19. tekmovanje za pesem Evrovizije je bil enodnevni dogodek, ki je potekal v Brightonu v Združenem kraljestvu in na katerem so se zbrali izvajalci iz 17 držav. Tisto leto bi moral tekmovanje sicer drugo leto zapored gostiti Luksemburg, saj je leto poprej v vojvodini zmagala predstavnica gostiteljev Anne-Marie David s skladbo Tu te reconnaîtras, a se je mala država privilegiju odpovedala zaradi previsokih stroškov, ki jih je že takrat za sabo potegnila organizacija takšnega dogodka.

Evropska radiodifuzna zveza (EBU) je nato možnost organizacije ponudila drugouvrščeni Španiji, a se je tamkajšnja nacionalna televizija TVE temu odpovedala iz enakih razlogov kot Luksemburg – organizacija je bila preprosto predraga. Na tretje mesto se je leto prej uvrstilo Združeno kraljestvo, zaradi česar je bilo pričakovati, da se bo po odločitvah Luksemburga in Španije evrovizijska karavana preselila na Otok. Na koncu se sicer je, a šele po nekaj zapletih. EBU je namreč svetoval britanskemu nacionalnemu mediju BBC-ju, naj z dvigom roke malce počaka, češ da se bo morda oglasil kdo drug. Podobno kot Luksemburg je namreč Združeno kraljestvo tekmovanje do takrat gostilo že večkrat (v letih 1960, 1963, 1968 in 1972). Oglasila sta se dva potencialna organizatorja: BBC-jev komercialni tekmec ITV in izraelski nacionalni medij IBA.

Ker se je Izrael evrovizijski karavani šele dobro pridružil – prvič je sodeloval leta 1973, kar je za sabo potegnilo nezadovoljstvo arabskih držav, pa tudi precej močno varovanje dogodka, ker je bilo to eno leto po masakru na olimpijskih igrah v Münchnu –, so članice EBU-ja izrazile pomisleke glede organizacije tekmovanja v Izraelu, številne sodelujoče nacionalne televizije so zaradi oddaljenosti prizorišča od osrednje Evrope grozile z bojkotom.

Zato je na koncu organizacijo prevzel BBC in se znašel v zadregi, saj manj kot eno leto pred dogodkom ni našel dovolj velikega prostega prizorišča. Kraljeva opera in dvorana Royal Albert Hall v Londonu, kjer je tekmovanje v preteklosti že potekalo, sta bili namreč že zasedeni, zato se je BBC odločil, da evrovizijsko karavano popelje v letoviški Brighton.

6. aprila 1974 se je na odru predstavilo 17 skladb. Tisto leto je svoj debi na tekmovanju doživela Grčija, iz tekmovanja pa se je zadnji hip umaknila Francija zaradi smrti predsednika Georgesa Pompidouja nekaj dni prej. Po predstavitvi vseh tekmovalnih pesmi so glasove oddale nacionalne žirije. V vsaki je bilo 10 članov, vsak je lahko glasoval za eno skladbo, končno število glasov pa so v London sporočili po telefonu. Po eni uri in 48 minutah, kolikor je trajal festival, je slavila švedska zasedba ABBA s pesmijo Waterloo, s končnimi 24 točkami (drugouvrščena Italija jih je zbrala 18), kar je predstavljajo prvo švedsko zmago na omenjenem tekmovanju. Vemo, v desetletjih, ki so sledila, jih je Švedska zbrala skupno sedem, s čimer se je po številu zmag lani izenačila z dotedanjo rekorderko Irsko.

Zasedba ABBA oz. njihova skladba Waterloo je sicer veljala za eno izmed favoritk že pred samim tekmovanjem. Na Švedskem in ponekod po zahodni Evropi je bila četverica že relativno poznana, a nihče si ni predstavljal, kakšen uspeh jih še čaka in da bo nekaj desetletij pozneje prav ta zasedba simbolizirala Evrovizijo.

