"Zvok je mešanica vintagea - stara šola rokenrola - in modernega pristopa. Je energična skladba. Ne glede na to, da sem jaz avtor, je bilo jasno, da bo skladba zavila v smer in zvok Elevators. To sem si tudi želel," je dejal Bučar v pogovoru za MMC.

Bučar letos ni razmišljal o nastopu na Emi, a povabilu se je odzval, saj ga je vzel kot spodbudo, ki je po njegovem mnenju najpomembnejša za ta nastop. "Imel sem pripravljeno eno zelo osiromašeno idejo," je priznal Bučar, ki ga je v sekundi popravil član Elevators Sergej Ranđelović: "Slovensko se temu reče."

Celoten pogovor z Bučarjem in Ranđelovićem si lahko preberete spodaj.

Rudi, na Emo se vračate spet v družbi. Tokrat s skupino, prej ste z Alyo. Sami si ne upate?
Bučar: Malo se bojim (smeh). Šalim se. Zgodba je preprosta: prejel sem klic Televizije Slovenija. Poklicali so me, ali bi lahko napisal skladbo za to priložnost in da bo posledično potekal interni izbor. In izbrali so me poleg drugih izvajalcev. Ko sem pisal to skladbo, se mi sploh ni odpiral plan B. Jasno mi je bilo, da lahko ta zvok dobim samo s skupino, ki je po mojem mnenju najboljša v Sloveniji. Zbral sem pogum in poklical Elevators, ali bi bili pripravljeni sodelovati. Malo je bil šok za njih glede na to, da nismo navajeni takšnih nastopov. Privolili so in to je bila zame tista spodbuda, ki mi je bila najpomembnejša za ta nastop.

Sergej, kako to, da ste Elevators privolili?
Ranđelović: Poklical je in ker imamo Elevatorsi nekaj genov od Dedka Mraza (smeh). Elevators smo rekli, da vprežemo naše Rudolfe in podarimo Rudiju darilo. Pa tako lepo nas je povabil, popihal nam je na dušo …
Bučar: Sem znal (smeh).
Ranđelović: Da. Po drugi strani pa je tudi lepo sodelovati z dobrim pevcem – ker jih ni veliko. Oblečen je, ni gol. Pomanjkljivo oblečenih žensk imam počasi že vrh glave.

Sergej, kako ste drugače spremljali Emo in Evrovizijo?
Ranđelović: Jaz sem že sodeloval na enem izmed nacionalnih izborov za Evrovizijo. Moj prvi spomin nanjo seže, ko še vidva z Rudijem sploh nista bila rojena. Leta 1974. Abba. In od tam imam res lepe spomine. Tudi pozneje iz jugoslovanskih izborov za pesem Evrovizije, na skladbe, ko sta Dan ljubezni, Moja generacija ... To je bilo takrat okno v svet, kjer si lahko videl izvajalce v živo. Ni bilo zgoščenk, kaset, še trakov ni bilo in tudi na televiziji ni bilo toliko glasbe, kot jo je danes. Ko sem videl Abbo na televiziji, sem si rekel, da hočem to delati, ko bom velik. Če vztrajaš v lastni norosti, lahko nekoč postaneš celo moder. To govorim tudi mladim, ki pridejo na glasbeno prizorišče z miselnostjo, da bodo tam malo poskakali, poslikali … Da, "biznis" bodo naredili iz tebe. Nekdo te bo 'fino' pomolzel. Če pa hočeš dolgoročni uspeh, ga moraš graditi na dolgoročnem delu. Lahko, da ga tudi ne bo. Ampak ti se moraš ukvarjati z glasbo zaradi veselja. Saj je vedno žur. V Ajdovščini včasih sploh ni bilo nič pametnejšega početi. Kaj boš delal na vasi? Ves dan si v kleti in vadiš inštrument, da boš neki dan kot Abba (smeh).

