Najbrž edini stadionski elektropop bend na svetu, Depeche Mode, tokrat ni nastopil na stadionu (zaradi "tehničnih težav" je bil koncert s stadiona Maksimir prestavljen v dvorano Arena), pa tudi njihov prepoznavni "synth" zvok nenadoma zveni presenetljivo bluesovsko - a to še ne pomeni, da ne znajo več zamešati svojega koktejla evforičnih, plesnih komadov, zgrajenih okrog popolnoma turobnih, temačnih tematik. "Surrender to my will, forever and ever," ukazuje Gahan, in ob tem pobliskuje svoj hudičevski nasmeh. Večini občinstva ni treba reči dvakrat.
Depeche Mode že trideset let svojo dinamiko črpajo iz klobčiča seksualne, duhovne in čustvene napetosti trpinčene duše Martina Gora; ob tem so v zadnjem času priča rahlemu razkolu v vrstah oboževalcev, ki skoraj brez izjeme obožujejo določene elemente njihove glasbe (elektronske semple iz osemdesetih), druge (bluesovske ali skoraj grungeovske kitarske solaže) pa kvečemu dopuščajo. Zato je bilo od prvega hipa dalje jasno, da album Delta Machine, ki se močneje nagiba k temu drugemu polu, ne bo všeč vsem. Vprašanje je bilo samo, kako se bo negotova prihodnost, ki se izrisuje v horizontu njihove glasbe, koncertno ujela z ustoličeno, spolirano preteklostjo uspešnic kalibra Personal Jesus in A Question of Time. Na včerajšnjem koncertu se je izkazalo, da presenetljivo gladko.
Welcome to My World
Angel
Walking in My Shoes
Precious
Black Celebration
Policy of Truth
Should Be Higher
Barrel of a Gun
Higher Love (odpel Martin Gore)
When the Body Speaks (odpel Martin Gore)
Heaven
Soothe My Soul
A Pain That I'm Used To(Jacques Lu Cont remiks)
A Question of Time
Secret to the End
Enjoy the Silence
Personal Jesus
Goodbye
Home (akustična)
Halo (Goldfrapp remiks)
Just Can't Get Enough
I Feel You
Never Let Me Down Again
Seveda bi si bilo neumno delati utvare, da je pri tako veliki produkciji kar koli prepuščeno naključju ali spontanosti; turneja Delta Machine se tako za zdaj vsakokrat drži iste setliste, ki se, tako kot album - rahlo predvidljivo - začne z Welcome to My World in konča (če odštejemo podaljšek) z Goodbye.
Po mirno prebavljenem uvodu in novi pesmi Angel je že ob prvih taktih Walking in My Shoes jasno, kje leži pripadnost pretežno črno opravljene, vse prej kot mladoletne zagrebške publike: Black Celebration in Policy of Truth vsaj 'fan pit' razgrejeta dovolj, da prvi dramaturški vrhunec večera ne izzveni v prazno: eno najboljših pesmi novega albuma, Soothe My Soul, še dodatno povzdigne goreča videoprojekcija na orjaških zaslonih za skupino.
Vizualna podoba vsake posamezne pesmi je sicer za spoznanje manj impozantna kot na prejšnji turneji, ko so projekcije velikanskih ujed ustvarjale nekakšno tesnobno magijo; tokrat so dodelanih vizualnih podlag, ki spominjajo na vse klasične videospote Antona Crbjina, deležne le nove pesmi (Heaven, Halo ...); grafično zgodbo novega albuma sicer nadgrajuje uporaba trikotnikov ter monokromatičnih izbruhov modre, rdeče in zelene luči.
Z izjemo repetitivno poskočne I Just Can't Get Enough Depeche Mode na koncertih ne oživljajo repertoarja iz zgodnjih osemdesetih, ki jih je izstrelil med zvezde. Morda se tudi sami zavedajo, da se ves njihov opus ni postaral enako dobro; je pa zato škoda, da so na tokratni turneji izpadle nekatere himne "poškodovanih duš" z zadnjih dveh albumov, od udarnih Wrong in Suffer Well pa do "goreovsko" trpeče Damaged People in čutne In Chains; dobili smo sicer Precious (pesem zdaj namesto pernatih oprav s turneje Touring the Angel spremlja precej nepojasnljiva montaža terierjev, ovčarjev in kodrov) in A Pain That I'm Used To, ki ji pospešeni Jacques Lu Cont remiks - vsaj po mojem mnenju - ne naredi nobene usluge.
Gahan, ki se je v nedavnem intervjuju celo sam opisal kot "preplačanega slačifanta", na odru z gibi, ki se jih ne bi sramovala nobena go-go plesalka, še pri 51 letih več kot upraviči svoj sloves seksbožanstva. Ob pogledu nanj ne bi človek nikoli uganil, da je to isti človek, ki je leta 1993 na odru doživel infarkt, leta 1996 zaradi prevelikega odmerka mamil že skoraj odšel proti beli luči in se na prejšnji turneji, pred dvema letoma, boril z rakom. Če je Martin Gore iz leta v leto bolj podoben (sicer ljubki) ostareli vili, Andy Fletcher pa je očitno sklenil, da za kraftwerkovsko impozantnost ne potrebuje drugega kot svoje klaviature, Gahan ostaja zvest svojemu imidžu črnega panterja v telovniku, ki iz pesmi v pesem bolj razkazuje svoj potetovirani, kuščarjevsko zvirajoči se torzo.
Da od svojega vse prej kot nadležnega šopirjenja in teatralnega patosa frontman morda včasih le potrebuje oddih, nakazuje le intermezzo, ki je že leta stalnica njihovih koncertov: nekje na sredini oder pod spuščenimi reflektorji zavzame Gore (še vedno z bleščicami na vekah in črno nalakiranimi nohti), ki na akustično kitaro zaigra himnično Higher Love in When the Body Speaks. (Na svoj račun je prišel še v prvi pesmi podaljška, s Home, in prav tako tradicionalnim trikom prepuščanja pripeval "hoo-oo-o-oo-me" občinstvu).
Se lahko preobješ dobrega?
Prvega ne pozabiš nikoli, pravijo, in za koncert Depeche Mode to prav gotovo velja: zdaj, ko smo skupino - samo v hrvaški prestolnici - v zadnjih desetih letih videli že četrtič, se je pač malo težje vrniti v tisto prvotno stanje zamaknjenosti ob pogledu na Davove kuščarjevske akrobacije in kinetično energijo na odru. Zato najbrž ni presenetljivo, da iz Beograda, kjer je bend nedavno prvič nastopil pred 30 tisoč ljudmi, prihajajo vesti o naelektrenem večeru, kakršnemu v Areni nismo bili priča.
Je mogoče, da so Depeche Mode naše kraje koncertno obredli že prevečkrat? No, do naslednje "revival" turneje kake lasate relikvije osemdesetih bomo na take in podobne bogokletne misli (ali, heh, Blasphemous Rumours!) že pozabili.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje