"Vračava se domov, lavor in jaz, oprala." S tem šaljivim povzetkom se je Ana Đurić poslovila od 67. izdaje izbora za pesem Evrovizije lani v Torinu. Objava na družbenem omrežju Instagram je sledila uram po tem, ko so jo evrovizijski sledilci ustoličili za svojo novo ikono. Ime Konstrakta se je zapisalo v kolektivni spomin Evrovizije.

Zanimanje evrovizijske javnosti je vzbudila že po prvem predizboru srbskega izbora za Pesem Evrovizije Beovizije, in sicer z nenavadnim in avtentičnim nastopom in besedilom, ki ga je napisala sama. Nemudoma je postala favoritinja, kar se je pokazalo tudi v velikem finalu, ko je prejela polno podporo tako občinstva kot strokovne žirije. Doma je zmagala v konkurenci 18 pesmi.

44-letna srbska kantavtorica si je nekaj mesecev pozneje po Beoviziji z odmevnim nastopom na Evroviziji s skladbo In Corporo Sano pridobila ne le visoke uvrstitve za Srbijo, ampak tudi niz novih priložnosti, ki so ji bile vse do odhoda v Torino nedosegljive. Seznam prošenj za intervjuje, nastope in koncerte je postajal vedno daljši. Življenje se ji je obrnilo na glavo.

Konstrakta je bila vse do leta 2019 glavna pevka indie-popskupine, ki je bila sicer ustanovljena že leta 2007. Po Evroviziji so se vloge spremenile in je Zemlja gruva postala spremljava Konstrakte.

Skupaj z matično skupino je po Evroviziji najprej začela pohod po regijskih festivalih, kot je Sea Dance, koncertna pot jih je pripeljala tudi do Slovenije septembra lani. Nedavno je nastopila na največjem zimskem glasbenem festivalu v Evropi Eurosonicu.

Navkljub hektičnosti, ki ga prinese tako odmevni nastop, se Ana Đurić zaveda, da se ta pozornost lahko tudi hitro konča. Stik z realnostjo je tisti, ki jo opredeljuje kot avtentično in edinstveno. Z eno besedo: drugačno.

Pred kratkim se je Konstrakta mudila v Sloveniji, kjer je nastopila v oddaji Misija Liverpool, v kateri so slovenski predstavniki na Evroviziji Joker Out predstavili skladbo Carpe Diem.

To smo izkoristili za pogovor. Pogovarjali sva se o spremembi, ki jo je prinesla Evrovizija, o odnosu do družbe, družbenih omrežjih, umetnosti in poslu.

Fotografiranje je postala stalnica vašega dela. S kom ste se nazadnje fotografirali na lastno željo?

S hčerko (smeh). S sinom pa je še težje, ni mi še dovolil.

Se vam je Meghan Markle kdaj oglasila?

Na žalost ne. Mislim, da je eden izmed britanskih tabloidov objavil novico, kjer bi lahko ona zasledila svoje ime v povezavi z In Corpore Sano. Ampak daleč so Združene države Amerike in Meghan Markle ...

In Corpore Sano je ogledalo, ki ste ga nastavili družbi popolnosti. Kako je, ko sebe vidite v tem ogledalu? Ko preberete govorice o sebi?

Zdi se mi nesmiselno. Na enak način, kot se mi je zdelo nesmiselno takrat, le da sem zdaj sama subjekt v tej zgodbi. Ne odzivam se na te zgodbe, niti ne vstopam v kakršno koli popravljanje krivic. To je ogledalo medijev danes. V bistvu se mi zdi smešno. Zabava me, ko preberem naslov: "Konstrakta v prestolnici je pecivo." Ali: "Konstrakto smo opazili, kako se sprehaja v dolgi jakni in s kapo na glavi." Gre za informacije brez kakršne koli vsebine ali smisla.

Zdi se mi, da imamo na skrivaj ali pa tudi ne tako na skrivaj radi odklone od povprečja, hkrati pa se z vsemi filtri in maskami trudimo, da bi bili podobni idealom?

Da. To je očitno postalo imanentno za ljudi, da so tam, kjer je množica, kjer je varno in znano. Vsako odstopanje od povprečja se razume kot tveganje. Splošna klima je usmerjena v to, da je vse umetno zaželeno. Ne vem, kaj naj si mislim o tem. Ne obremenjujem se s tem. Samo grozno mi je, ker to ustvarja trpljenje, obvezo, da si nekaj, kar nisi. Veliko truda vlagamo v lastni imidž, ki je krhek, ki ni po meri človeka, in je na zahtevo nekoga drugega. Tebi ne prinese ničesar.