Kdaj ste prvič nastopili na kakšnem nacionalnem izboru za Evrovizijo?
Ranđelović: Jaz sem nastopil na zadnjem jugoslovanskem izboru – pred razrušenjem Sarajeva. To je bilo leta 1991. Nastopil pa sem z Miranom Rudanom, ko je pel: "Ne reci goodbye." Pesem znam še zdaj, ker sem pel spremljevalni vokal. Takrat je bil izbor že malo politično obarvan: čutiti je bilo, da imajo Srbi na svoji strani Srbijo, Vojvodino, Makedonijo, Kosovo, saj so vsi klicali za njih. Zmagala je Bebi Dol. Ampak bila je zanimiva izkušnja. Ves teden smo bili v Sarajevu in se pripravljali na nastop. Jaz sem prišel v ekipo, ker sem nadomeščal Lucijana Kodermaca, bobnarja Avtomobilov, ker je imel neko operacijo. Takrat so mi dali dopust – delal sem kot kuhar v vrtcu -, saj me je premamilo. Teden dni smo pilili performans in res dobro jedli (smeh). Nastop pa si še vedno lahko pogledate na YouTubu. Imel sem res več las kot zdaj, ampak bilo je zanimivo (smeh).

Kaj pripravljate za Emo? V zadnjem času ste izdajali folkplošče …
Bučar: Zvok je mešanica vintagea - stara šola rokenrola - in modernega pristopa. Je energična skladba. Ne glede na to, da sem jaz avtor, je bilo jasno, da bo skladba zavila v smer in zvok Elevators. To sem si tudi želel.

Avtor ste v tem primeru vi, ko ste se predstavili na Emi z Alyo, je skladbo napisal Jan Plestenjak. Kakšna je razlika, če nekdo drug napiše skladbo ali če jo napišeš sam?
Bučar: Jan je po moji presoji napisal dobro skladbo. Takrat je tudi Ema potekala malo drugače. Povabili so šest avtorjev – ti avtorji so izbrali svoje izvajalce. Dogajanje je potekalo ravno tako hitro kot zdaj. Jaz sem kar naenkrat padel v tisto zgodbo in mi ni žal. Ponosen sem na tisti nastop z Alyo. A glede na to, da je to potekalo tako hitro, se zalotim ob misli, da me je bilo premalo v tisti zgodbi. Tudi v interpretacijskem smislu: bolj sem igral vlogo nekoga drugega.
Jaz svoja besedila in skladbe lažje interpretiram, še posebej ko gre za krajši čas med pisanjem skladbe in izvedbo. Jaz sem že s pisanjem v skladbi. Tu sem se interpretativno naslonil na svojo idejo, tam pa sem se moral na tujo.

Koliko je ta kratek čas med povabilom na Emo in nastopom, ki bo sledil 8. marca, stresen in koliko produktiven?
Ranđelović: Podobno, kot da bi delal otroke (smeh).
Bučar: Ne, največje uspešnice na svetu so bile narejene v zelo hitrem času. Na stranišču, medtem ko pošiljaš faks … Krajši čas je lahko tudi avtorjev zaveznik. V tem primeru lahko rečem, da je. Ni nujno, da je skladba zmagovalna. Bistveno je, da ima svoj štos, za katerim je treba 120-odstotno stati.

Koliko časa je nastajala? Ste imeli že prej pripravljen vsaj zametek tega, kar je na koncu nastalo?
Bučar: Imel sem pripravljeno eno zelo osiromašeno idejo.
Ranđelović: Slovensko se temu reče (smeh).
Bučar: (Smeh). Da, slovensko. Ta osnutek je bil shranjen na zunanjem trdem disku. Tudi kadar pišem za druge izvajalce, skladb nimam na zalogi, ampak jih napišem namensko za njih. Če izvajalcu ne bi bilo všeč – kar se k sreči še ni zgodilo –, bi sam poskušal še kaj narediti iz nje. Nikakor pa ne bi ponudil te skladbe nekomu drugemu. Karikiram: če ne bi bilo všeč Alenki Godec, ne bi poskusil pri Darji Švajger. Nisem privrženec tega. Ne rečem, da to ni prav, saj nekateri tako delajo. Tudi na SAZAS-u se jim bolje pozna kot pri meni (smeh). Skratka v zadnjem obdobju, ko sem dobil nalogo, da naredim skladbo za Emo, sem naredil tri četrtine vsega dela.

