Vrnitev Apocalyptice na naša tla je minila brez pompa, kakršnega so bili deležni na primer leta 2001 v Križankah, a ostal je šov - v manjši meri. Potem ko so osvojili že Plečnikov ponos, Halo Tivoli in pred štirimi leti Cvetličarno, so se tokrat - bogatejši za stalnega pevca na njihovih nastopih Frenkyja Pereza - predstavili v Prostoru urbane kulture Kino Šiška. Koncert ni bil razprodan, je bila pa dvorana nabito polna, a Finci so opazili nekaj drugega.

"Moram vam povedati, da je na turnejah, ob vseh koncertih, najlepši del za nas, ko vidimo polno dvorano nasmejanih ljudi," je položil na dušo zbranim večera Eicca Toppinen. Udarni čelisti z močno podporo Mikka Siréna na bobnih na tokratni turneji združujejo priredbe, zaradi katerih jih je spoznal ves svet, poenoteno vokalno podobo, ki je zaznamovala njihov zadnji album Shadowmaker in intimnejšo izrazno podobo.

Metalski večer na dvanajstih strunah se je začel ob zvokih, podobnih padanju dežja, posnetih na matrico. Oder, na katerem je izstopal velik napis Apocalyptica, se je zavil v rdečo barvo in drug za drugim so pred dvorano postavili svoja čela Toppinen, Paavo Lötjönen in Perttu Kivilaakso. Drug za drugim so ogrevali svoja čela, kjer sta dobršen del ekspresivnega izražanja prevzela Toppien in Kivilaakso, Lötjönen pa je v vlogi ritem čelista dodobra oživel ob prvem stiku palic Siréna z bobni ob skladbi Reign of Fear.

Tako so že v uvodu poudarili, da so na novi turneji sile usmerjene v predstavljanje novega albuma, čeprav - kot so že nakazali z naslednjim preskokom v repertoarju -, ko so se vrnili v čase albuma Worlds Collide, so kljub vsemu glasbeniki z več kot dvajsetletno kilometrino. Tako brez težav krmarijo tako med albumi priredb, albumi, na katerih so gostovala nekatera najbolj odmevna imena v svetu metala in rocka, ter sedanjostjo, ki jo pomaga oblikovati le en mož za mikrofonom - Perez.

Tako so po skladbi Grace obiskovalci prvič spoznali moža, ki je pustil pečat na zadnjem albumu, toda na turneji še vedno ostaja tudi v vlogi prvega pevskega "nadomestka". Tako se je sinoči najprej vživel v vlogo pevca zasedbe Slipknot Coreyja Taylorja, ki se je Apocalyptici pridružil pri skladbi I'm Not Jesus.

Apocalyptica Pereza ni potisnila v neizhodne položaje, kjer bi morda izpadel kot običajen pevec na karaokah. V repertoarju so namreč pustili le skladbe, v katerih se njegove vokalne linije približajo izvirnikom. Tako je poleg omenjene odpel še skladbi Not Stong Enough, ki jo v izvirniku poje Brent Smith, in I Don't Care, ki jo v izvirniku poje Adam Gontier. A vseeno je bila opazna znatna razlika pri skladbi Hope Vol. 2, kjer je težko za kogar koli, da bi se približal žametno-subtilnemu glasu Matthiasa Sayerja.

Pevec, ki ni "frontman"
A za laičnega poslušalca je skoraj nerazpoznavna razlika med skladbami, ki jih poje na zadnjem albumu v celoti sam, in s skladbami, ki so jih v dolgoletni karieri finske skupine peli drugi. Popolnoma druga zgodba bi bila, če bi se Perez spustil v lov za vokalnimi linijami Sandre Nasić v skladbi Path Vol. 2. Razlika, ki je med priredbami in avtorskimi skladbami, je v Perezovi interpretaciji. House of Chains, Shadowmaker, Hole In My Soul in Dead Mans Eyes Perez odpoje z veliko večjim poudarkom na pripovedovanju. Prav tako pa med nastopom ne zavzame klasičnega položaja pevca - "frontmana", ampak s preostalimi člani enakopravno zavzame vse dele odra.