Katera je najslavnejša oseba, ki vam sledi na Instagramu?

Ne vem. Ne spremljam.

Kakšen je vaš odnos do družbenih omrežij? Razen dela, ki spremlja vašo glasbo, težko zasledimo vpogled v vašo zasebnost.

Po koncu nacionalnega izbora za pesem Evrovizije, Beoviziji, sem imela okoli 2.000 sledilcev. V naslednjih petih dneh je ta številka narasla na 65.000. Srhljivo. Vsi so mi čestitali po zmagi in tri dni sem mrzlično odpisovala prav vsakemu, ker sem bila vzgojena, da je to vljudno. Sporočila so si bila precej podobna in ugotovila sem, da je odpisovanje prav vsakemu zame misija nemogoče. Po Evroviziji je številka zrasla na 140.000 sledilcev in povečalo se je tudi število sporočil, ki se zdaj izgubijo v množici in jih sploh ne vidim. Zato objavljam na Instagramu, ko se spomnim. In še to najbolj pogosto fotografije, ki se tičejo mojega dela. Toda ne redno. Ne vzdržujem njegovega algoritma.

Mogoče ena zabavnejših zgodb, ki se mi je vtisnila v spomin, je bila po enem izmed nastopov, kjer ste dobili na oder en kup nedrčkov in ste jih potem razkazovali sledilcem na poti v kombi. Kako pomemben je humor pri opravljanju vašega poklica?

Tako kot pri vsakem poklicu je dobro, da je. In moj poklic ga dovoljuje. Toda nisi ves čas v tem miselnem in čustvenem stanju, da si lahko duhovit, še posebej je to nemogoče, ko si utrujen.

Humor mi veliko pomeni, mislim, da je odlično sredstvo komunikacije. Ne izražam se z njim namerno, preprosto se zgodi tu in tam. Morda je triptih, ki sem ga naredila, duhovitejši kot stvari, ki sem jih delala prej, ki so bile morda včasih tudi patetične in preresne.

Kje je meja med zasebnim življenjem in življenjem, ki ga dajete na ogled javnosti?

Besedila prihajajo iz mojega notranjega sveta, in to je edini način, ki ga poznam, da izražam svojo zasebnost.

Ko vzamemo za izhodišče priljubljenost, ki jo doživljam trenutno, ne želim deliti ničesar iz svojega zasebnega življenja, da bi jo s tem vzdrževala. Čeprav mediji občasno pišejo o njem in si izmišljujejo zgodbe. To me preprosto ne zabava in mi ni v interesu, da berem o tujih življenjih in o njihovih čudovitih stanovanjih. Sama ne želim deliti takšnih vsebin. V trenutku, ko vstopim v svojo hišo, se res trudim, da ne delam. Včasih pridejo sporočila ob 11. uri ali 12. uri zvečer ali ob 6. uri zjutraj, tudi ob nedeljah, ki me včasih tudi vznemirijo, toda v osnovi sem pomirjena. Zdi se mi, da znam postaviti mejo.

Kaj vam pomeni vsa ta pozornost tako medijev kot oboževalcev? Je naporno?

To je zame indikator, da ljudje slišijo moje delo. Da me opazijo. Dolgo sem že na glasbenem prizorišču in v veliko zadovoljstvo mi je, da lahko širša javnost zdaj sliši skladbe, ki smo jih ustvarjali z Zemlja gruva. Te skladbe so po mojem mnenju še vedno relevantne. Žanrsko so daleč od 'mainstreama' in celo od popa, ampak tematsko niso zastarele. Ljudje, ki so se srečali prvič z Zemlja gruva, lahko najdejo v njih nekaj zanimivega zase.

Pozornost godi v smislu, ker te ljudje slišijo. Po drugi strani pa se zelo hitro lahko ujameš v zanko izpolnjevanja pričakovanj. Sama sem že v letih, pa se zavedam, da si tega ne želim.

Kako bi primerjali čas, ko je začela z Zemlja gruva in zdaj? Zdaj se vse meri po številu srčkov na Spotifyu. Toliko si dober, kolikor imaš posluškov na Spotifyu, iMusicu ogledov na YouTubu ... Koliko vas številke obremenjujejo?