V zadnjih letih smo vas lahko spremljali na Slovenski popevki, na Melodijah morja in sonca. In v tem času ste dosegli to, da ko vidimo vaše ime na seznamu nastopajočih, že samodejno pomislimo, da bo nekaj drugačnega od večine. Koliko, menite, bo ta element drugačnosti, na katerega ste nas "navadili", tokrat oplemeniten z zvokom Elevatorsov, kompatibilen z "drugačnim" okusom Evrope?
Bučar: Mislim, da z lahkoto. Poudariti moramo, da glasbena produkcija v Sloveniji sploh ne zaostaja toliko za svetovno. Seveda je odvisno, za kakšno glasbo gre in za kakšno produkcijo, ampak mi imamo znanje in glasbenike, zaradi katerih se nimamo česa bati. Sploh pa ne Evrovizije. Z Alenko Gotar sem bil na Evroviziji kot spremljevalni vokalist, ampak tam nismo imeli prav nobenega razloga, da bi se česa bali. Ne zato, ker smo se uvrstili v finale, ampak ker smo bili dejansko dobri.
Ranđelović: Škoda, ker to vemo samo mi. Ko se je prej govorilo o izvirnosti in o tem, da imamo glasbenike in producente … Imamo. Pa imamo tudi Blejsko jezero, ampak Avstrijci bolje prodajajo svoja nasuta jezera kot mi Blejsko.
Bučar: Mogoče pa nismo prodajalci.
Ranđelović: Če nisi, ga najameš. Danes živimo v takšnem svetu. Danes lahko dobiš, kogar hočeš. Če lahko dobimo ljudi, da nam rešujejo banke, lahko še nekoga z ušesom, če ga nimamo tu. Mene bolj moti ena druga stvar – moti me, ko en človek, ki ni vložil nič v glasbo, ne more odločati, kdo ga bo zastopal v Evropi.

Ampak zdaj ga bo.
Ranđelović: Vem, da bo. To je isto, kot da se mi zberemo in sestavimo nogometno reprezentanco na podlagi všečnosti. Tu ne bo strokovne podlage. Mogoče je med dvema milijonoma ljudi pet takih, ki bi to znalo zelo dobro izbrati – mogoče tudi zaradi začetniške sreče. Drugače pa ne moreš. Kar pestuješ, to raste, je rekel William Blake. Ti moraš gojiti okus, uho in željo do glasbe, da boš to lahko. O. K., odlično, da ljudje odločajo. Še enkrat več bomo dobili potrdilo od njih. Ampak nikoli ne uspe, če odloča stoka ali če odločajo ljudje. Dajmo enkrat reči bobu bob. Tudi kakšne politike imamo – takšne, kot si jih zaslužimo. Moramo si priznati, da smo tudi mi krivi za takšno stanje. In takrat ne bomo zadnji. Vsi skupaj smo vpleteni v to zgodbo. Ne samo tisti, ki gre na Evrovizijo, in ko pride nazaj, ga ni več. Prekletstvo Evrovizije. Lahko govorimo o tem v Sloveniji. Greš na Evrovizijo in te ni več. Šteje le zmaga! Šele z njo vznemiriš sovaščane.
Edino dobro bi bilo, če bi uspel zunaj. To bi bilo po mojem mnenju po godu Slovenca.

Ali je dovolj, da zmagaš samo na Evroviziji, da dosežeš ta uspeh zunaj?
Bučar: Ne, že prej bi moral dobiti priznanje iz tujine.
Ranđelović: Moral bi te podpreti Američan, Nemec, Anglež, Francoz … Vau, kakšen car bi bil. Potem bi mogoče zvenelo tudi tu. Jaz to vidim še danes, in ko se pogovarjaš z ljudmi, vidiš, da ne poznamo svoje glasbe. Poznamo aktualno glasbo, pa še to slabo. V redu, to so momenti, ki odmevajo, in nikoli več ne bodo. So pa zadeve, ki bodo ves čas zvenele: Elza Budau ves čas zveni, a nihče ne ve, kdo je ona. Mi bi si morali prizadevati za to, mogoče bo takrat dobila Slovenija malo Red Bulla, zdaj ima samo bulo, ki jo ovira pri dihanju. Ne smemo dovoliti, da pride na kurentovanje več kot polovica srbskih in hrvaških skupin. Ali pa moramo priznati, da smo takšni. Lahko izbira Obama ali Osama, ne bo velike razlike.
Bučar: (Smeh).

