La mia città je ena izmed tistih letošnjih evrovizijskih pesmi, ki je izstopala: tako zaradi glasbe kot zaradi nastopa. Italija je zaradi rokersko obarvanega poklona mestu - ki je lahko, kot pravi Emma, katero koli mesto na svetu - pristala na skromnem 21. mestu, ki je bil v veliki meri rezultat nesproščenega nastopa izvajalke.

Toda v evrovizijskem tednu je Emma pokazala, da je veliko več kot rokersko dekle, ki poje o svojem mestu. To je najbolj potrdila na svojem krajšem nastopu v Euroklubu, kjer je nastopila s člani svoje skupine. Na hitro se je sprehodila po zapuščini svojih treh avtorskih albumov in končala s koncertno prilagojeno La mia città, kjer je na koncu vpila: "I want you, I want you, I want you!"

29-letna Emma je glasbi predana že od otroštva, ko je spremljala svojega očeta Rosaria na koncertih s skupino Karadreon. Italija jo je spoznala leta 2010, ko je zmagala na glasbenem resničnostnem šovu Amici, potem ko je poskušala uspeti s številnimi skupinami in nastopi na drugih resničnostnih šovih - celo na italijanski različici Popstars. Leta 2003 je na njej tudi zmagala in skupaj z Lauro Pisu in Colombo Pane ustanovila skupino Lucky Star, ki je obstala na glasbenem zemljevidu štiri leta.

Stara znanka resničnostnih šovov
Sledila je sprememba. Leta 2007 je ustanovila alternativno rokersko skupino M.J.U.R (Mad Jesters Until Rave), toda pravi uspeh je prišel s pojavljanjem na televiziji v šovu Amici. Med šovom se je spoprijateljila z voditeljico Mario de Filippi, s katero sta še vedno veliki prijateljici. "Ko potrebujem pomoč, mi vedno priskoči na pomoč s pravimi nasveti ob pravem času," je dejala Emma v pogovoru za MMC.

Zmagoslavje ji je prineslo pogodbo z založbo Universal, pod katero je izdala svojo prvo malo ploščo Oltre, ki je dobila kar nekaj priznanj. A ves čas je bila med stanovskimi kolegi še vedno obravnavana kot "zmagovalka resničnostnega šova".

"Zelo težko je bilo, saj so v Italiji pogosto zelo veliki predsodki do umetnikov, ki zmagajo v resničnostnih šovih. Imajo jih za manjše v primerjavi z drugimi. Ampak ko potegnem črto: verjamem vase in verjamem, da sem si zaslužila mesto, na katerem sem, in da delo, ki ga opravljam, opravljam dobro," je pojasnila glasbenica, ki se je pod svojo evrovizijsko pesem podpisala kot avtorica besedila in glasbe.

Prišel je San Remo in prišla je Evrovizija
Leta 2011 je začela svoj pohod na festival San Remo. Potem ko je najprej poskusila s skupino Modà prepričati občinstvo s pesmijo Arriverà, je leto pozneje zmagala kot samostojna izvajalka s pesmijo Non è l'inferno. Ko so jo poklicali z italijanske nacionalne televizije RAI, je brez oklevanja sprejela povabilo, čeprav si je do klica pogledala le nastopa Nine Zilli in Marca Mengonija. Toda Evrovizija ji ni tuja. "Velike umetnike, kot sta Gigliola Cinquetti in Toto Cotugno, poznam zelo dobro," je zatrdila. Na Evrovizijo gleda kot na odskočno desko. Njen cilj je Evropa.

Pripravlja album v španskem jeziku. "Italija je vedno bila cenjena na španskem, na južnoameriškem trgu, zakaj ne bi poskusila," se je spraševala Emma. Svoje moči usmerja v turnejo Limited Edition, ki bo vključeval veliko več kot šest koncertov. 11. julija bo v Lucci zapela v duetu z Rufusom Wainwrightom, ki je pred kratkim nastopil tudi v Ljubljani (pred prazno Gallusovo dvorano Cankarjevega doma): "Rufusa sem spoznala v Benetkah, pela sva skupaj na nagradah Cavalchino. Vprašala sem ga, ali bi pel z mano, in je pritrdil."

O slovenskih glasbenikih priznava, da ve zelo malo. Toda nastopa v Sloveniji se ne brani. "Zakaj pa ne. Pela bi povsod. Lepo je potovati po svetu z glasbo," je sklenila Emma.

Pogovor z njo si lahko pogledate v videu spodaj.