Člani zasedbe Evil Eve so nase resneje opozorili s pojavitvijo na kompilaciji Vala 202 Imamo dobro glasbo preteklo leto s skladbo Ne bi, hvala. Od tam jih je pot vodila po različnih odrih. Kreativni duh pa razvijajo še naprej. "Zamislimo si, da bodo te skladbe zvenele dobro tudi v živo. V studijskem ustvarjanju se hitro 'zahiklaš', da daš neka glasbila, ki povečujejo aranžmajsko vrednost, nato pa v živo na matrici izpade povsem drugače. Ali pa komad zveni čisto drugače. Definitivno je skupina v tem smislu harmonična - enakovredna vokalu. Kar se pa tiče medijske izpostavljenosti, je pa Eva v ospredju," je za MMC pojasnil kitarist Jure Golobič.

Z Breznikarjevo in Golobičem smo se pogovarjali ob njihovi nedavni vrnitvi iz gostovanj po Srbiji in ob izidu naslednice kompilacije Vala 202 Imamo dobro glasbo.

Evil Eve, vaša zgodba je začela odmevati s sodelovanjem na kompilaciji Vala 202. Kako to, da ste se odločili, da pristopite k sodelovanju na kompilaciji, ki danes v Slovniji ni več tako pogost pojav?
Eva: Pravzaprav ve največ o tem Jure, ki je takrat pripravljal skladbe za naš projekt, ki bi ga pozneje lansirali. Nekako je beseda dala besedo. Potem smo rekli, če lahko ulovimo rok, zakaj pa ne. Sicer smo pričakovali, da ne bomo izbrani. Jaz osebno zaradi tega, ker sem predvidevala, da imajo ljudje še vedno predsodek zaradi mojih prejšnjih projektov, češ da bo to pretiran pop, ki na takšno kompilacijo ne sodi. Potem pa smo bili prijetno presenečeni. Je pa res, da sva z Juretom material na pošti oddajala zadnjo minuto, preden se je ta zaprla.
Jure: V bistvu smo prvi krog popolnoma zamudili. Imeli smo srečo, da je bil razpis podaljšan, in potem sva z Evo v zadnjih minutah oddajala. Že vsi gluhi od vsega (smeh).

Eva, v času pretiranega popa in ljudi, ki snemajo nove skladbe tudi s pomočjo anketnih vzorcev in preverjanj, ste se vi odločili za kitarsko različico in za vse tisto, česar v preteklosti z delovanjem v različnih skupinah niste pokazali. Kako to?
Eva: Človek se skozi čas razvija, sploh če gledamo umetnost ali glasbo. Zoriš. Rasteš. Če pogledam svoje prve komade, ki sem jih napisala pri šestnajstih, se jim zdaj smejim, ampak nekje je treba začeti. Mene je pot lepo pripeljala do tega, kar imam zdaj. Vedno sem si želela tak bend in koncerte v živo ter ustvarjanje, ne pa tega, da ti nekdo drug piše skladbe. Nisem želela biti poustvarjalec. Jaz sem vedno želela biti ustvarjalec. Tudi za koncerte v tujini vedno prilagodim besedila. Pred kratkim sem prevedla tri pesmi v angleščino in tri v srbščino. Preprosto rada raziskujem. Nisem človek, ki bi stala na mestu. Če nekdo to sprejema, vidi, mu je to všeč, je toliko lepše za tistega, ki ustvarja. To ti da nov zagon. Drugače pa mislim, da je treba v življenju ves čas težiti, da greš naprej, da ne stojiš na mestu.

