Ko v dvorani Wiener Stadthalle opazuješ množico nasmejanih in sproščenih ljudi, ki v zrak dvigujejo svoje zastave, se sprašuješ, zakaj tako ne more biti tudi na političnem parketu.

Ko albanska zastava plapola tik ob srbski, kjer noben oboževalec ne vloži kazenskih sankcij proti Polini Gagarini, ruski zastopnici na Evroviziji, in ko nemški navijači nosijo zlate čeveljce, s katerimi podpirajo izraelskega "zlatega dečka" Nadava Gudeja.

Svet in Evropa sta 9. maja zaznamovala 70 let od konca druge svetovne vojne. 15. maja pred 60 leti je Avstrija podpisala avstrijsko državno pogodbo (ADP), s katero se je odcepila od nacistične Nemčije in postala samostojna in suverena država ter zgodovinsko zaščitila slovensko in hrvaško manjšino. Turobno obdobje po koncu vojne je držalo pokonci upanje o miru in slogi med narodi. Direktor Evropske radiodifuzne zveze (EBU) Marcel Bezençon je zato dobil idejo, da bi razcepljene evropske narode povezali z glasbo, morda nekaj v slogu legendarnega italijanskega San Rema. Prvi Eurovision Grand Prix, kot se je takrat imenovala Evrovizija, je potekal v Švici. Meje so padle, tako geografske kot družbene. Lovoriko 60. zmagovalki ali zmagovalcu Evrovizije bo predala bradata Conchita, kot si jo je zamislil 26-letni Thomas Neuwirt, ki se je sicer rodil v majhnem avstrijskem mestecu Gmunden.

Obiskovalca Dunaj težko pusti ravnodušnega v katerem koli letnem času, čeprav bi vam tukajšnja diaspora verjetno oporekala. Zdi se, kot da ima mesto v času evrovizijske evforije svojo pot, Dunajčani pa potrpežljivo opazujejo bradate ženske, ki hodijo po cesti, in podobo Conchite, ki je vidna na vsakem koraku, celo na podzemni železnici njen malce globlji glas potnikom širi sporočilo o ljubezni, naslovnice časopisov pa pišejo "Jetzt geht's um die Wurst" ("Zdaj gre za klobaso" v smislu "zdaj gre zares").

Vstopnice razprodane
Zares gre tudi, ko pogledamo številke. Proračun za prireditev je 20 milijonov evrov, mesto je samo za oglaševanje porabilo 100 milijonov evrov, ki se bodo povrnili z davki, prireditev je omogočila 416 novih delovnih mest. Evrovizija naj bi v državno blagajno prinesla 38 milijonov evrov, od tega dobi mestna blagajna 27,8 milijona evrov. "To je vse na dolgi rok, saj so pred vsakim nastopajočim v razglednici predstavljene znamenitosti Dunaja, ki si jih bodo morda gledalci nekoč prišli ogledat," mi pojasni Alexandra na infotočki pred mestno hišo. Pove tudi, da so med obiskovalci najbolj zbegani že pregovorno o Evroviziji nepoučeni Američani, "saj sprašujejo, kaj se dogaja". "Ko jim razložim, da nastopajo pevci iz vseh držav Evrope, me vprašajo, ali so znani. Ko jim odgovorim, da niso, pa so še bolj zmedeni."

Vstopnice za ogled treh prireditev v dvorani Wiener Stadthale so pošle hitro. Številni si zato ogledajo le generalke in vaje nastopajočih. Najcenejše vstopnice so bile na prodaj za 14 evrov, za ogled finalne prireditve pa je bilo treba odšteti že zajetnih 390 evrov. Pred samim dogodkom sicer ne manjka takih, ki dve vstopnici za 200 evrov prodajajo za 50 evrov manj.

Evrovizijski oder je zamišljen kot del znotraj velikega očesa, ki ga sestavlja 1.288 elementov. Njihovo število simbolizira število udeležencev na Evroviziji iz vseh držav, ki skupaj tvorijo celoto tega velikega očesa. 44 metrov dolg in 14,3 metra visok oder je opremljen z najsodobnejšo LED-tehnologijo, ki jo je še najbolje izkoristil predstavnik Švedske.

Razgibano nočno življenje
Za vse, ki so ostali praznih rok, so organizatorji pripravili poseben program pred mestno hišo Rathaus, kjer potekajo različni evrovizijski dogodki in nastopi. Med drugim smo ujeli tudi tekmovanje Conchitinih dvojnic in predvajanje dokumentarnega filma o življenjski zgodbi 'kraljice Avstrije', Conchite, da ne bo pomote. Pestro je tudi nočno življenje. Srečneži, ki so lahko kupili vstopnice, ki so že razprodane, se lahko odpravijo v EuroClub. "To je ogromen večnadstropni klub, ki z lahkoto sprejme 5.000 ljudi. Tja pridejo tudi nastopajoči, sicer pa v različnih halah vrtijo vse, od techna in evrovizijskih skladb do nastopov skupin," razlaga Žiga Jamnik.

Med 1.508 prijavljenimi prostovoljci so jih izbrali 800 in med njimi je tudi 28-letnik iz Škofje Loke. "Delo ni plačano, dobili pa smo superge adidas superstar, majice, brezrokavnike in jopice, da se nas prostovoljce lahko spozna na daleč. Dali so nam tudi telefone, ki jih lahko obdržimo, imamo brezplačen prevoz po mestu." Pravi, da je enajst dni, za katere si je v službi vzel dopust, "naložba v njegovo prihodnost". "Pri organizaciji, ki je na izredno visoki ravni, sodeluje več kot tisoč ljudi in še okoli 800 prostovoljcev. Evrovizija ni le to, kar gledalci vidijo na televiziji. Po mestu se ogromno dogaja."

Pester spremljevalni program
Poleg semaforjev, kjer se na rdeči luči objemata dva možiclja, na zeleni se držita za roke, med njima pa je majhen srček, imajo tudi pojoče kanale. Slogan Evrovizije Gradimo mostove (ang. Building Bridges) je zaživel v dobesednem pomenu. Na Mostu slavnih, prenovljenem Copa-Stegu, ki povezuje otoček na Donavi s kopnim, je razstava zmagovalcev Evrovizije. Absolutni poraženci pa so dobili svoje mesto v muzeju. Slikar Tex Rubinowitz, ki je sicer velik ljubitelj tega glasbenega tekmovanja, da ne bo pomote, je z razstavo 'The Nul Pointers' v muzeju Leopold Museum na piedestal postavil 34 pesmi in izvajalcev, ki v 60-letni zgodovini Evrovizije niso prejeli niti ene točke. 'Ikone poraza', kot jim pravi, je narisal na leseno desko in ji dodal ustrezen opis izvajalca in pesmi.

Po mestu potekajo vodeni ogledi, samo za to priložnost so organizirali tečaje 23 jezikov (cene se vrtijo med 40 evri in 120 evri). Za 1.700 akreditiranih novinarjev in članov delegacij je brezplačen prevoz do prizorišča. Posneli so poseben videoposnetek, na katerem Conchita izda svoje priljubljene lokacije na Dunaju, med njimi je tudi nočni klub Cuban Mojito Bar na Grabnu, kjer je tudi začela svojo pot do slave.

Slovenska klop na Dunaju
V muzejski četrti MuseumsQuartier (MQ) so organizirali posebno razstavo 'EUROART IM MQ'. 40 avstrijskih umetnikov je dobilo tisoč evrov za material in 300 honorarja, da so porisali 40 klopi, ki predstavljajo države na Evroviziji. 27. maja bo dražba teh unikatnih kosov, izkupiček bodo namenili žrtvam nedavnega smrtonosnega potresa v Nepalu, v katerem je umrlo najmanj 8.000 ljudi.

Rdeča nit klopi je bilo evrovizijsko geslo Gradimo mostove, kar so si umetniki razlagali po svoje. Herr Juhann in Wolfgang Hametner sta recimo na Madžarsko klop narisala zob, saj se veliko Avstrijcev po lepši nasmeh odpravi na Madžarsko. Slovenska klop je nastala po zamisli Hansa Glaserja - umetnika, ki z akrilom in razpršili ustvarja v tehniki cianotipije.

"Ko sem hotel kupiti slovenski časopis, da bi iz njega naredil kolaž in ga razpršil na klop, sem ugotovil, da na Dunaju ni nobenega slovenskega časopisa. Niso ga imeli niti na veleposlaništvu niti na slovenskem kulturnem inštitutu. Zato so mi dali nekaj revij, ki sem jih pregledal, in videl Franceta Prešerna in Tino Maze. Ko sem bral neki dunajski časopis, sem v njem videl fotografijo Slavoja Žižka, ki je imel predavanje v Burgtheatru. Rekel sem si: 'Odlično, tole mi je prišlo ravno nasproti.' Zato sem sem tudi naredil njegov portret," razlaga. Poleg omenjenih treh so na klopi še podobe "Marije z Jezusom, ki ima večjo krono od glave" (op. a.; Mati Božja, tudi Brezjanska Marija, Leopold Layer), smeje razlaga Hans Glaser. "Dobil sem tudi revijo Nedelja (op. p.; slovenski cerkveni list). Ko sem jih vprašal, kaj to pomeni, se mi je zdelo zanimivo, da to pomeni brez dela, zato sem upodobil še to."

Na klopi je z razpršilom in šablono upodobil še bikonosca kulta Mitre, ki je bil razširjen med pripadniki rimskih legij na področju Ptuja - pa dvojezične table 'Bleiburg - Pliberg' in skladatelja Huga Wolfa. Upodobil je tudi nagico Egona Schieleja, avstrijskega ekspresionističnega slikarja, čigar dela so razstavljena v muzeju Leopold Museum. "Vse temelji na grajenju mostov v filozofiji, športu, umetnosti, lepoti in pesmi. Te fotografije so simbol za grajenje mostov na različnih področjih," doda sogovornik.

Ko mu omenim, da je slovenska klop edina, ki ima upodobljeno tekmovalko na Evroviziji, Hans omeni, da je upodobil tudi Conchito. Ker pa je upodobljena ob Mariji z Jezusom, "sem sprva mislila, da je to podoba trpečega Jezusa", mu povem iskreno, kar ga je pošteno nasmejalo. A Hans mi je zadal posebno nalogo. Izročil mi je identično podobo dvojca Maraaya, ki jo je narisal na karton, in dejal: "To jima moraš izročiti za srečo, da bosta zmagala na Evroviziji." Rečeno storjeno. Zdaj pa bomo videli, kako bo s to srečo!

Z Dunaja Katja Štok