Zgodba skupine se je začela slabo desetletje prej, leta 1966, ko sta se srečala takrat 21-letni Björn Ulvaeus, sicer pevec na Švedskem takrat precej priljubljene folkzasedbe Hootenanny Singers, in leto mlajši Benny Andersson, ki je takrat igral klaviature pri najbolj priljubljeni švedski popzasedbi 60. let The Hep Stars. Takoj sta se ujela in začela sodelovati, povezala pa sta se tudi z lastnikom založbe Polar Music, Stigom Andersonom, poznejšim menedžerjem ABBE in piscem mnogih njenih besedil. Za omenjeno trojico je bilo prelomno poletje 1969, ko sta Björn in Benny spoznala takrat 19-letno Agnetho Fältskog, ki je na Švedskem zaslovela s svojim prvim singlom dve leti prej, in pevko Anni-Frid (Frido) Lyngstad. Björn in Agnetha ter Benny in Frida so se zaljubili in pozneje tudi poročili (Björn in Agnetha leta 1971, Benny in Frida leta 1978), nato pa začeli tudi glasbeno sodelovati. Na začetku zgolj tako, da so drug drugemu pomagali pri pisanju besedil ali glasbe ter sodelovali na nastopih, leta 1970 pa so pripravili tudi prvi skupen projekt, nekakšen kabaret z naslovom Festfolk (gre za besedno igro, saj v švedščini beseda pomeni bodisi zaročenca bodisi žurerji), ki pa ni bil preveč uspešen.

Dve leti pozneje, spomladi 1972 je četverica, ki se je takrat predstavljala kot Björn & Benny, Agnetha & Anni-Frid, posnela pesem z naslovom People Need Love. Skladba je na Švedskem doživela zmeren uspeh, kar je glasbenike spodbudilo, da so se leto pozneje prijavili na – že tedaj sloviti – Melodifestivalen, švedski izbor za pesem Evrovizije.

Njihova skladba Ring, Ring sicer ni zmagala (končala je šele na tretjem mestu), a je postala velika uspešnica tako doma kot v nekaterih drugih evropskih državah, k čemur je verjetno pripomoglo tudi dejstvo, da je četverica pela v angleškem in ne švedskem jeziku.

Leto pozneje so poskusili znova. Na Melodifestivalen, ki je potekal 9. februarja 1974, so se prijavili s skladbo Waterloo in z novim imenom zasedbe – ABBA (gre za kombinacijo prvih črk imen članov, seveda, obenem pa je bilo to tudi ime švedske tovarne ribjih konzerv, ki je članom dovolila uporabo imena). Pesem, prvotno zapeta v švedščini in pozneje, za Evrovizijo, prevedena v angleščino, je navdušila nacionalno žirijo, ki ji je namenila prepričljivi 302 točki. Še pred aprilskim nastopom v Brightonu je pesem zaokrožila po Evropi in se usedla v marsikatero uho, po zmagi pa postala prava glasbena senzacija. V le nekaj tednih je zavzela vrhove praktično vseh evropskih glasbenih lestvic in se uvrstila med top 10 najbolj poslušanih v ZDA, kamor Evrovizija načeloma ni segla.

Kombinacija dveh odličnih pevk, nalezljivega popritma, spevnega refrena, asociacije na zgodovinski dogodek, za povrh pa še kostumografija, ki je do takrat že postala pomemben del nastopov zasedbe, se je izkazala za zmagovalno.

A po senzacionalnem uspehu, ki je tako kot ABBO po svetu ponesel tudi ime Evrovizija, se je četverici zataknilo. Bili so sicer zmagovalci Evrovizije, njihova uspešnica se je vrtela tako po Evropi kot po ZDA, a občinstva njihove ostale skladbe niso pritegnile. Kmalu po zmagi so izdali še singel Honey Honey, ki pa ni doživel kakšnega večjega uspeha. Podobna usoda je doletela tudi So Long in I Do, I Do, I Do, I Do, I Do.

