26-letna pevka se letos vrača na oder EME, a ne kot pevka, pač pa kot voditeljica izbora EMA freš, na katerem se bo predstavilo 14 še neuveljavljenih glasbenih imen. Izbor bo na TV Slovenija 1 potekal v petek, 28. januarja, ob 20.00. Štirinajsterica novincev se bo v finalu predstavila v tem vrstnem redu: Mia Vučković, De Liri, Jon Vitezič, INA, Marijan & Špela, Stela Sofia, Leya Leanne, Nika S., Katja Kos, Jaka Hliš, Anja Vodošek, Emma, LPS in LUMA. Štirje najboljši se bodo uvrstili na glavni izbor EME – dva bo s telefonskim glasovanjem izbralo občinstvo, dva pa strokovna žirija.

Februar bo tako v znamenju izbora slovenskega evrovizijskega predstavnika; 5. in 12. februarja se bosta namreč odvila dva predizbora. Na vsakem bo nastopilo osem uveljavljenih glasbenikov in dva zmagovalca EME freš. Iz vsakega predizbora se bo v finalni izbor 19. februarja uvrstilo šest skladb. Zmagovalna skladba bo določena na podlagi telefonskega glasovanja in glasovanja petih žirij v razmerju 50:50.

Težko je verjeti, da je od takrat, ko je Eva Boto kot 16-letno dekle stalo na evrovizijskem odru v Bakuju v Azerbajdžanu in zapelo balado Verjamem, minilo že deset let. Eva je v Baku takrat odpotovala kot zmagovalka izbora Misija Evrovizija in nato še Misija EMA, imela pa je le izkušnje z otroških in najstniških odrov. Obstala je v predizboru, a na svojo evrovizijsko izkušnjo danes gleda zelo pozitivno. Pravi namreč, da se je šele po nastopu na največjem evrovizijskem glasbenem odru začela korak za korakom učiti o glasbenem svetu, kar ji je pri nadaljevanju glasbene kariere zelo pomagalo.

Pred desetimi leti ste zmagali najprej na Misiji Evrovizija, nato še na Misiji EMA. Zdaj boste vodili podobno tekmovanje, EMA freš. Vam je kaj žal, da niste spet stari 16 let in bi lahko kot neznan obraz nastopili kot pevka na EMA freš?
Res bi mi kar ustrezalo, da se spet vrnem v tisti čas. Ne morem verjeti, da je minilo že deset let. Ko smo imeli pred dnevi koncert oziroma predstavo Mala terasa in sem pela pesem Verjamem, sem znova podoživljala vsak trenutek na odru, ko sem pri 16 letih pela to pesem. Zdi se mi, kot da bi bilo včeraj. Po eni strani sem pomislila: "Joj, kako bi šla še enkrat nazaj." Bilo bi zanimivo videti razliko po desetih letih, kako bi nastopala zdaj. Takrat sem bila res popolnoma neobremenjena, čutila sem le čisti otroški užitek, ko sem stopila na oder.

V Misiji Evrovizija so bile med tremi najboljšimi takrat še Nika Zorjan in dvojčici Prusnik, s katerima ste se pomerili za zmago. Imate z njimi kaj stikov, načrtujete morda kakšno srečanje ob deseti obletnici?
Z Niko sva najbolj ostali v stikih. Pozneje sva bili skoraj sosedi v študentskem domu, ona je živela dve nadstropji pod menoj. Z njo se še zdaj največkrat vidim. Pogosto greva na kavo, ki se zavleče v tri, štiri ure pogovora. Vedno je fino z njo. Z dvojčicama Prusnik se pa že nekaj let nisem slišala. Sicer pa še vedno spremljam tudi druge izvajalce, ki so peli takrat, in gledam, kaj kdo počne. Z Gašperjem Rifljem sva na primer še v stikih, ManuElla tudi še vedno ustvarja. Misija Evrovizija je bila res pomembna odkočna deska, ki nam je veliko pomagala. Zato sem vesela, da sem letos del EME freš, saj to, kar sem doživljala pred desetimi leti, zdaj doživljajo trenutni mladi talenti.

Misija Evrovizija je bila uspešnica, dobila je kar tri viktorje, tudi strokovnega za najboljšo zabavno televizijsko oddajo. Blestel je tudi Klemen Slakonja v vlogi voditelja. Kakšna voditeljica boste vi – bolj povezovalka med nastopi ali boste skušali s čim stopiti v ospredje?
Res bom tudi pela. Imela bom svojo točko, izvedla bom svojo najnovejšo pesem Misliš na njo. Ta nastop bo malo drugačen, znam presenetiti ... Kot voditeljica pa želim predvsem pomiriti nastopajoče, jim biti opora in podpora.

EMO freš boste vodili z Melani Mekicar in raperjem Arnetom. Kako potekajo priprave v teh zaostrenih razmerah?
V teh časih je bolje, da nikoli ne rečeš, da gre vse po načrtu. Treba se je prilagoditi položaju, kolikor gre. Vadimo malo prek Zooma in malo v živo. Kombiniramo te dele, da bo na koncu izpadlo čim bolje in da hkrati poskrbimo tudi za varnost. Res si želim, da bi v petek vsi trije stali na odru.

Ste scenarij napisali sami?
Scenarij je sestavljal Arne. Zelo sem vesela, saj ima dobro žilico za pisanje besedil. Vedela sem, da piše dobra besedila za rap, besede mu dobro tečejo, a scenarij za oddajo je vseeno drugačen. Moram pa reči, da sem bila pozitivno presenečena.

Ste zato, ker se v teh razmerah ne da vsega izpiliti do podrobnosti, kaj bolj nervozni?
Če sem se česa naučila v teh dveh letih epidemije, sta to dve stvari – potrpežljivost in prilaganje razmeram. Na nekatere stvari preprosto ne moreš vplivati. Treba se je znajti tudi v razmerah, v katerih sta potrebna hitra reakcija in prilagajanje. Mislim, da so nas te razmere vse postavile na realna tla in nam pokazale, da ni vedno tako, kot si želimo. Morda pa se da potem kakšno stvar še bolje narediti. Treba je biti pripravljen na vse in ne pustiti, da te kar koli vrže iz tira.

"Prava" EMA bo potekala februarja. Ste se morda tudi sami prijavili nanjo s svojo pesmijo?
Ne. Zelo veliko ljudi me je spraševalo, ali se bom ob deseti obletnici nastopa na Evroviziji spet prijavila. A zdaj so moji načrti drugačni, letos želim dati poudarek predvsem deseti obletnici kariere, vse bo vpeto v to. Zagotovo si želim še enkrat stati na evrovizijskem odru, a ne še letos. Pozneje.

V intervjujih ste dejali, da se je po zmagi na Misiji Evrovizija vse vrtelo okoli vas, ob prihodu z Evrovizije pa se je vse to končalo in ste ostali sami, niste vedeli, kako naprej. Se vam zdi, da je to največja past, v katero se lahko ujame zmagovalec EME, če je sveže ime na sceni?
Takrat, ko sem zmagala, sem bila čisto nova v glasbenem svetu. Dokler se je vse dogajalo pod okriljem oddaje Misija Evrovizija, je bilo lahko. Sploh mi ni bilo jasno, da nekdo dela piar, da nekdo skrbi za organizacijo, nastope, gostovanja. Naenkrat, ko je tega konec, pa ostaneš sam. Takrat res nisem vedela, kako naprej. Tudi moji starši niso bili tega navajeni, nihče ni vedel, kako peljati stvari naprej – s kom in kako se dogovarjati za nastope, s kom sodelovati ... To so bile velike neznanke. Po eni strani strani je bil to velik minus, saj bi lahko po zmagi na EMI res naredila več stvari, a ko zdaj gledam nazaj, si mislim, da se je že moralo tako zgoditi. Morala sem si nabrati izkušnje, doživeti stvari, se jih naučiti sama. Zdaj vem, da je bil to vseeno velik plus, velika šola zame. Po nastopu na Evroviziji sem šele začela spoznavati glasbeni svet. Šla sem na začetek, takrat se je delo šele zares začelo. Ko pogledam nazaj, je bila Evrovizija zame odskočna deska, čeprav sem začela s stopničko, o kateri mnogo glasbenikov po dolgih letih kariere sanja, da bodo stopili nanjo. Jaz pa sem s to stopničko začela. Sem pa taka, da ne sedim na lovorikah. Čeprav sem takrat padla na dno, sem šla naprej od samega začetka in se počasi učila. To mi je ogromno pomenilo.