Ampak ali je Evil Eve projekt, kjer je v ospredju ženski vokal in kjer je za njo skupina? Oziroma kakšna je vloga skupine?
Jure: Medijsko je morda tako zastavljeno zaradi samih pojavljanj v medijih. Kar se tiče nastopov v živo in samih aranžmajev, pa je tako, da poskušamo delati z dvema kitarama in na klaviaturah. Ni pretiranih presnemavanj. Zamislimo si, da bodo te skladbe zvenele dobro tudi v živo. V studijskem ustvarjanju se hitro 'zahiklaš', da daš neka glasbila, ki povečujejo aranžmajsko vrednost, nato pa v živo na matrici izpade povsem drugače. Ali pa komad zveni čisto drugače. Definitivno je skupina v tem smislu harmonična - enakovredna vokalu. Kar se pa tiče medijske izpostavljenosti, je pa Eva v ospredju.
Eva: Zaradi tega žal ne gre. Vsak resen bend je prepoznaven po enem obrazu. To sem vzela v zakup. Prej nisem nikoli bila tista, ki bi bila najbolj izpostavljena, zato mi je to neka nova stvar, na katero se še vedno privajam. Brez tega ne gre. Ne moremo izpostaviti bobnarja na primer.

Vam je bilo ljubše, ko ste bili le del skupine, ali zdaj, ko ste v ospredju?
Eva: Jaz moram reči, da sem del enega kolektiva. Zelo mi je bilo všeč v vlogi spremljevalne vokalistke, tako da se še vedno navajam na to, da sem sama in bolj v ospredju. Nisem še navajena. Tudi prej nisem bila nikoli solistka. Vedno sem bolje delovala v kolektivih. Tudi recimo kot športnici - včasih sem bila sama športnica - so mi bili bolj všeč kolektivni športi kot individualni.

Kako pa gledate na domače skupine, kjer so v ospredju ženski vokali. Imamo dovolj karizmatičnih, markantnih ženskih glasov?
Eva: Jaz mislim, da je trenutno premalo rockskupin z ženskim vokalom v Sloveniji, tako da komaj čakam, da se na sceno vrnejo I. C. E., kjer je dober ženski vokal. Medtem ko imamo na drugi strani v popu dobre vokalistke, ampak to je že druga stvar. Kar se pa rocka tiče, pa v tem trenutku prednjačijo moški vokali.
Jure: Jaz mislim, kar se tiče ženskih vokalov pri nas, je ogromno zares dobrih. Ampak mogoče, če omenim umetnice - ko pogledamo v tujini Pink, Janice Joplin itd. - tega malo manjka. Kot lahko sami vidimo iz primerov resničnostnih šovov, imamo ogromno dobrih pevk, ki pa nato prehitro potonejo. Prav zato, ker ne ponudijo nečesa, kar bi mogoče pomenilo, da lahko obstanejo na sceni. Komade delajo vedno eni in isti ljudje. Toda ne glede na to, da so to profesionalci, ne moreš toliko iz svoje kože, da bi za nekoga drugega naredil nekaj, zaradi česar bi bil lahko pevec prepoznaven. Komadi začnejo isto zveneti pri različnih avtorjih. Mogoče je to težava, zakaj pevke ne obstanejo. So pa vrhunske.
Eva: Zelo malo je avtoric. Imamo Neisho, Bilbi ... Ne pa v rocku. To jaz pogrešam.

Kaj je tisto nekaj več, kar predstavlja oz. želi predstavljati Evil Eve?
Eva: Težko je ocenjevati samega sebe, ampak jaz sebe vidim drugače, mogoče predvsem zaradi barve vokala, načina izraznosti na odru in energije, ki jo imam. Jaz nisem neka urejena pridna punčka in meni neki lep popkomad ne bi 'sedel'. Poskušam delati to, kar ustreza mojemu značaju. Človeku, kakršen sem vse moje življenje z vsemi izkušnjami, ki so me izoblikovale. Iz tega prihajajo ven tudi moje muze. Skozi glasbo ne skušam ugajati drugim, da bi bili zato bolj priljubljeni, in ne pišem nekih besedil, da bi bila všeč ljudem. Sledim temu, kar je zasidrano znotraj mene. Od tod dajem ven. Mislim, da se avtorji po tem ločijo. Če pogledamo po sceni, ima vsak svoj izraz ... Predin, Kreslin, Neisha ... vsi imajo svoj način izrazoslovja. Predvsem mislim, da se tu ločimo. Ni glasba tekma, kdo bo lahko višji ali nižji ton zapel ali kdo bo lahko na kitari "shreddal".