"Slovensko zastavo sem si narisala na obraz, ker mi je tako všeč slovenska pesem," mi je pred dvorano Wiener Stadthalle le pol ure pred začetkom drugega polfinala pojasnjevala Ana. "Imela sem kar nekaj težav pri risanju slovenskega grba, saj je tako majhen in ga je res težko narisati. Dala sem vse od sebe. Roka se mi je tresla, a upam, da ga prepoznate!" "Seveda," ji odvrnem in ji zamolčim, da je grb, ki ponazarja Triglav, morja in reke ter tri zlate šesterokrake zvezde z leve zgornje strani, umestila v desno spodnjo stran. Ob Ani, ki prihaja iz Italije, stojijo še tri dekleta.

Nekatera dajejo vtis otroškosti. "Koliko pa ste stare?" jih vprašam. Ana mi odgovori: "30, 25 in 14." "Aha, 14 let. In starši so vas pustili same na Dunaj. So vam vsaj zabičali, česa ne smete početi?" nadaljujem v starševski maniri. "Da ne smemo žurati do štirih zjutraj," mi odgovori s sumljivo znanim nasmeškom 14-letna Catherine. "Če danes Slovenija dobi 12 točk, potem gre lahko ven," jo iz zagate izvleče Ana.

Razprodane vstopnice
V tem trenutku linija U6 iz podzemne postaje Burggasse Stadthalle tik pred dvorano Wien Stadthalle pripelje novo pošiljko gledalcev 60. Pesmi Evrovizije na Dunaju. "Boste kupili vstopnico?" me vpraša mladenič, ob katerem se stiska damica. "Koliko?" vprašam popolnoma resno. "200 evrov sta bili obe, vam jih prodam za 150." Zavlačujem, saj bi potrebovala le eno vstopnico – novinarji kljub akreditaciji namreč nimamo vstopa v samo dvorano, vstopnice pa so že nekaj dni razprodane. Odločim se za odgovor: "Zanimiva ponudba, bom še premislila." Karta za prireditev sicer, tako kot novinarske akreditacije, omogoča tudi brezplačne vožnje na dunajskem U-Bahnu.

Slovenija, Slovenija, Slovenija ... ima dobro pesem
Med dobro razpoloženimi gledalci so bili nekateri v različnih stopnjah omamljenosti, nekateri pa bi bolj spadali na ptujsko pustno povorko. A sporočilo je bilo jasno in popolnoma resno: "Na sebi imam zlate superge, saj navijam za izraelsko pesem Golden Boy," pravi gospa, ko se počasi odpravlja do varovanega vhoda v halo. Ob njej stoji Amis, z rdečimi rožički pikapolonice na glavi in oblečena v bleščice na tisoč in en način. Ko ji povem, da sem iz Slovenije pravi: "Poznam vašo pesem, imate tisto zračno violino … in dober zvok."

Nič drugače ni bilo z Oliverjem iz Kölna. Ko nekaj časa kramljava, iz suknjiča potegne bele pole, na katerih so ponekod že odlepljene etikete z napisom 'Here for you'. "Resno?" ga vprašam. "Zakaj?" "Ker je to moja najljubša pesem," odgovori Oliver, ki ima ob strani obraza nalepljene srebrne bleščice. "Poskusil sem biti glamurozen, saj je to za nas zelo velik dogodek. Všeč mi je vzdušje, všeč mi je, da se različne države zberejo na tako lep in ljubek način. Če to ni razlog za slavje, ne vem, kaj je." Ko ga vprašam, od kod prihaja, pravi, da iz Kölna, "moji starši so iz Bosne in Hercegovine, teta pa živi v Mariboru. A ne govorim slovensko, le srbohrvaško." "Pa što niste rekli prije, možemo pričati i tako (kaj niste rekli prej, lahko govoriva tudi v tem jeziku; op. a.)," izustim stavek, ki se zdi te dni na Dunaju rešilni stavek, ko zmanjka besednega zaklada v nemščini. "Da, da, možemo (da, lahko; op. a.)," nadaljuje s trdim avstrijskim naglasom. "Obožujem Slovenijo in zelo bi si želel, da gremo leta 2016 v Ljubljano na Evrovizijo." Pojasni mi še, da gresta s prijateljem po koncu šova "žurirat v Euro Caffe. Ker nimamo akreditacije, ne moremo v Euro Club," doda nič manj razočarano.

Evrovizijski veteran
Ko svoj šov pozornosti izvede še skupina Angležev, med katerimi mi Kalen in Londona pojasni, da je moral vzeti dopust, da je prišel na Dunaj in "da ga šef podpira na njegovi evrovizijski", poti pristopim do moškega, ki je imel čez hrbet kot nekakšen superman obešeno češko zastavo.

"Evrovizijo spremljam od leta 1976," pravi. "Uf," nadaljujem. "Da, naslednje leto bo minilo že 40 let, odkar jo spremljam. Leta 1996 pa sem si jo prvič ogledal v živo in od takrat se je vsako leto udeležim," pravi 51 let star Thomas. "No, pa še ime vam je tako kot Conchiti," namignem na lansko avstrijsko zmagovalko Evrovizije, ki je alter ego 26-letnega Thomasa Neuwirtha. V nadaljevanju ga poskušam zmesti z vprašanjem, ali ve, kje je potekala Evrovizija, ki si jo je ogledal leta 1976. Kot iz topa odgovori: "Den Haag, Nizozemska". "In kdo je zmagal?". "Velika Britanija 'Save your Kisses for me'," odgovori Thomas, ki je med drugim član Kluba ljubiteljev Evrovizijske popevke Avstrije (OGAE), lani pa je bil tudi med avstrijsko delegacijo. S srčnimi oboževalci Evrovizijske pesmi pač ne gre češenj zobati. Ne nazadnje so bili oni tisti, ki so vseskozi napovedovali, da se bo Slovenija uvrstila v finale.
Z Dunaja Katja Štok
Twitter: @katjastok