Ne obremenjujejo me. Vsakič, ko smo poskušali ustvariti kak 'gag' in se prebiti do širše javnosti s ciljem, da ustvarimo neko kampanjo, nam ni uspelo. Ko smo se sprostili in se popolnoma osredotočili samo na delo, smo dosegli veliko boljše rezultate. Danes obstaja paradoks: kolikor je lažje z vidika dostopnosti do vseh platform in orodij, ki ti omogočajo, da si viden, je veliko težje, da si opažen. Če si, je ta pozornost omejena na zelo kratek čas v vsej tej množici ustvarjalcev. Zelo težko nas vidiš. Pred desetimi leti smo z Zemlja gruva postali vidni v eni televizijski oddaji, kjer smo se pojavili, in od tam so se odprla vrata do radijskih postaj. Potem se nam je porodila ideja, da ponudimo svoj album brezplačno za prenos po spletu, kar smo naredili prvi v Srbiji. Govorimo o letih med 2010 in 2011. In takrat smo postali znani v kratkem času. Danes mislim, da je vse težje, ne glede na vsa orodja, ki jih imamo.

Je lažje, ker ste imeli pred evrovizijsko zgodbo za sabo že zavidanja vredno kilometrino?

Vidim jo kot razvojno pot. Sama sem že vse doživela, toda v manjšem obsegu. Bolj ali manj je posel enak in enaka so pravila tega posla, le da je večja popularnost. In da je dela veliko več. Pravo vprašanje je, koliko časa bo to še trajalo (smeh) …

Imate vizijo, kako uspeti mednarodno? Je lahko diaspora rešitev, če si želiš ustvariti mesto na tujih trgih? Je to vaš cilj? Tujina?

Nikoli nisem razmišljala o tujini. Svojo glasbeno pot sem začela v zasedbi Mistakemistake že davnega leta 2002. In v njej smo ustvarjali v angleščini – sama sem se zelo svobodno lotila interpretacije te angleščine, ki je neka zmes srbskega in angleškega jezika (smeh). Zdaj, ko poslušam stare skladbe, so mi smešne, takrat pa so mi delovale zabavne in sem videla v takšnem izražanju potencial.

Bili smo mladi in mislili smo, da je dosegljiva pojavitev na nekem evropskem trgu. Ko so minevala leta, je postajalo vedno bolj jasno, da je najbolj logično, če se osrediniš na občinstvo, ki je okoli tebe. Tam, kjer si. Ko smo začeli ustvarjati v srbskem jeziku, se je to izkazalo za dobro potezo. Zdaj s Konstrakto obstajajo poskusi, da se izvozi ta glasba iz Srbije. V povezavi s tem smo se udeležili festivala Eurosonic v Groningenu.

Toda sama ne vem, katera je prava niša, ki bi ji lahko sledila Konstrakta, da se pojavi na evropskem glasbenem prizorišču, razen da se pojavi na Evroviziji. Ne poznam primera v našem okolju, razen Dubioze Kolektiva, ki ustvarja drugačno glasbo, a tudi v angleščini. Mi ne ustvarjamo niti World Music (glasbo svetov, op. a.). Konstrakto vidim na umetniški sceni 'undergrounda', ki ga ne poznam. In to je izziv. Nisem prepričana niti, ali je Groningen mesto, od kod lahko nadaljujemo naprej. Ne vem. Če se pojavijo nove ponudbe, bi jih sprejela, toda zdi se mi, da je to zelo težko za nekoga, ki ustvarja v srbščini. To zahteva zelo radovedno občinstvo, ki rado brska po eksotičnih krajih sveta in eksotičnih jezikih.

Morda pa je to prednost?

Da, to je lahko prednost. Ne poznam niti enega podobnega primera, ki bi bil lahko vzor.

Morda Rosalía.

Ona ustvarja v španskem jeziku, ki je četrti najbolj zastopan jezik na svetu. Mogoče Stromae, ki ustvarja v francoščini in je peti najbolj zastopan jezik na svetu.

Kaj danes pomeni Konstrakta v Srbiji? Lahko rečemo, da ste dali nov zalet glasbeni sceni, ki jo je zasenčil turbofolk? Kako na vas gledajo glasbeni kolegi?

