Po letu pandemičnega premora se je evrovizijski šov znova vrnil v vsem svojem sijaju. V finalu tekmovanja v Rotterdamu se je predstavilo 26 skladb, na koncu pa so slavili Damiano David, Victoria De Angelis, Thomas Raggi in Ethan Torchi alias Måneskin, ki so v napetem finalu s 524 glasovi premagali francosko predstavnico Barbaro Pravi in njen šanson Voila (499) in Švicarja Gjona Muharremaja z umetniškim imenom Gjon's Tears, ki je bil s svojo skladbo Tout l’Univers na koncu tretji – osvojil je 432 točk.

Največja osmoljenka večera je bila na koncu Maltežanka Destiny, ki se je že pred tekmovanjem omenjala kot največja favoritinja, na koncu pa končala na sedmem mestu z 255 točkami. Še en dokaz več, da je Evrovizija precej nepredvidljiva.

Sorodna novica Ana Soklič v predizboru na 13. mestu. Od stroke dobila 36 točk, od ljudstva le osem.

"Ta kipec sporoča, da to ni ceneno glasbeno tekmovanje"

Zmagovalci so takoj po koncu prenosa odgovarjali tudi na vprašanja sedme sile. Zmaga je velika odgovornost, je priznal pevec zasedbe Damiano David in dodal, da jim obenem pomeni priznanje in potrditev njihovega dozdajšnjega dela. Ob vprašanju, kaj bi odgovorili nasprotnikom tekmovanja, ki trdijo, da gre le za nekakšno ceneno glasbeno tekmovanje, pa je David odločno dejal: "Ta kipec sporoča, da to ni ceneno glasbeno tekmovanje." "Gre za tekmovanje z različnimi slogi glasbe in vsak od njih šteje," je še poudaril.

Člani zasedbe posebej cenijo tudi to, da so jim do zmage pomagali glasovi gledalk in gledalcev, saj so bili pred razdeljevanjem točk televotinga, po zgolj glasovih žirije, na tretjem mestu. "To nam pomeni največ. Ker, brez zamere do članov žirije, tisto, kar je všeč občinstvu, na koncu šteje največ, zanje igramo, oni pridejo na naše nastope," je dejala Victoria De Angelis.

Ker je Italija pred leti za kar 13 let zapustila Evrovizijo zaradi slabih uvrstitev in se v cirkus vrnila šele leta 2011 kot članica velike peterice, ki ima prostor v finalu zagotovljen, je bilo na mestu tudi vprašanje, kaj sporočajo Združenemu kraljestvu, ki je že drugič zapored ostalo pri neslavni ničli. "Sodelovanje in ustvarjanje glasbe sta tisto, kar šteje," je opomnila Victoria in dodala, da niso toliko pomembne točke, ampak to, "da se lahko ljudje – sploh po tako težkem, pandemičnem letu – za kratek čas sprostijo, uživajo ali pa samo znova občutijo vzdušje živega nastopa".

Zmagali so na dveh velikih glasbenih tekmovanjih – "materi" Evrovizije, San Remu, potem pa še sedli na evropski prestol, zato imajo glasbenih tekmovanj za zdaj dovolj. "Hvala lepa, dovolj je bilo živciranja," je v smehu dejal Damiano in dodal, da se bodo raje odpravili na turnejo oz. igrali, kjer koli jih bodo želeli poslušati.

Kako je potekal finalni evrovizijski večer?

Tekmovalni del finalnega večera je odprla ciprska predstavnica Elena Tsagrinou, ki sicer prihaja iz Grčije, s skladbo El Diablo, ki govori o ljubezni do hudiča, zaradi česar je izzvala jezo tamkajšnje Pravoslavne cerkve. Sledila je predstavnica Albanije Anxhela Peristeri z megabalado Karma, tretja pa je na oder stopila izraelska predstavnica Eden Alene s Set Me Free. Četrti so svoje tri minute dobili belgijski veterani Hooverphonic s pesmijo The Wrong Place.

Sorodna novica "V Italiji rock ni bližnjica do uspeha"

Peta je v mikrofon v roke vzela Rusinja Manizha, ki izhaja iz Tadžikistana in poje o pomenu izobraževanja žensk. Sama je, kot je dejala, najbolj ponosna, da je po letu 2011 (t.A.t.U.) na evrovizijski oder znova pripeljala ruščino. Šesta po vrsti je bila mlada malteška pevka Destiny, sicer že zmagovalka otroške Evrovizije leta 2015, s skladbo Je Me Casse.

Sedmi so na oder dvorane v Rotterdamu stopili člani portugalske zasedbe The Black Mamba, ki pa so, kot so razkrili, navdih za skladbo Love Is On My Side dobili "med navdihujočim izletom v Amsterdam". Sledile so srbske predstavnice, združene v zasedbo Hurricane, ki so z Loco, Loco poskrbele za nekaj vročih ritmov.

