Alyosha (njeno pravo ime je Olena Topolja) bo v ta namen 9. maja v Liverpoolu nastopila s priznano britansko pevko Rebecco Ferguson, ki prihaja prav iz Liverpoola in s katero bosta predstavili priredbo pesmi Ordinary World slavne britanske zasedbe Duran Duran.

Alyosha že več let velja za eno najuspešnejših in najbolj priljubljenih ukrajinskih glasbenic – je pevka, avtorica besedil in glasbe. Veliko vrat ji je odprl prav nastop na Evroviziji leta 2010 v Oslu, kjer je v finalu osvojila deseto mesto. Nato se je podpisala pod več uspešnic, med drugim pod skladbo Ти — найкраща (Ti si najlepša), ki jo je izvedla z Vladom Darwinom. Deset let pozneje sta se umetnika vnovič povezala in izdala skupni album.

Alyosha je prejela več ukrajinskih glasbenih nagrad – večkrat je bila izbrana tudi za najboljšo ukrajinsko pevko – in posnela pet studijskih albumov. Leta 2013 se je poročila s Tarasom Topoljo, ki je vodja prav tako priljubljene ukrajinske zasedbe Antytila. Skupaj imata tri otroke, sinova Romana in Marka ter hčer Mario. Alyosha in Taras veljata za enega najvidnejših in najvplivnejših parov ukrajinske zabavne industrije.

Ruska invazija v Ukrajini pa je njuno ustvarjanje grobo prekinila. Alyosha je kmalu po začetku spopadov z otroki odpotovala v New York, kjer živi še danes, Taras pa se je nekaj časa boril v ukrajinski vojski, zdaj pa je na turneji s svojo skupino. Alyosha je v ZDA zelo dejavna, saj sodeluje na humanitarnih nastopih, na katerih zbira sredstva za ukrajinsko vojsko, se pojavlja v medijih, prav tako pa nadaljuje svoje glasbeno ustvarjanje. Med vojno je tako izdala pesem Мене створив (Ustvaril me je), njen najnovejši singel pa nosi naslov Я на волі є (Svobodna sem).

Z Alyosho smo se pogovarjali pred njenim nastopom v Liverpoolu, kjer bo na evrovizijskem odru predstavila zgodbe ukrajinskih prebežnikov. Poleg nje se bo tako v voditeljski kot pevski vlogi na Evroviziji predstavilo še več znanih ukrajinskih obrazov. Spomnimo, letošnja Evrovizija bi morala zaradi lanske zmage ukrajinske skupine Kaluš Orkestra potekati v Ukrajini, a so jo zaradi vojne prestavili v Združeno kraljestvo, ki je lani po zaslugi Sama Ryderja osvojilo drugo mesto.

V zadnjem letu ste živeli v New Yorku, kjer ste sodelovali na številnih humanitarnih dogodkih, skupaj z možem ste dali tudi intervju za televizijsko mrežo CNN. Kakšno je vaše glavno sporočilo o vojni in trenutnih razmerah v Ukrajini, ki ga želite z glasbo posredovati svetu?
Na vseh svojih javnih nastopih ali v zasebnih pogovorih, zlasti z Američani, poskušam sporočiti, da vojna v Ukrajini ni le spor med dvema državama. To je agresivni napad Rusije na Ukrajino. Širše gledano, to je vojna, ki jo je Rusija razglasila proti človeštvu. Grozodejstva v Ukrajini, ki jih počnejo Rusi, ki prihajajo v našo državo, da bi pobijali, so v civiliziranem svetu nesprejemljiva. Njihova dejanja so najhujša, najnizkotnejša stvar, ki se lahko zgodi na svetu.

Moje glavno sporočilo, ki se pojavlja tudi v mojih pesmih, je, da moramo biti ljudje. Kajti le skozi prizmo človečnosti, duhovnosti in drugih dobrih lastnosti si lahko obetamo svetlo prihodnost. Ob tej priložnosti se želim v imenu ukrajinskega ljudstva še enkrat zahvaliti Slovencem in vsemu svetu za podporo Ukrajini.