Rudi, kaj vas vleče na festivale?
Bučar: Pred klicem z RTV-ja sploh nisem razmišljal o Emi.
Ranđelović: Je pa ona o tebi (smeh).
Bučar: Če ne bi dobil klica, sploh ne bi razmišljal o njej. Nisem ravno pevec za festivale, čeprav sem bil na njih že nekajkrat in mogoče še bom. Toda težko je, da pridejo skladbe na površje šele, ko nastopim na festivalih. Jaz imam za sabo štiri plošče. Zdaj končujem peto, ki je zborovskega značaja – pisal sem za zbor -, in letos nameravam izdati še eno avtorsko ploščo. A več o tem po Emi.

To zborovstvo vas spremlja že od malih nog.
Bučar: Da, moja mama in oče sta pela v mešanem pevskem zboru Obala-Koper, ki je prejel kar nekaj nagrad tudi v širšem prostoru. Tako rekoč sem v teh zborovskih zgodbah že ves čas navzoč. Navdušuje me. Tudi zadnje plošče sem se lotil, ker se več ne poje kot nekoč. Pri točilnem pultu se ne dobivajo več ljudje in pojejo. Včasih se sploh niso poznali in sta dva za točilnim pultom kar začela peti in tretji se jima je pridružil. Generacija mojega očeta je bila takšna. Takrat sem bil z njim po oštarijah, pil sem oranžado in imel našpičena ušesa, ko so ljudje tako začeli peti. Bil sem prevzet. Skratka, to mi manjka.

Sergej, zakaj se Elevators niste toliko pojavljali po različnih festivalih do zdaj?
Ranđelović: Dobro vprašanje. Elevators nismo skupina, ki bi hodila na tekmovanja.

Jaz pravim, da ste skupina, ki najbolje zveni, ko igra v živo pred ljudmi …
Ranđelović: Vsekakor. Hvala.

Zdaj pa kakšna ovira bo, da boste na Emi samo igrali, da igrate?
Ranđelović: To bo tudi zanimiva stvar. Če pogledate The Who in njihove videospote iz 70. letih prejšnjega stoletja, je zelo gledljivo. Kar gledal bi, kako bobnar v ozadju nori. Kot kuža, ki se ziba na zadnji polici na avtu in se ob vsaki luknji odzove.
Bučar: Navsezadnje je to bobnar, ki ga poveličujejo še danes.
Ranđelović: Ni pomembno, če ni znal igrati, on je bil predan skupini in to je zame najpomembnejša stvar. Tudi ti, ko si rekla, da smo najboljši v živo: "Vau, ni boljšega komplimenta zame." To je mogoče dokaz, da v studiu ne ulovimo tistega žara, ki ga je zelo težko. Oder je nekaj drugačnega. Vsem ljudem pravim, naj enkrat stopijo nanj. Imam nekaj tisoč ljudi, ki gledajo v eno stvar, in nekaj norcev, ki so edini, ki gledajo v drugo smer. To je res velika razlika.

Vsakemu glasbeniku pravim, naj stopi za mikrofon brez spremljave. Takrat bo videl, kaj potrebuje od drugih glasbenikov, da lahko cveti. Pusti ego in znanje, pomembno je, kateri udarec in ton sta potrebna, da se bo on počutil dobro. In ko vsi stopijo v položaj pevca, dobimo znanje in posluh, ki ju potrebujemo. Saj lahko vsi lepo pojemo, ampak če se ne uglasimo, ne dosežemo nič. Potem smo kot parlament: neuglašen zbor ljudi, ki jim "dol visi" za nas in za svoje otroke. Če jim ne bi bilo vseeno, bi delali kot indijansko pleme. Tam lovec lovi jelena. Celega prinese v pleme, izroči poglavarju, da si vzame najboljši kos, ampak poglavar celega jelena izroči nazaj ljudstvu. Oni mu izrežejo pljučno pečenko. Kar je logično. Pri nas pa si naši vzamejo pljučno pečenko in smo je mi lačni. Moramo postati tolerantni: brez delitev na rdeče in bele. S plugom in vozom čez kosti mrtvih.

Pričakovanja za Emo?
Bučar: Malo se že ponavljam s tem, ampak takšen sem: pričakovanja ne prinašajo dobre energije. Želje pa. To pa je, da bi skladba prišla med ljudi.