jih še niso izdali, ena akustična skladba, en remiks, ena novost in dve 'live' skladbi.

I Believe in ... je nova skladba, v kateri prevladujeta ustaljen ritem in besedilo, ki ni tako zahtevno, ampak prav z vokalom ustvarjate tisto dinamiko do konca. Kakšna je zgodba za njo?
Buda: Mislim, da je to ena izmed naših najstarejših skladb. Ideja izhaja iz leta 1996 - že takrat smo imeli izdelan refren. Potem pa smo pozabili nanj. Na turneje smo namreč včasih nosili s sabo akustično kitaro, in ko smo preigravali, se je refren vedno pogosteje pojavljal. Zdaj pa je dočakal svoj trenutek. Sestavili smo ga do konca in izdali.

Koliko skladb je v vseh teh letih ostalo v "čakalni vrsti"?
Buda: Veliko. Razdeljene imamo po odstotkih, koliko so narejeni. Mislim, da je vsaj 500 takšnih skladb (smeh). Sploh zdaj, ko so prišli računalniki. Včasih smo imeli snemalnik in njegova uporaba je bila preveč zapletena, saj si moral previjati, zato si raje samo igral. Zdaj pa sestavljaš po koščkih.
Slavc: Včasih je obstajal filter, skozi katerega ni šlo vse. Zdaj pa posnameš milijardo stvari, in še vedno gre veliko materiala mimo.
Buda: Dobra stvar pri skladbah je, da te najboljše poiščejo.

Prvič lahko na kakšni izmed vaših plošč slišimo remiks. Kako se je začelo sodelovanje z Jamirkotom?
Slavc: Nastopili smo na nekem koncertu v Tržiču, kjer je bil tudi on, in že takrat je imel ideje, da bi lahko skupaj sodelovali.
Buda: Ideja se nam je zdela zanimiva, dali smo mu ploščo, in že na tistem koncertu je začel 'scratchati'. Všeč nam je bilo, in tako smo nadaljevali sodelovanje z njim.

Bi šli toliko v elektroniko, kot so šli na primer Korni pred leti?
Slavc: Nikoli ne reči nikoli.
Buda: Zaenkrat ne razmišljamo o tem. Bomo ostali klasika. Danes je že klasika, če igraš instrumentalno. Skoraj da ni skladbe, ki ne bi vsebovala elektronike.
Slavc: To je že prav grozno. Ni več dinamike.
Buda: Pri skladbah danes ne veš, ali slišiš pralni stroj ali glasbo v ozadju.

Ko beseda nanese na slovensko občinstvo - ste Elvis Jackson prišli do tiste meje, ko je dosežena zgornja meja oboževalcev in ne gre več višje, ali je še potencial, da se še razširi v Sloveniji?
Slavc: Bolj kot da raste, se v 15 letih menja. Nekateri ljudje so tudi izginili. Neka zgornja meja pa seveda obstaja, kar je v redu.
Buda: Težko je reči, ampak ko na spletu objaviš skladbo, število vedno raste. Je pa res, da smo z novo ploščo ponudili več mirnejših skladb, ki so prijaznejše do radijskih postaj. Drugače pa: kako velika je Slovenija? Točno toliko, kot je.
Slavc: Ljubljana ne bo Berlin, kar je tudi v redu.
Buda: Tu smo in tu je 'fajn'.

Če pogledamo vas, Niete, Pankrte … Vse to so skupine, ki so se iz alternative približale 'mainstreamu'. Je to usoda, ki jo mora doživeti slovenski glasbenik?
Slavc: Neki kompromisi zagotovo obstajajo. Samo paziti moraš, da niso prehudi. Vseeno se mi zdijo boljši kompromisi, kot da bi se zgaral in letal na vse strani. Raje narediš bolj všečno glasbo. Paziti moraš, da ne presežeš meje in da ne pozabiš, zakaj si pravzaprav začel (smeh).
Buda: Moraš uživati v tem, kar delaš. Ko to enkrat izgubiš, je konec.
Slavc: Zaenkrat se mi zdi, da smo kar dobro krmarili.