Tega ne vem. Pred nami je nov nacionalni izbor za pesem Evrovizije in bomo videli, ali je ostala kakšna sled v smislu, ali se bo pojavil kakšen izvajalec z alternativnim zvokom. Skladb še nismo slišali. Tu ali tam so pri komercialnih izvajalcih v ospredju skladbe, ki se ne dotikajo neposredno ljubezenskih tem, ampak govorijo o drugih temah. Mogoče je to posledica našega dela v zadnjem letu, morda tudi ne. Včasih slišim komentarje, da smo imeli vpliv. Mogoče mora še nekaj časa preteči, da bomo videli, ali sem pustila kakšen vtis.

Kako doživljate sebe in svojo podobo, ki se je ustvarila po nastopu na Evroviziji? Kako se vam je spremenilo življenje? Nekako imam občutek, da je v vsej tej zgodbi najbolj nastradal vaš pes.

(Smeh) Res ga nihče ne pelje več na dolge sprehode. Kot mučenika ga peljemo ven samo, da opravi najbolj nujne življenjske potrebe (smeh). Ko mineva čas, ugotavljam, da je najširše občinstvo slišalo samo In Corpore Sano in videlo samo ta evrovizijski nastop. Iz tega so si sestavili sliko o meni kot izvajalki. Toda v bistvu ne ustvarjam 'performance arta'. To je bila naloga, ki sem si jo zastavila samo za to skladbo. Če bi se vsaki skladbi posvečala na tej ravni, bi od mene zahtevalo veliko več časa. Bomo videli, kam me bo še peljala nadaljnja ustvarjalna pot.

To je pretežno vtis, ki ga imajo ljudje o meni. Manj me vidijo kot osebo, ko prepevam o drugih temah, vsaka pesem ima temo zase, v bistvu se ukvarjam z glasbo. Ustvarjam videe. Ne vem, ali so ljudje ozavestili vse, kar sem.

Vas to na neki način omejuje, ker vas vsi poznajo samo po eni pesmi …

Me. Tukaj ne morem storiti ničesar, razen, da ustvarjam nove skladbe in da predstavljam svoje drugo delo. Ne sme me skrbeti. Vidim pa, da je pri občinstvu v glavnem tako.

Koliko lahko postaneš 'trendsetter' – načrtno ali je zgolj primer, da si ujet v svoj svet in naključno postaneš trendsetter?

Odgovora na to vprašanje ne poznam, ker nisem načrtovala, da postanem 'trendsetter', tudi ne vem, ali sem. Ne vem, kako postaneš 'trendsetter'? Vsak, ki ima svojo idejo, lahko to ustvari.

Toda nenačrtovano?

Mislim, da res ne. Če želiš, da postaneš viralen, se potem zelo redko izkaže, da je bilo načrtovano. Mora obstajati spontan in iskren trenutek. Če želiš pozornost in delaš veliko za to, da jo dobiš, ni nemogoče. Lahko jo dobiš, toda vprašanje je, čemu in kako ti to pomaga.

Vaša značilnost so postala neobičajna besedila. Kaj vam dovoljuje tovrstna igra besed in kakšne so omejitve? Kako tanka je meja med subverzijo in parodijo?

Tanka je meja. Vrednost nekega dela je v tem, ko omogoča zelo veliko branja. V bistvu nikoli ne grem v to, saj sem sama ambivalentna do mnogih stvari in tudi izpostavljam mnenja, ki nosijo to ambivalentnost.

Je bolje, če si nor in zmeden v smislu nezavedanja, ali da si normalen?

Veliko lažje je, če se ne zavedaš. Ko pa se zavedaš, pa je težje in lepše.

Kaj vam pomenita slava in kaj uspeh? Je slava povezana z uspehom?

Vsako priznanje, ki pride kot posledica lastnega dela, ugaja. Ta slava prinaša neko količino dela, ki ti ustvarja varnost, je pa tudi krhka, saj v današnjem času nič ni zakoličeno in zagotovljeno. Zabavno je do neke mere.

Uspeh je, ko imam mir in dovolj časa, da delam, kar imam rada. Trenutno tega nimam. In potem si na nihalki. Veliko ljudi danes pade v poslovno nihalko, kjer se samo nalagajo obveznosti in se izvaja pritisk, da je zdaj čas, ki ga je treba izkoristiti, da dosežeš to in to. Tu se izgubijo zabava, duh in bistvo.

Kakšna potrditev je za umetnika, ko njegova skladba pristane v poročnem programu? Je to uspeh?

Je, to ti zagotovi, da ostaneš pomemben in viden dalj časa. Nam je že uspelo z Zemlja gruva s pesmijo Najlepše želje. Ta je pristala v poročnem programu, in ta skladba je ostala v spominu ljudi.

