Samo prizorišče je namreč močno zaživelo od odhodu druge skupine večera z odra. Beograjski Darkwood Dub so privabili veliko več obiskovalcev kot domači neutrudneži Rotor in uvodne "žrtve" festivala - mladi upi Arhibald Arhibaldovich. Namesto prepuščanju glasbi so obiskovalci belili svoje glave z logističnimi težavami in s kupovanjem kuponov za pijačo (en kupon je stal 50 centov) ter preračunavanjem, koliko jih potrebujejo za malo pivo, ki je stalo 2,5 evra.
Prizorišče pod odrom je postalo podobno festivalskemu vzdušju šele ob prihodu glavne aktrakcije. Če se je ob nastopu domačih Arhibald Arhibaldovich gnetlo več varnostnikov kot oboževalcev (če karikiramo), je okoli pol enajstih zvečer prostor pod odrom postal osvetljena ploščad, kjer se je Mobyjev obraz bleščal z najrazličnejših LCD-zaslonov. Newyorčana Richarda Melvilla Halla - kakor je njegovo ime - so na oder pospremili atraktivne basistka, klaviaturistka, violinistka in bobnar.
Njegovo največjo "hibo", kot jo označuje sam, tj. vokal, pa je dopolnjeval izjemen glas temnopolte Joy Malcolm. S podobnim repertoarjem, kot ga je pred tremi večeri predstavil v Parizu (le da z manj skladbami z aktualnega albuma in brez 'cover' skladbe Led Zeppelinov - Whole Lotta Love), je Moby prišel na oder s kitaro v roki skoraj neopazno kot član spremljevalne skupine ob začetnih ritmih instrumentalne, umirjene in preproste skladbe Sevastopol.
Koncertno izjemno razpoloženi obiskovalci so se sprostili že pri drugi skladbi večera In My Heart. Intenziteta zvoka in elektronskih ritmov pa se je le dvigovala po njegovem pozdravu v polomljeni slovenščini: "Dober večer, Ljubljana!" Na prvi pogled ne najbolj energični glasbenik se je ob svojih ritmih popolnoma sprostil, njegove roke so bile povsod, še največ v zraku. Kitaro je kaj kmalu zamenjal za bobne ter prepustil violini in vokalu Malcolmove prosto pot pri Go. Zbrane je zazibal v svojevrstno zamaknjenost, ko je odšel za klavir in jih zazibal skupaj z Malcolmovo z Why Does my Heart Feels so Bad?

Razstavišče treslo od Flower do Bodyrocka
Njegov glas je množica (okoli dva tisoč ljudi) zaslišala pri izvajanju oz. poigravanju z mikrofonom in odmevom pri singlu z njegovega aktualnega albuma Destroyed - The Day. Ambientalnost je izginila v trenutku, ko je Malcomova s svojim trpkim glasom začela prve kitice uvodne pesmi filma Samo še 60 sekund (Gone in 60 Seconds): "Bring Sally up, bring Sally down." Gospodarsko razstavišče se je treslo ob uspešnici Flower. Intenziteto je stopnjeval Moby kar sam s pesmijo We are All Made of Stars, podkrepljeno z vokoderjem Slipping Away, z električno kitaro potencirano Beautiful ter skladbo, ki jo je napovedal za "počasno in zelo lepo skladbo - že svetovno uspešnico Bodyrock".
Glasbenik ni zgubljal lepih besed o državi, ki jo je obiskal že drugič (kot je poudaril sam). V ta namen ji je posvetil umirjeno drum'n'bass uspavanko Porcelain, ki jo je nadgradil z Extreme Ways.
Mož ozadja in glasbil
Raje kot v ospredju se je glasbenik veliko raje gibal v ozadju in preigraval tolikokrat preigrane skladbe na kitari, klaviaturah ali bobnih. Ritmično je napolnil ozračje s svojim izživljanjem na bobnih pri Honey, kjer se je pred mikrofon znova vrnila Malcolmova. Funky-elektro poigravanje je prekinila še bolj znana uspešnica In This World, ki ji je sledila najnovejša z albuma Destroyed, Lie Down in Darkness. Tempo se je znova dvignil z njegovo ekshibicijo na ritem bobnih Disco Lies. Roke so bile v zraku, tako na odru kot pod njim. Popolno disco-elektro ozračje doseglo novo stopnjo z The Stars in Trubles so Hard, ko je obiskovalec dobil občutek, da je morda na kakšnem izmed trance klubskih zabav in ne na 'open air' festivalu. Svoje slovo je napovedal z vnovičnim pristopom k mikrofonu in ob skladbi Raining Again ter sklenil s predvidljivo Lift me Up. Po odzivu sinočnjega občinstva je mojster eletronskih ritmov znova dokazal, da ni prestar in da so ljudje, ki še vedno poslušajo tehno (s podobnimi besedami ga je napadel raper Eminem v skladbi Without me pred leti).
Festivalska kultura, ki manjka
Njegov odhod z odra je povzročil tudi množični pohod zbranim proti izhodnim vratom. Misleč, da so videli vse, so tako številni zamudili pravo splitsko norijo s TBF, ki so najvztrajnejše razgibavali ob njihovih največjih uspešnicah. Prav tako je bil presenetljiv pogled že v prvih urah koncerta, ko se je na odru mudila domača skupina Rotor. "Nikamor nismo šli. Malo smo mirovali, imeli vsi svoje projekte. Zdaj smo se spet dobili in pripravili malo novega ter ohranili malo starega programa. Dobili smo 'špil' na Žuru z razlogom in od tam so stvari šle naprej," je za MMC pojasnil klaviaturist skupine Rotor Mario Marolt. Kolektiv, ki deluje po logiki najboljše plesne glasbe ob prepletanju žive in računalniško okrepljene glasbe, je sinoči ostal skoraj preslišan.

"Ultimativno doživetje rock'n'rolla je to, kar skupine sporočajo v živo. Jaz ne morem reči za en bend, ali je dober ali slab, če ga nisem videl v živo. Na osnovi plošče tega ne morem reči. Mislim, da je prestrogo in ni objektivno. Objektivno je res tisto, kar se dogaja v neposrednem odnosu med glasbenikom in občinstvom," je o interakciji med glasbo in občinstvom za MMC spregovoril pevec skupine Darkwood Dub Dejan Vučetić.

Je že tako, da so prišli na enodnevni festival in ne le na koncert svetovnega superzvezdnika, ki je imel tri predskupine in še eno za 'after party'. Čas za popravni "izpit" imajo že čez 14 dni, ko se bo festival Mars preselil v Zagreb.