Kdor koli bo letos zmagal na EMI, tudi če bo to kakšno neznano ime, bi mu svetovala, da ostane zvest sebi in še naprej ustvarja. Vse drugo pride s časom. Mladi smo zdaj, sploh v teh časih, navajeni, da je vse instantno, da se vse zgodi takoj, čez noč. Bistvena pa sta vztrajnost in to, da ne pozabiš na ljubezen do tega, kar rad deleš. To me je vedno vleklo naprej in me motiviralo. Si za nekaj ali nisi.

Kako bi zapeli pesem Verjamem danes? Rekli ste, da takrat niti niste dobro razumeli sporočila te pesmi. Kaj bi Eva Boto pri 26 letih dejala 16-letni Evi ob evrovizijskem nastopu?

Takrat so se mi uresničile otroške sanje. Živela sem tako neobremenjeno, tisti nastop sem si tako želela. Ne morem verjeti, da po desetih letih še vedno zelo rada zapojem to pesem, ker vedno prinese s seboj ogromno čustev. Nikoli se je ne naveličam. Nekateri glasbeniki včasih pravijo, da kakšne pesmi ne morejo več zapeti. Pri meni ni tako. Ne vem, morda bo čez 20 let drugače. Zdaj pa še vedno zelo čutim to pesem in podoživljam, kot da bi se Evrovizija odvijala včeraj.

Koliko ste imeli takrat sploh besede pri odločitvah glede obleke, nastopa, pričeske ali ste samo sledili toku?
Res nisem imela veliko besede, saj nisem niti vedela, kako se lotiti stvari. Ko nisi domač v nečem, si po navadi tiho, saj ne veš, zato se prepustiš. Tako da sem točno to naredila, prepustila sem se toku celotne organizacije. Je pa res, da bi bil zdaj, po desetih letih, moj nastop zagotovo drugačen. To so izkušnje, ki jih dobiš skozi leta.

Zagotovo ste tudi v letih po vaši zmagi spremljali tako EMO kot Evrovizijo. Vaši najljubši zmagovalni pesmi od takrat, tisti, ki vam prvi padeta na misel?
Seveda, vsako leto spremljam Evrovizijo, brez tega ne gre. Nora sem na zadnje zmagovalce, skupino Måneskin, zelo rada jo poslušam. Sem pa tudi ljubiteljica starih evrovizijskih klasik, od Abbe do Celine Dion, ki je pela v francoščini. Legendarna se mi zdi Ruslana in njena pesem Wild Dances – to je po mojem mnenju najboljša evrovizijska pesem. Tudi če nimam časa v živo pogledati predizborov, si jih zavrtim za nazaj. Takrat si vedno naredim seznam držav in si pišem, katere se bodo po mojem mnenju uvrstile v finale. Moram se pohvaliti, da sem v tem zelo dobra, mogoče zgrešim eno, dve državi, največ tri. To so evrovizijske izkušnje (smeh).

Kaj pa si mislite o slovenskih evrovizijskih predstavnikih zadnjih let?
Recepta za to, ali bomo prišli v finale in ali bomo zmagali, tako ali tako ni. Predvsem se mi zdi pomembno, da pošljemo kakovostnega izvajalca in kakovostno pesem. Verjeti moramo vanju, uvrstitev potem ni pomembna. Zadnja leta se mi zdi, da smo pošiljali same dobre. Ni pa recepta za uspeh. Definitivno mora Slovenija še sodelovati na Evroviziji, smo le del največjega glasbenega festivala v Evropi. Ko sem bila sama na Evroviziji, smo res pričakovali finale, iskreno, tudi sama sem verjela vanj. Pa nam je spodletelo. Ampak vseeno sem na neki način čutila podporo ljudi, dali so mi vedeti, da sem dala vse od sebe. To se mi zdi pomembno – da podpremo naše izvajalce, ne da jih vedno ocenjujemo le glede na uvrstitev. To nam včasih malo zmanjka. Ko so zmage in uspehi, smo vedno zraven, a prav takrat, ko ne grejo stvari najboljše, moramo pokazati večjo podporo.