Ste imeli kdaj težave s to mejo?
Slavc: Ja, to so bila leta, ko smo morali sprejemati nove 'štose'. Začelo se je spontano in nas ni zanimalo nič. Potem pa smo se odločili, da se lotimo stvari resneje. Kaj je zdaj resno v Sloveniji? Da se pojaviš tudi v rumenem tisku (smeh). To so že stvari, ki ti na koncu niso všeč. Vprašanje je, koliko tega dopustiš.

Kakšni odri so zdaj postali standard za skupino v tujini?
Slavc: Odvisno, ali gre za turnejo ali festival. Za festivale je značilno, da gre za večjo množico, a ni toliko profilirana. Nato pa pride nastop v kakšnem klubu, kjer se res zberejo ljubitelji pankrocka. Vse ima svoj čar.
Buda: Tretja možnost pa je, da greš na turnejo z večjo skupino. Drugače pa še vedno velja stari rek: "Od štale do hale." (Smeh). To se nas drži.

Kako se znajdete v majhnih prostorih, kot je v Sloveniji Orto bar?
Slavc: Zadnjič je bilo kar zoprno. Jaz imam na odru vsaj svoj meter, tisti spodaj ga nimajo.
Buda: Enkrat smo igrali v nekem klubu sredi Italije, kjer so ljudje skakali skozi okno. In ko prideš v tako majhen prostor, moraš malo miriti ljudi.
Slavc: Takrat nas je lastnik kluba prosil, naj se umirimo, zato smo začeli igrati reggae (smeh).

Buda, koliko na vas vpliva manjši prostor? Predvsem ker vas na večjem pogosto vidimo, kako izvajate raznovrstne akrobacije?
Buda: Manjši je, bolj mi je všeč.
Slavc: Manj mora delati (smeh).
Buda: Ja (smeh). Manjši prostori so boljši že zaradi energije. Pri velikih pa moraš imeti 20.000 ljudi, da pride ta energija na isti nivo. Če imaš ti 15 ljudi na festivalu popoldne, se ti zdi vse izgubljeno.

V zadnjem obdobju smo veliko več kot o skupini Elvis Jackson poslušali o bobnarju Marku Soršku - Sokiju, ki je s svojo dobrodelno akcijo začel zbirati sredstva, da bi osnovnim šolam zagotovil čim več brezplačnih glasbil. Kako njegove dobrodelne akcije vplivajo na samo skupino?
Buda: Dobivamo od njega sporočila: "Oprosti, ne morem priti na vajo." (Smeh). Drugače pa ne vplivajo njegove aktivnosti na delovanje skupine. Ga ves čas podpiramo.

Soki, izmed vseh glasbenikov, s katerimi ste sodelovali, kakšno mesto zasedajo Elvis Jackson?
Soki: Vsekakor nosi Elvis Jackson, kot moj matični bend, največje častno mesto. Igrati s takim bendom je poseben občutek. Energija, moč in vztrajnost. Bend, iz katerega črpaš motivacijo tudi za svoje delo naprej.

Kako je sploh nastala ideja za dobrodelno akcijo oz. DVD 20 za 20?
Soki: Ideja je nastala pred dobrima dvema letoma, ko smo bili na turneji po Angliji. Bolj sem razmišljal, kako se znamo glasbeniki pritoževati o sceni doma in kako smo dejansko včasih "leni", bolj je vse skupaj dobivalo nek svoj smisel. Zato sem ob 20-letnici svoje kariere povabil k sodelovanju 20 bendov, ki našo sceno držijo skupaj. Nekdo mora biti, da svoje znanje in izkušnje preda mlajši generaciji. Nastal je DVD 20 za 20, ki pa sem mu želel dodati še nekaj posebnega, kar bo spodbudilo in pomagalo mladim pri njihovem glasbenem ustvarjanju. In tako sem prišel na idejo, da izkupiček od DVD-ja namenimo šolam, ki si bobne in druge instrumente težko privoščijo.