Poletna festivalska sezona v Sloveniji se bo začela s FestiValom 202, edinstvenim dogodkom pod okriljem Vala 202 in Kina Šiška. 6. junija bodo ljubljanske Križanke gostile izstopajoča imena sodobne slovenske glasbene scene, med njimi Koala Voice, Joker Out, Jet Black Diamonds in Mrfy.

O festivalskih doživetjih smo se pogovarjali z Bojanom Cvjetićaninom, frontmanom skupine Joker Out.

Kaj je najbolj zaznamovalo vašo prvo festivalsko izkušnjo?

Prvi festival, na katerem sem bil, je bil Gora Rocka. Takrat sem prvič taboril in spomnim se, da je bilo sredi noči, ko sem moral na stranišče, in je bend še zmeraj igral. Igrali so celo noč in mi tolkli po glavi, kar je verjetno tudi čar festivala, ampak jaz sem prejšnjo noč nastopal in sem se hotel naspati, tako da mi ni bilo najbolj prijetno. Drugič, ko sem se odločil spati na festivalu, kjer sem igral, sva z Martinom, našim nekdanjim basistom, spala v mojem avtomobilu in sva se ob šestih zjutraj – takrat zaradi komarjev – odločila, da pobereva šila in kopita, in sva se ob šestih zjutraj odpeljala proti Ljubljani.

Kaj je za vas čar festivala?

Meni je najlepši del festivala neka dobesedno, brezpogojno, odprta in sproščena ljubezen, ki se vije čez zrak. Ko smo igrali na Castle Festivalu, sem imel tak občutek in to je eden izmed lepših spominov, ki jih imam na splošno v življenju. Po koncertu sem šel poslušat še Magnifica, ki je igral za nami, in ko je končal, sem ga iz šotora v zakulisju zvlekel na plesišče in smo vso noč plesali.

Kje vidite povezavo med mladimi in festivalom?

Festival je zelo specifična oblika dogodka in druženj. Je dogodek, ki iz vseh vetrov naenkrat združi popolnoma različne ljudi. Sicer jih recimo do neke mere združuje okus za glasbo, ampak danes so festivali tudi glasbeno razvejani, tako da imamo ponudbo od elektronske glasbe do rocka in etna. Vse skupaj na enem mestu. Dejansko se iz vseh vetrov zberejo različni ljudje, ki prihajajo s celotnega sveta, in vidimo paleto tega, kaj človek je, kaj mladina je. Vidimo vse subkulture in najlepše je, ker jih vidimo skupaj. Rekel bi, da je festival območje miru, ki zelo naravno združuje vse, ki pridejo, ker vse maske in zidovi tam kar padejo. Ljudje smo precej goli, ko spimo v šotoru in se borimo za plastenko vode, za mesto pod prho. Zelo na primarno raven se vse skupaj vrne, če je festival dobro urejen, dejansko dobimo lepo oazo miru.

Kaj pa z vidika nastopajočih? Prej smo se tudi pogovarjati o tem, da je eden izmed najlepših čarov festivala, ko lahko spoznaš nastopajoče, o katerih si sanjal, da jih boš spoznal, pa se skupaj znajdete v zakulisju.

Ja, v zadnjih dveh letih sem imel priložnost to doživeti z nekaj glasbeniki, katerih oboževalec sem. To je dejansko uresničitev otroških sanj, ki jo lahko ponudi samo festival. Bi pa rekel, da z vidika gledalcev v Sloveniji nismo vajeni, da veliki izvajalci hodijo k nam. Slovenija je postala vmesna postojanka med Zagrebom in Dunajem, če slučajno izvajalci res morajo zapolniti termin, zaradi stroškov. Rekel bi, da smo se kot občinstvo odvadili tega občutka, da pride nekdo, ki ga res gledamo in spremljamo po televiziji oziroma na družbenih omrežjih. Bi pa rekel, da je zelo pozitivno za vse manjše izvajalce, ki nastopijo, kot predskupina, saj jim ponuja veter v krila.

Kaj bi svetovali človeku, ki bo letos prvič obiskal festival?

Temu človeku bi svetoval, da gre v dobri družbi, z ljudmi, ki jim zaupa, ker nikoli ne veš, kaj in kdaj se lahko zgodi situacija, ko pač potrebuješ ob sebi nekoga – ali izgubiš telefon ali zatavaš nekam. In to bi bil prvi nasvet. Drugi nasvet bi bil, da se dejansko vsaj prvo noč zelo držijo nekih svojih preverjenih meja, kar se tiče žuriranja pozno v noč in podobno. Tretje bi pa rekel, da se morajo absolutno veliko hidrirati in uporabiti sončno kremo. Sliši se samoumevno, ampak to je nekaj, kar – ko prideš na festival – 80 odstotkov ljudi izpusti, čeprav je res osnova. Hidracija in sončna zaščita sta ključ do uspeha. Na koncu res nočeš biti kot pečen sladki krompir, ki ne more dihati.

Če bi lahko s tremi besedami opisali, kaj vam pomeni festival, kaj bi rekli?

Ja, prva bi bila pol ljubezen, druga bi bila skupnost in tretja bi bila mladost oziroma večnost.