Vaš mož Taras je tudi glasbenik. Ali se še vedno bori v ukrajinskih oboroženih silah? Kdaj sta se nazadnje srečala?
Med vojno sva bila s Tarasom ves čas v stikih, razen takrat, ko je bil v vojski. Nazadnje sva se videla pred mesecem in pol, ko je priletel v ZDA. Trenutno je Taras na kulturni fronti. Je pevec skupine Antytila, s katero trenutno koncertirajo po vsem svetu. S svojimi nastopi navdihujejo in podpirajo Ukrajince – ne le prisilne migrante, ampak tudi tiste, ki so pred vojno živeli v tujini. Ukrajince spodbujajo, da se čim prej vrnejo domov.

Seveda se bomo tudi mi z otroki vrnili v Ukrajino, želimo živeti v domovini. Želimo, da bi naši otroci živeli v uspešni, razviti in močni državi. Želimo, da so ponosni na svojo državo, zgodovino in starše. Razumem, da se bo težko vrniti, ker je država uničena, toda Ukrajinci se bomo po svojih najboljših močeh trudili zgraditi državo, v kateri želimo živeti. Lepo, čudovito Ukrajino. Vem, da bo to dolga in težka pot, vendar smo nanjo pripravljeni. Velika ukrajinska družina bo postala še močnejša.

Rodili ste se v Zaporožju, kjer so v zadnjem letu potekali hudi boji za tamkajšnjo jedrsko elektrarno. Ali ste v stiku z družinskimi člani in prijatelji, ki so ostali v Zaporožju? Kako živijo?
V Zaporožju in regiji imam veliko sorodnikov, nekateri med njimi živijo na zasedenih ozemljih. Občasno imam stike z njimi. Sporazumevajo se v ukrajinščini, zelo so zaskrbljeni zaradi prisotnosti ruskih sil. Ne morem si niti predstavljati, kako težko je psihološko prenašati, da te obkrožajo sovražniki, ti in tvoji otroci pa morate sprejeti neka pravila igre, ki uničujejo predstavo o jutrišnjem dnevu, o prihodnosti tvojih otrok. Resnično upam, da se bomo kmalu videli in da bom lahko varno prišla v Zaporožje, v Energodar, da bomo govorili ukrajinsko, peli ukrajinske pesmi in oživljali ukrajinsko kulturo in našo ukrajinsko dušo, našega duha.

Ste mati treh otrok. Kako je ameriška družba sprejela vaše otroke in druge Ukrajince, ki so pobegnili iz države? Kaj vaši otroci najbolj pogrešajo?
Američani so do Ukrajincev zelo lojalni in sočutni, predvsem pri vsem, kar je povezano z otroki, z njihovo vzgojo in izobraževanjem. Moja sinova lahko šolo obiskujeta brezplačno, v njej se učita in se razvijata. Zaradi jezikovne ovire morata sicer obiskovati nižji razred glede na njuno starost, obenem pa po pouku v ameriški šoli doma opravljata tudi ukrajinski šolski program. Tako se trudimo, da sta čim bolj zaposlena. Seveda pa pogrešata svoje učitelje in sošolce. Upam, da se bosta septembra lahko vrnila v ukrajinsko šolo v Kijevu.

Predvsem pa vsi pogrešamo sprehode po Kijevu, po našem parku Sirecki, kjer smo se zbirali s prijatelji in se sprehajali do večera. To so zdaj le lepi, topli spomini. Toda vsi si prizadevamo, da bi še naprej uresničevali svoje želje in sanje. Otroci pomagajo ukrajinski vojski tudi s svojimi risbami in drugimi stvarmi, ki jih prodajajo, izkupiček pa nato pošljemo vojski. Otroci so vključeni v podporo in se zavedajo, kako pomembna je. To je zelo pomembno.

