Prav na spletnem omrežju Twitter se je odvijala tudi "drama" pred njegovim koncertom. V sredo je namreč Boy George tam objavil novico, da ga v Slovenijo ne bo (domnevno zaradi poplav), že nekaj ur pozneje pa je naznanil, da je Slovenija spet na sporedu. Tudi zaradi vseh teh "kolobocij" smo bili kar malce v dvomih, ali se bo v Hali Tivoli res prikazal. A smo vseeno čakali in čakali ...

In vendarle je prišel
Najprej je za lažni preplah poskrbel črn kombi, iz katerega NI izstopil George. Nato so fotografe pospremili v dvorano in jim povedali, da je predskupina že na odru. No, bolje rečeno, "one man band" - kantavtor Jimmy (?), ki je preigral nekaj zimzelenih priredb za nekajstoglavo občinstvo. Ne, gneče v dvorani ni bilo.

Mi smo zunaj še kar čakali, nato pa se je pripeljal črni taksi, iz katerega je izstopil George. V prepoznavnem rožnatem klobuku z bleščicami in močno naličen, oblečen pa zelo "neglamurozno": v črnem suknjiču (no, na njem je le bilo nekaj bleščič), svetli bleščeči kravati in nekakšni trenirki, odrezani pod koleni. Na nogah pa je imel – nezaslišano! - športne superge v kombinaciji z visokimi nogavicami, ki jih nekdanji modni ikoni nikakor ne bi pripisali. Potem ko je peščici podpisal avtograme in se kratek čas zadržal v zaodrju, je George le stopil na oder in pozdravil maloštevilno množico. Napovedal je večer novih in starih pesmi, "nepredvidljiv tako za občinstvo kot za njega samega".

Georgea v nasprotju z našimi pričakovanji (vemo, da je njegova osebna zgodovina, milo rečeno, pestra!) še vedno odlikuje močan glas, ki na trenutke zavije v "eltonjohnovske" vode, malce (no, precej) odvečne so tudi (pre)številne priredbe bluesovskih pesmi in džezovskih klasik, za katere pa se zdi, da so pod pisano masko otožnemu Georgeu pisane na kožo (pa tudi razčustvovanemu ali na tribunah zelo umirjenemu, že kar apatičnemu občinstvu). Ne boji se niti takih klasik, kot je Knockin' On Heaven's Door. Zanj že kar obvezno je tudi spogledovanje z reggaejem.

Kot večji "terasni žur"
Ves čas nismo mogli mimo občutka, da bi koncert lahko izzvenel zelo drugače, če bi ga organizatorji le "zapakirali" v bolj trendovsko preobleko - saj so 80. vendarle spet na pohodu! Mogoče v sklopu "diskožura" na manjšem, bolj intimnem prizorišču? V Hali Tivoli pa je bilo kljub tehnični dovršenosti glasbenikov in odličnima backvokalistoma vse skupaj videti precej žalostno, kot nalašč se je po skoraj vsaki pesmi v dvorani prižgala luč, ki je le poudarila že tako očitno dejstvo, da je dvorana pravzaprav skoraj prazna! Tudi ozvočenje je nekajkrat zatajilo ...

A George, kljub temu da je bil koncert videti kot večji "terasni žur", na katerem poplesavajoče občinstvo zadovolji že vsak "star hitič", ni bil videti zelo razočaran (je pa njegov spremljevalni pevec nekajkrat na odru na široko zazehal), zabaval je zbrane s svojimi dovtipi ("Sem le že dama v letih!"), nekajkrat se je od srca nasmejal s svojim resnično markantnim smehom in zapel celo pesem, ki je po njegovih besedah skoraj nikoli ne izvaja v živo (kot je dodal v šali, morda z razlogom, kar pa se je nato izkazalo za utemeljeno, saj je bila izvedba precej slaba): balado The Crying Game.

Niso manjkale njegove legendarne uspešnice, kakršni sta Do You Really Want To Hurt Me, Karma Chameleon in "harekrišnovska" Bow Down Mister v bisu. Koncert je končal otožno, vzdušju precej primerno: z balado You Were Always On my Mind. Ocena: George je še vedno "car", pa čeprav ga je povozil čas ...

Nekaj utrinkov s koncerta si oglejte v fotogaleriji spodaj.