Toppinen, Lötjönen in Kivilaakso se ne oklepajo enega mesta na odru. Med igranjem si izmenjujejo vloge glavnih in ritem čelistov. Prav tako se igrajo s stopnjevanjem in menjavami ritma znotraj samih skladb (tu je nedvomni mojster Kivilaakso, kar je prikazal pri skladbi Riot Lights). Predvsem pa skrbijo za animacijo občinstva. Prvi med njimi je v tej vlogi Toppinen. "Dober večer, Slovenija! Ste pripravljeni, da se imamo dobro," je nagovoril zbrane po instrumentalnem uvodu in spravil dvorano v sinhrono ploskanje.

Brez Metallice ne gre
Hoteli ali ne, so njihovi nastopi še vedno največja atrakcija zaradi priredb Metallice, kar je dokazal tudi sinočnji večer, ko so po prvem odhodu Pereza z odra, začeli z instrumentalno priredbo Master of Puppets. Lötjönen je prevzel pobudo, občinstvo pa je skandiralo: "Master! Master! Master!"

Na priredbo Sepulture 'Till Death Do Us Part so zbrani najprej prevzeli vlogo narekovalcev ritma, vse dokler se ni zaslišal basboben Siréna. Vzdušje je prebudilo še večino časa zatopljenega v svoje igranje Kivilaaksoja, ki je vmes zakričal: "Slovenija!"

"Ste pripravljeni na metal," je spraševal Toppinen, preden so sklenili prvo tretjino z neutrudnim "rušenjem" na dvanajst strun in obračanju čela (Toppinen je bil sinoči precej v svojem elementu) ob skladbi Bittersweet.

Razdeljen repertoar
Največji minus šova, ki ga pripravlja te dni Apocalyptica, je v tem, da se, ko občinstvo spravijo v popolno norijo, ugasne luč. In v slogu kakšnih franšiznih predstav, kjer so odmori za pripravo nove scene, so za nekaj minut tudi Apocalyptica sinoči dvakrat zapustili oder.

Znotraj svojega metalskega norenja namreč člani skupine ohranjajo neke vrste spoštovanje do korenin, do klasike. Sede in s Sirénom na manjšem setu bobnov ob njihovi strani so umirili vzdušje z daljšim instrumentalnim uvodom v skladbo Harmageddon. "Harmageddon je star skoraj dvajset let. To je samo dokaz, da smo res že stari prdci," je po njej pripomnil Toppinen.

Na koncu so preprosto potrebovali priredbo Enter Sandman, da so vrnili vzdušje na raven, ki so jo vzpostavili nekje na sredini koncerta. Dvorana je pela v en glas dele Jamesa Hetfielda, kar je Toppinen pospremil samo s širokim nasmeškom. "Hvala, ker ste nas počastili s prijetno slovensko prijaznostjo, to vam bomo vrnili z mero klasičnega s****," je dodal Toppinen. In nič sluteče obiskovalce so Finci presenetili z izvedbo Zdravljice na čelih.

Razgreti loki po Zdravljici
Po močnem aplavzu je v ospredje po dolgem času stopil Lötjönen, Sirén je stopil na bobne, Kivilaakso in Toppinen pa sta neusmiljeno zamahnila z loki v skladbo Hall Of The Mountain King. "Hej, hej, hej," je odmevalo po dvorani. A to je bila tudi napoved za konec uradnega dela koncerta.

Razgreti loki in strune so zahtevali svoj davek v dodatku, ko je med še eno priredbo Metallice One počila struna Toppinenu, a ta je na treh strunah odigral svoj solistični del in do konca skladbe zamenjal struno. Čeprav so koncert končali podobno, kot so začeli - s skladbami z novega albuma in s Perezom na čelu, se je še enkrat potrdilo, da občinstvo preprosto najbolj prepričajo, ko so na odru sami. S čeli v roki.