Konstrakta in Zemlja gruva je precej dolga skovanka, če jo želite uvrstiti na festivalske sezname. Kako ohranjate ta dva svetova povezana? Kako rešujete to težavo?

Po Evroviziji smo mislili, da moramo nastopati kot Konstrakta. Toda to ne drži, ker smo še vedno skupina Zemlja gruva. Kot Konstrakta sem se "izločila" samo s skladbami, ki sem jih sama postavila na začetku in so z zvokom drugačne od od Zemlja gruva. Od samega začetka se preigravamo z idejo, da je Zemlja Gruva skupina in platforma, ki podpira izvajalce in ena izmed njih je Konstrakta, druga je bila Zoe Kida in Milovan. Zdaj lahko končno nastopamo kot Konstrakta in Zemlja gruva. In upam, da bo Zemlja gruva v prihodnosti ponudila še kakšnega tovrstnega izvajalca, s katerim bodo delali. Zdaj smo vsi okupirani s Konstrakto.

Zakaj evrovizijsko skladbo izvedete na koncu?

Ko sem sestavljala repertoar, je to zame predstavljalo logičen razplet: tako držiš občinstvo v pričakovanju, ker veš, da v večini vsi poznajo In Corpore Sano in jih nekako maltretiraš, da slišijo tudi vse preostalo (smeh). Najtežje je otrokom, saj so nestrpni. In na številnih koncertih je veliko otrok. Ko koncert traja od 75 do 90 minut, ponorijo na koncu: "Dajte, no, dovolj je bilo. Dajte nam In Corpore Sano, da gremo lahko spat."

Kaj je bila pravzaprav najlepša pozornost, ki ste jo dobili od oboževalcev?

Veliko jih je bilo. V predalniku zbiram male pozornosti, ki jih prejemam od oboževalcev na koncertih. Veliko je lepih besed, srečanj na ulici, krajših pogovorov, ki se zgodijo. Ne morem poudariti prav ničesar, ker so res lepa darila. Ko se bo vse skupaj malo ustavilo in ko bomo končali ta evrovizijski krog, bi rada to dokumentirala in delila z ljudmi.

Prejemala sem tudi pisma – eno me je pričakalo v baru pred stanovanjsko stavbo, kjer živim. Zelo staromodno, ampak zelo lepo in prijetno. Prav tako so lepi objemi otrok na ulici, pa ne samo otroški. Včasih se s starejšimi usedeš in se malo pogovoriš. To je vse zelo lepo.

Kakšen je vaš nasvet vsem, ki se podajajo na svojo evrovizijsko zgodbo?

Obstajata dva pristopa. Če gledamo iz zornega kota izvajalca, je vedno nasvet: osredotoči se na to, kar počneš, in ne na to, kar lahko dobiš. Tako lahko svoj posel opravljaš bolj pristno. Delaš svoje in se osredotočaš na to, kako ga izvesti najbolje. Če greš tendenciozno v posel, da nekaj dobiš, to je poslovni pristop, ki se lahko kdaj in kdaj posreči. Toda meni to ni znano. Če lahko dam kakšen nasvet iz svojih izkušenj, je ta, da se vedno osredotočam na delo, ki ga opravljam.

Po drugi strani, ko žirija izbira evrovizijskega predstavnika, sta prav tako dva pristopa: lahko izbereš izvajalca, ki ima lastno integriteto in mu daš podporo pri tem, da še naprej predstavlja svoje delo. Ali pa greš v poslovni model in izbereš nekoga, ki je dober izvajalec. In potem gradiš vse okoli tega, da to pošlješ kot svoj izdelek.

Koliko sponzorstev za brisače in mila ste zavrnili v zadnjem letu?

Veliko sem jih zavrnila. Morala sem sprejeti odločitev, ali bom kaj sprejela in kaj. Na koncu sem se odločila, da sodelujem samo s tistimi znamkami in ljudmi, s katerimi sem sodelovala že prej. Po drugi strani, kdaj podprem kakšno majhno znamko, ki jim to lahko veliko pomeni, in ocenim, da ima smisel to, kar delajo. In tudi cenim, kar delajo. Težko je.

Lahko živite samo od glasbe?

Zdaj lahko. Pred leti pa nisem. Trenutno lahko in zelo dobro se zavedam, da je to nekaj, kar bo trajalo še to leto in potem, kdo ve. Ne vem, bomo videli.

Morda še enkrat na Beovizijo.

Da (smeh).