Na Evroviziji leta 2010 v Oslu ste nastopili s pesmijo Sweet People, ki je imela okoljsko tematiko. Dejstvo je, da težave zaradi podnebnih sprememb in globalnega segrevanja na Zemlji postajajo vedno večje. Kakšno je vaše mnenje o boju človeštva za bolj zelen in zdrav planet? Kako uspešni smo pri tem?
Pesem Sweet People ima močno sporočilo, ki je zelo posebno. Kot sem že dejala, s svojimi pesmimi skušam ljudem predati sporočila o pomembnosti človečnosti, planeta, dobrote in ljubezni. Po mojem mnenju je to, kar se dogaja na našem planetu, posledica človeškega ega, proti kateremu se moramo boriti. To je naloga vsakega izmed nas. Žal se mnogo ljudi tega začne zavedati šele po katastrofah, vojnah in podobnem.

To neravnovesje pogledov na smisel življenja sili ljudi, ki skrbijo za ekologijo, k dodatnim naporom. Če vsak od nas ne bo razmišljal le o hiši, v kateri živi, temveč tudi o planetu Zemlja, ki je naš skupni dom, bomo prej videli drugačen svet. Vprašanje je globoko, a odgovor se skriva na enem mestu – v našem srcu. To spoznanje mora priti do vseh, potem se bo vse spremenilo.

Na Evroviziji v Liverpoolu boste nastopili v duetu z britansko pevko Rebecco Ferguson. Kakšen bo nastop? Ali je res, da je ideja zanj nastajala tudi v zakloniščih?
24. februarja 2022 se je za vsakega Ukrajinca posebej začel dolg dan, ki se bo končal z dnevom zmage. Žal je to zdaj realnost Ukrajine. Simbolično je, da bo predstava, ki si jo je zamislil režiser in kreativni vodja letošnjega tekmovanja za pesem Evrovizije za Ukrajino German Nenov, povezana tudi z bolečo temo za številne Ukrajince. Hiši Freckled Sky in TRI.Direction pri produkciji sodelujeta tudi z BBC Studios in ukrajinsko javno televizijo UA:PBC.
Nastop bo posvečen prisilnim migrantom. Govori o tistih, ki so še vedno v temi, ki so postali talci razmer, na katere niso bili pripravljeni. Govorila bom iz lastnih izkušenj – biti ločen od bližnjih in doma je psihološko težko. Zame osebno bo to govor o veri in trdnosti – kjer koli živi kakšen Ukrajinec, naj ve, da je del velike družine z neuničljivim duhom. Upam, da bo najin pogovor z Rebecco Ferguson odmeval v vaših srcih. 9. maja bova v spremljevalnem programu prvega predizbora Evrovizije zapeli uspešnico Ordinary World britanske skupine Duran Duran. Vendar bo imela pesem povsem drugačno priredbo.

Kako živa je ukrajinska glasbena scena od začetka ruske invazije v Ukrajini? Ali je veliko umetnikov zapustilo državo? So v državi kakšni koncerti ali glasbeni dogodki? Imajo ljudje voljo, da jih obiščejo?
Glasbena industrija in drugi umetniški ustvarjalci v Ukrajini si še niso dobro opomogli po zaprtjih zaradi covida-19 pa je že prišla vojna. Seveda v prvih mesecih srdite vojne niti umetniki niti ljudje niso bili razpoloženi za koncerte. V zadnjem času so se razmere nekoliko spremenile, koncertov je več. Toda vsak nastop vsakega umetnika je dobrodelen, saj je del denarja namenjen humanitarnim potrebam ali vojski.

Vem, da je nekaj glasbenikov z otroki v prvih dneh vojne zapustilo Ukrajino. Nekateri od njih so se že vrnili domov, nekateri so ves čas ostali v državi. Glasovi teh umetnikov podpirajo naše vojake in ljudi. S petjem, z nastopi polnijo duha, verjamejo v prihodnost, verjamejo v zmago. Ko vidiš, da se ljudje zavedajo vrednosti življenja vsakega vojaka, postanejo ti še močnejši, še krepkejši, nezlomljivi. Kajti prav vera v ljudi in njihovo spoštovanje do vojakov sta tista, ki vodita do zmage.