Po polni Katedrali so se okoli pol desetih zvečer razlegli prvi takti slavnih mojstrov na trobila - ki so se izkazali za več kot le to. V prvi vrsti glasbeniki, a hkrati izjemni animatorji so do zadnjega piha uspeli obdržati pozornost občinstva. Osrednji figuri orkestra sta seveda oče in sin Marković, med katerima sta še kako očitni sorodstvena kemija in navezanost.

Medtem ko Marko skače, Boban preudarno poje in igra. Mlajšega Markovića zvok in glasba vodita v bolj sproščene glasbene krajine, kjer je dovoljeno več improvizacije in pridihov sodobnosti. Boban temu sledi, a s svojo pojavo utrjuje mesto, ki si ga je izboril v vseh teh letih - stara šola trubaštva je v njegovih žilah in tega ne skriva.

Prve novejše Markove prijeme so lahko oboževalci orkestra slišali že jeseni 2007, ko so izdali album Brass Madness, njihovo prelomno ploščo. Na njej se je orkester predvsem na pobudo zagnanega Marka lotil izvirnega in drugačnega razlaganja romske pihalne tradicije, ki je s sodobnimi fuzijskimi in etno-tehno prijemi tradicionalno glasbo približala tudi mlajši generaciji ljubiteljev etnoglasbe.

Na koncertu, kakršen je bil sinočnji, pa se zgodovina orkestra in novejši vzgibi le pomešajo. Tako niso manjkale ne priredbe Severininega Gas Gas ne tiste stare dobre pesmi z dušo.

Nekaj utrinkov s koncerta si lahko ogledate spodaj.