Urok slabih uvrstitev Združenega kraljestva na evrovizijskem odru je s skladbo Embers skušal prekiniti 35-letni Anglež James Newman, a mu na koncu to ni uspelo – prav tragično, Newman namreč ni dobil niti točke.

Sorodna novica 26 pesmi finala Evrovizije 2021

Sledila je najmlajša letošnja tekmovalka, 18-letna predstavnica Grčije Stefania, ki je vabila na ples z Let's Dance. 22-letni Švicar albanskih korenin Gjon Muharremaj, ki si je po dedkovem komentarju, da ga je z glasbo ganil do solz, nadel umetniško ime Gjon's Tears, je pel o celotnem vesolju: Tout l’Univers. Sledil je nastop večkrat omenjenih Islandcev Da∂i Freyr og Gagnamagni∂, ki so se zaradi okužbe v zasedbi odpovedali petju v živo, tudi nocoj so tako predvajali posnetek z druge vaje. Naslov njihove skladbe je bil 10 Years.

Španec Blas Cantó je skušal evropsko občinstvo prepričati s pesmijo Voy A Quedarme, verjetno še največ pozornosti pa je požel njegov rekvizit – največji na tokratni Evroviziji –, šestmetrska Luna. Moldavijka Natalia Gordienko je pela o sladkorju, Sugar, v evrovizijsko statistiko pa se bo verjetno vpisala (zgolj) s svojo 17-sekundno "najdaljšo noto v zgodovini".

Za še nekaj poskočnih ritmov je poskrbel Nemec Jendrik, ki je – ob brenkanju na svojo ukulelo in plesanju stepa – pel I Don’t Feel Hate, finska zasedba Blind Channel pa je z malo tršimi ritmi vabila na temno stran (Dark Side).

Bolgarka Victoria je poskrbela za enega redkih minimalističnih nastopov na letošnjem finalu, s seboj je namreč prinesla le očetovo fotografijo. Pela je o odraščanju: Growing Up is Getting Old. Latvijci The Roop, ki so na oder prišli za njo, pa so vabili na ples v diskoteko (Discoteque), obenem pa opozarjali, da je treba "plesati sam".

Sledila je pesem Shum ukrajinske zasedbe Go_A. Gre šele za drugo evrovizijsko pesem, ki je zapeta v ukrajinščini, po lanski skladbi iste zasedbe Solovay, ki pa se zaradi odpovedi tekmovanja evropskemu občinstvu ni mogla primerno predstaviti. Besedilo so si sicer člani zasedbe "izposodili" iz ukrajinskih ljudskih ritualov.

Dvajseterico je zaokrožila predstavnica Francije Barbara Pravi, glasbenica iz multikulturne družine, ki je ustvarila že več uspešnic za mladinsko Evrovizijo, vključno z lansko zmagovalno pesmijo. S skladbo Voila je evrovizijsko občinstvo popeljala v glasbeno preteklost, v čase, ko so kraljevali šansoni. Azerbajdžan je zastopala Efendi, ki je bila lani že pred – pozneje odpovedanim – tekmovanjem med favoriti s pesmijo Kleopatro. Letos se je predstavila z Mata Hari, a ji je v besedilo uspelo vplesti tudi spomin na svojo lansko uspešnico.

Norvežan TIX je pojasnil, da njegova pesem Fallen Angel govori o premagovanju notranjih demonov in tem, da je treba biti zvest samemu sebi, napisal pa jo je na podlagi lastnih izkušenj, saj se bori s Tourettovim sindromom. Letošnji predstavnik države gostiteljice Nizozemske je Jeangu Macrooy, ki izhaja iz nekdanje nizozemske kolonije Surinama in poje o rojstvu nove dobe: Birth of a New Age.

24. so na oder stopili letošnji favoriti, italijanski rockerji z danskim imenom Måneskin, ki so peli Zitti E Buoni. Predzadnji pa je mikrofon v roke vzel švedski predstavnik kongovskih korenin, Tusse, ki sprašuje: "Ali jih slišite?" Milijon glasov, namreč. Voices je bil namreč naslov njegove pesmi. Tekmovalni del pa je sklenila predstavnica San Marina Senhit, ki ji je na odru družbo delal ameriški raper Flo Rida – skupaj sta pela Adrenalina.

V spremljevalnem programu so nastopili Afrojack, Glennis Grace, Wulf in orkester mladih nadarjenih glasbenikov, slišali pa smo tudi venček preteklih evrovizijskih uspešnic in seveda Duncana Laurencea in zmagovalno skladbo leta 2019 Arcade, pa tudi njegovo najnovejšo Stars. Laurence je, kot je znano, zaradi potrjene okužbe z novim koronavirusom nastopil "zgolj" s posnetkom.

Prizorišče letošnje Evrovizije je bila arena Ahoy v Rotterdamu, ki načeloma sprejme dobrih 16.000 ljudi, a zaradi omejitev vanjo zdaj sme le 3500 gledalcev. Ti so bili izbrani med tistimi, ki so svojo vstopnico kupili že lani, zanjo pa so odšteli od 200 do 250 evrov.