Kazalo je že, da bodo imeli le eno uspešnico, nato pa je prišel SOS

Kazalo je že, da bo usoda ABBE podobna kot usoda večine zmagovalcev – znani bodo le po eni skladbi. A po letu in pol zatišja je zasedba izdala svoj tretji album, naslovljen zgolj ABBA, na njem pa SOS, ki je četverico ponesel na vrhove evropskih glasbenih lestvic, položaj pa je kmalu zatem še utrdila pesem Mamma Mia. Ko so člani ABBE marca 1976 izdali kompilacijo svojih največjih uspešnic (Greatest Hits), so bili že superzvezdniki, edina nova skladba na albumu, Fernando, pa je v nekaterih državah na vrhu lestvic najbolj poslušanih skladb vztrajala več tednov, celo mesecev – v Avstraliji, na primer, je kraljevala kar 14 tednov. Rekord je šele leta 2017 porušil Ed Sheeran s Shape Of You.

Člani zasedbe so kljub bliskovitemu uspehu intenzivno ustvarjali. Še istega leta, oktobra 1976, je na dan prišel še četrti studijski album, Arrival. Pesmi s tega albuma so se druga za drugo uvrščale med najbolj poslušane – najprej Money, Money, Money, nato Knowing Me, Knowing You, pa Dancing Queen in druge.

Januarja 1977 se je ABBA podala na prvo večjo turnejo, najprej po zahodni Evropi, nato pa še po Avstraliji, kjer so posneli tudi večino materiala za dokumentarni film o zasedbi. Ta je izšel konec leta, skupaj z že petim studijskim albumom, naslovljenim jedrnato "The Album", na njem pa spet uspešnice – tokrat The Name of the Game, Take a Chance on Me in Thank You for the Music. Leta 1978 je zasedba v Stockholmu osnovala studio Polar Music, kjer so pozneje svoje uspešnice ustvarjali številni znani glasbeniki, obenem pa snemala nove uspešnice.

A cena slave se takrat že močno poznala na medosebnih odnosih v zasedbi. Skladbe so postajale vse bolj melanholične, v njih je bilo vse manj lahkotnosti in mladostniške igrivosti. Januarja 1979 sta Ulvaeus in Fältskog oznanila, da se ločujeta, pri čemer so člani zasedbe zatrdili, da bodo kljub temu še ustvarjali in nastopali. Do leta 1981, ko sta se ločila še Benny Andersson in Frida Lynstad, so nanizali še kar nekaj uspešnic, na primer Gimme! Gimme! Gimme! (A Man After Midnight), Super Trouper in The Winner Takes It All, nato pa se počasi osredotočili vsak na svojo glasbeno kariero.

Po 40 letih premora oživitev zasedbe – a le virtualna

Zadnjič je nekoč tako povezana četverica skupaj nastopila konec leta 1982. In čeprav so se pozneje še pojavljali skupaj v javnosti, občasno pa se je govorilo tudi o možnosti oživitve skupine, se to ni nikoli zgodilo – če izvzamemo, seveda, virtualno različico zasedbe ABBA Voyage, ki je v Londonu zaživela maja 2022 in pri kateri so sodelovali vsi štirje člani, za "virtualno koncertno doživetje" pa so posneli tudi novo glasbo.

ABBA tako še danes ostaja sinonim popkulture, njihova glasba je bila med drugim osrednja točka dveh filmskih muzikalov (Mamma Mia! leta 2008 in Mamma Mia! Here We Go Again deset let pozneje), oboževalci Evrovizije pa so zasedbo pred leti – ob 50-letnici tekmovanja – izbrali za najbolj ikonično skupino tega festivala.

V Brightonu bodo ob 50-letnici evrovizijske zmage ABBI odkrili spominsko ploščo, BBC o zasedbi pripravlja nov dokumentarec, napoveduje pa se tudi ponovna izdaja razširjenega albuma Waterloo.

Evrovizija bo, kot je znano, letos znova potekala na Švedskem, na kar so mnogi stavili že pred lansko zmago Loreen. ABBA je pač največji evrovizijski uspeh in obenem njen simbol.