Vrniva se še v sedanjost. V zadnjih dveh videospotih, ki ste jih posneli, ste obakrat presenetili – v enem ste se prelevili v starko, v drugem pokazali svoj temni obraz. Ne ustrašite se novosti, torej. Pripravljate še kakšno presenečenje?
Zagotovo bom še kaj pripravila (smeh). S celotno ekipo, s katero ustvarjamo, pridemo do takšnih idej, skušamo stvari predstaviti drugače. Sem človek, ki ima zelo rad izzive. Ko smo snemali pesem Ti, smo razmišljali, kakšen videospot naj naredimo. Odločili smo se, da bomo predstavili zgodbo stare gospe, kako je v mladosti spoznala ljubezen svojega življenja. Zaljubljeni par smo že imeli, razmišljali smo, koga povabiti za starko. Tomi iz ekipe je nato rekel: 'Eva, kaj pa, če kar tebe postaramo?' Preobrazb sem bila tako ali tako navajena iz oddaje Znan obraz ima svoj glas. Bila sem takoj za to, zakaj pa ne. Vedno sem zraven pri takih idejah. To mi je všeč, ker rada kakšno stvar naredim drugače. Morda tega ljudje pri meni niso navajeni, a sem precej odštekan, odprt človek.

Že dve leti živimo v pandemiji, ki je poleg drugih sektorjev močno prizadela tudi industrijo srečanj. Kako se spopadate s temi razmerami? Koliko koncertov vam je uspelo lani izvesti?
Moram reči, da smo imeli v celotni situaciji precejšnjo srečo, sploh zadnje leto. Poleti smo s Špas teatrom začeli predstavo, koncertno komedijo Mala terasa. Z omejenim številom gledalcev smo to predstavo lahko izvajali. Poleti smo lahko imeli na prostem tudi nekaj koncertov, spet seveda z omejitvami. Nekateri glasbeniki kakšnih veselic ali večjih prireditev niso mogli imeti, zato so bili precej prikrajšani. Res smo ustvarjali za manjše občinstvo, a so nam ukrepi dopuščali, da lahko izvajamo koncerte, tako da smo jih kar nekaj naredili. Jeseni in pozimi, ko koncerti zunaj niso bili dovoljeni, pa smo jih lahko, seveda spet pod vladnimi pogoji, izvajali v kulturnih domovih. Tako da je kar šlo. Imela sem precej deloven december, za kar sem res vesela in hvaležna. Nisem štela, koliko koncertov smo imeli, upam pa, da bo v letošnjem letu še boljše.

Letos boste praznovali desetletnico kariere. Zagotovo imate že kakšne načrte za ta dogodek.
Veliki koncert bomo brez dvoma izvedli, predvidoma spomladi, seveda se bomo spet prilagajali razmeram. Vseeno bi si želela, da bi bili ukrepi za nas malo bolj prizanesljivi. Mislim, da bomo priredili tudi mini koncertno turnejo po slovenskih mestih. Res si želim, da bi se lahko družili.

Ste med tistimi, ki jim za okrogle obletnice in mejnike ni preveč mar ali se vam zdi, da se je treba ob takih trenutkih ustaviti in potegniti zaključke?
Da, drugo. A ni fino ustaviti se in pogledati nazaj, kaj vse se je zgodilo? Tako mi je zanimivo, ko vidim, kako sem se v tem času spremnila kot oseba in tudi kot glasbenica, kako sem dozorela. To mi je res fascinantno – in koliko stvari se je zgodilo v tem času! Zato so mi obletnice tako všeč. Počutim se že kar staro – deset let glasbene poti, si predstavljate! To ni tako malo (smeh). Po drugi strani pa se mi zdi, da sem začela delati šele leta 2019, ko sem res našla samo sebe.

In še za konec – menda v avtomobilu s seboj vedno prevažate nekaj parov čevljev. Koliko jih imate trenutno v prtljažniku "za vsak primer?"
Joj, raje vprašajte, česa nimam v avtomobilu, imam pol garderobe! Hvala bogu, da imam velik prtljažnik. Po navadi sem pred nastopi zelo neodločna, nikoli ne vem, kaj obleči. Zato odnesem v avto sto in eno stvar in šele tik pred nastopom izberem, kaj bom dejansko oblekla. Enkrat pa so se mi na nastopu strgale hlače. Če ne bi imela toliko stvari v avtu, bi morala nastopati v njih. Zato pravim – vse je z namenom.